VSRS Sklep X Ips 208/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo in predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 84. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje v 1. točki izreka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo v delu pod 1. in 4. točko tožbenega zahtevka. V 1. točki tožbenega zahtevka je revident zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 24. 9. 2010, s katero je tožena stranka med drugim odločila, da se Veterinarskemu centru M. P., s. p., za območje občin C., B. in L., dodeli koncesija v okviru mreže javne veterinarske službe zagotavljanja najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali na območju RS (1. točka izreka odločbe) in za isto območje zavrne revidentova zahteva za izbiro koncesionarja (2. točka izreka odločbe). V 4. točki tožbenega zahtevka pa je revident zahteval povrnitev stroškov postopka.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Navedenega trditvenega in dokaznega standarda revident v obravnavani zadevi ni izpolnil, saj v reviziji ni navajal ne izkazal izpolnjevanja nobenega od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1. V uvodu revizije je sicer navedel sporno vrednost (punctum) v znesku 780.000,00 EUR, ki pa glede na to, da izrek odločbe o izbiri koncesionarja ni spor, v katerem bi bila pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, ne zadošča, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

6Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

7Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

8Izdaja začasne odredbe je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1, ki določa, da Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je vezana na obstoj več procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za vsebinsko odločanje o zahtevi za njeno izdajo, ena od njih je tudi dovoljenost revizije. V obravnavanem primeru je bila revizija kot nedovoljena zavržena. Ker procesna predpostavka (dovoljenost revizije) ni izpolnjena, posledično ni pogojev za vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno.

K III. točki izreka:

10Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.