VSRS Sodba VIII Ips 145/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za odpravo odločb tožene stranke o zavrnjeni zahtevi za za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine. Ugotovilo je, da je bila tožnica že od 11. 9. 2002 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu z omejitvami. Pri tožnici do izdaje dokončnega akta o novih pravicah (21. 1. 2008) ni prišlo do takšnega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bili izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče je zavrnilo predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke, ker predložena izvida specialista psihiatra z dne 22. 3. 2006 in 18. 1. 2006 v primerjavi s psihiatrično listinsko dokumentacijo iz prejšnjih postopkov, ne izkazujeta bistvenega poslabšanja. Enako velja tudi glede prevladujočih ortopedskih težav. Dodatne omejitve bi sicer pomenile poslabšanje zdravstvenega stanja, vendar v okviru iste kategorije invalidnosti. Tožnica zahtevka po novi odmeri pravic na podlagi ZPIZ-1 ni postavila, zato dokaz s postavitvijo izvedenca ortopeda ni bil potreben, določitev novih pravic po ZPIZ-1 pa bi bila za tožnico tudi manj ugodna.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev pravil postopka „tako pred sodiščem prve kot tudi pred sodiščem druge stopnje“. Navaja, da je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo ključnih dokazov. Sodišče ni uporabilo 8. člena ZPP in ni skrbno presodilo vsakega dokaza, ki ga je predložila tožnica, niti ni na podlagi predloženih dokazov sprejelo sodbe, ki bi bila v skladu s temi dokazi. Zato gre za bistveno kršitev določb ZPP po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedencev ustreznih strok.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6Sodba nima formalnih pomanjkljivosti, ki jih zatrjuje tožnica (14. točka drugega odstavka 339. člen ZPP); izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje razlogom sodbe; razloge o odločilnih dejstvih sodba ima in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana zavrnilna sodba temelji na jasni dokazni oceni o tem, da pri tožnici ni prišlo do takega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi utemeljevalo spremembo v stopnji invalidnosti. Drugostopenjska sodba ne vsebuje takšni dokazni oceni nasprotujočih razlogov, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

7Nestrinjanje z dokazno oceno pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na tisto dejansko stanje, kot sta ga v sodbah ugotovili sodišči prve in druge stopnje in tudi z navideznim zatrjevanjem sicer revizijsko dopustnih razlogov zato stranka ne more doseči ponovnega preizkusa ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica pa želi doseči ravno to. Zatrjuje sicer bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa preko zatrjevanja teh kršitev izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku potrdilo.

8Sodišče je sicer vezano na dokazne predloge strank, a v njegovi sferi je, da oceni, katere dokaze bo izvedlo. S tem, da določene dokaze oceni za nepotrebne in takšno svojo odločitev razumno obrazloži, ne poseže v pravico stranke do izjave. Nesmotrno bi bilo izvajati prav vse predlagane dokaze, če je določeno dejstvo že dokazano ali na odločitev ne bi moglo vplivati, tako kot v primeru, kot je obravnavani.

9Pravilno je že drugostopno sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo, da sodišče v zvezi z zavrnitvijo predloga za pribavo izvedeniškega mnenja ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob prepričljivih ugotovitvah invalidske komisije tožene stranke, ki so bile skladne z zdravniškimi izvidi o zdravstvenem stanju tožnice v času odločanja pri toženi stranki, je sodišče utemeljeno presodilo, da že iz tako izvedenih dokazov prepričljivo izhaja, da je tožnica še naprej delazmožna za svoje delo v okviru že ugotovljene invalidnosti III. kategorije z določenimi omejitvami. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje je predmet presoje v socialnem sporu dokončna odločba tožene stranke, kar pomeni presojo pravilnosti in zakonitosti odločbe glede na dejansko stanje v času odločanja. Kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju na odločitev ne morejo (ker niti niso mogle) vplivati. Lahko so le podlaga za nov postopek pri toženi stranki. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neupoštevanja mnenja zdravnika specialista, izdanega po dokončnosti izpodbijanih odločb tožene stranke, zato ni utemeljen.

10Ker pri tožnici ni prišlo do takih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila podana popolna nezmožnost za delo, je sodišče zahtevek za odpravo spornih odločb tožene stranke in za priznanje pravic na podlagi I. kategorije invalidnosti utemeljeno zavrnilo.

11Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).