VSRS Sklep in sodba VIII Ips 11/2010

Revizija se zavrže glede odločitve o plačilu odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.

Sicer se revizija zavrne.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. 1 4 4069606 z dne 27. 6. 2007 in št. 4069606 z dne 6. 2. 2008 ter tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 4. 2007 dalje. Toženi stranki je naložilo, da izda tožnikovo odločbo o odmeri delne pokojnine v 30 dneh, ter mu izplača že zapadle obroke in odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti o zapadlosti posamičnega mesečnega obroka do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da ima tožnik, glede na izpolnitev pogojev za starostno pokojnino in glede na opravljanje odvetniške dejavnosti le s polovico polnega delovnega časa, pravico do delne starostne pokojnine.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da kljub ugotovljeni neustavnosti prvega odstavka 58. člena in drugega odstavka 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) navedena člena še vedno veljata, saj ju Ustavno sodišče ni razveljavilo in še ni prišlo do njune spremembe v smislu odprave neskladnosti z ustavo. Tako je tožena stranka izpodbijani zavrnilni odločbi izdala na zakoniti podlagi, oziroma ju je sodišče protizakonito odpravilo. Z odločitvijo mimo zakona se je sodišče neutemeljeno postavilo v vlogo zakonodajalca. Na podlagi 125. člena Ustave RS so sodniki vezani na ustavo in zakon, kar pomeni, da morajo sodišča spoštovati zakon, dokler ni razveljavljen oziroma spremenjen in ne smejo odločati mimo zakona ter v nasprotju z njim. To pa velja tudi za odločanje tožene stranke o pravicah zavarovancev. Zato je sodišče neutemeljeno ugodilo tožnikovim zahtevkom.

4Glede odločitve o plačilu odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti revizija ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

5Na podlagi 1. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) je revizija v premoženjskih socialnih sporih dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek. Na podlagi 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR oziroma če jo dopusti sodišče. Zahtevek za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od za nazaj plačanih zneskov delne pokojnine predstavlja zahtevek v premoženjskem socialnem sporu, ki ga tožnik vrednostno ni določno opredelil. Že zato revizija glede odločitve sodišča druge stopnje o tem delu zahtevka ni dovoljena. Zato je na podlagi 377. člena ZPP sodišče v tem delu revizijo zavrglo.

6Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 ugotovilo neustavnost 58. člena in drugega odstavka 178. člena ZPIZ-1, kolikor pravico do delne pokojnine vežeta le na delovno razmerje zavarovanca največ s polovico delovnega časa in od pravice do delne pokojnine izločata samozaposlene zavarovance iz 15. člena ZPIZ-1. Hkrati je zakonodajalcu določilo rok za odpravo ugotovljene neustavnosti, ki je potekel že 3. 8. 2007. Bistvo odločitve Ustavnega sodišča je v tem, da ZPIZ-1 ne ureja pravice do delne pokojnine samozaposlenih zavarovancev in zato prihaja v razmerju do redno zaposlenih zavarovancev do neutemeljenega razlikovanja.

7Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave in prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih – ZS). Če se posamezna civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere (drugi odstavek 3. člena ZS).

8Upoštevaje gornje določbe in navedeno odločbo Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče že v sodbi VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 v podobnem sporu ugotovilo, da je položaj zavarovancev, ki opravljajo samostojno odvetniško dejavnost z največ polovično časovno oziroma delovno obremenitvijo, z vidika pravice do delne pokojnine povsem primerljiv s položajem zavarovancev iz naslova delovnega razmerja, ki opravljajo delo največ polovico delovnega časa. Dokler ne bo za njih posebej urejena pravica do delne pokojnine je zato tudi njim ob izpolnjevanju drugih pogojev potrebno priznati pravico do delne pokojnine ob smiselni uporabi določb 58. člena ZPIZ-1. To ob izpolnjenih pogojih velja tudi za tožnika.

9Tožena stranka zmotno in v nasprotju z načeli pravne države razlaga vezanost njenih organov in sodišča na zakon, tudi če je s strani Ustavnega sodišča že ugotovljena neustavnost posamezne zakonske določbe oziroma neustavnost zakonske rešitve (in je že potekel s strani Ustavnega sodišča določen rok za odpravo neustavnosti). Vezanost na ustavo in zakon pomeni, da sodišče ob uporabi zakona upošteva tudi veljavne ustavne določbe in zakona ne sme uporabiti tako, da bi to povzročilo neustavnost rešitve konkretnega primera. V primeru zakonske praznine pa mora v civilnih zadevah, razumljeno v najširšem smislu (vključno z delovnimi in socialnimi spori), ravnati v smislu določb drugega odstavka 3. člena ZS, da ob smiselni uporabi predpisov pride do ustavno skladne rešitve. Takim pravnomočnim odločitvam v socialnih sporih so ob upoštevanju načel pravne države dolžni slediti tudi organi tožene stranke pri odločanju o istovrstnih oziroma pravno identičnih zadevah.

10Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožniku ob izpolnjenih drugih pogojih priznalo pravico do delne pokojnine. Ker v reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.