VSRS Sklep II Ips 145/2011

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo 2.013.200,00 SIT z zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.000.000,00 SIT od 1. 1. 2005 dalje do plačila, od zneska 13.200,00 SIT pa od 19. 11. 2004 dalje do plačila. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne odmerjene pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesno sodbo ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo, zadevo pa zaradi odločitve o višini vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na predlog tožene stranke je bila s sklepom II DoR 579/2010 z dne 23. 12. 2010 revizija dopuščena v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje o vprašanju obstoja zavarovalnega primera kot pogoja za nastanek toženkine obveznosti plačila odškodnine iz naslova zavarovanja.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je izid tovrstnih pravd odvisen od odgovora na odločilno vprašanje o potrditvi trditvene teze tožeče stranke o obstoju zavarovalnega primera v dokaznem postopku. Iz izvedenskega mnenja, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje sprejeli kot prepričljivega in popolnega, je razvidno, da se prometna nesreča ni zgodila na način, kot trdi tožnik. Razlaga sodišča druge stopnje, da zato, ker je bil tožnik sopotnik, sploh ni pomembno, ali se je prometna nesreča resnično zgodila, tako kot zatrjujejo tožnik in drugi udeleženci, je napačna, prav tako pa tudi stališče, da naj bi tožena stranka zoper sopotnike ne imela ugovora fingirane nesreče in bi morala dokazati vnaprejšnji dogovor med sopotnikom in voznikom za tako nesrečo. Takšna zahteva sodišča druge stopnje toženi stranki nalaga nesorazmerno dokazno breme in ji tako sploh odreka ugovor prirejene prometne nesreče. Tožnik je tisti, ki mora dokazati, da je nezgoda nastala na zatrjevani način oziroma da mu je sploh nastala škoda v zatrjevanem škodnem dogodku ter da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo ne glede na to, ali je voznik ali sopotnik. Tožnik bi moral dokazati, da obseg in oblika poškodb na obeh avtomobilih potrjujeta zatrjevani potek škodnega dogodka. Čeprav ima toženka proti zavarovancu regresni zahtevek, če slednji povzroči škodo namenoma, tega ni mogoče razumeti v smislu absolutnega odrekanja možnosti ugovorov nameščenih prometnih nezgod v primerih, ko je tožnik sopotnik voznika, ki je sodeloval pri prirejanju prometne nezgode. V primeru, da tožena stranka ugovarja samemu obstoju škodnega dogodka v okoliščinah, ki jih zatrjuje tožnik, je slednji dolžan izkazati točno takšne okoliščine. Obstoj zavarovalnega primera v zatrjevanih okoliščinah je torej pogoj za nastanek obveznosti tožene stranke ne glede na to, ali je tožeča stranka voznik ali sopotnik. Zavarovalni primer je namreč lahko le negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek. V konkretnem primeru ta pogoj ni bil izpolnjen, saj škodni dogodek ni nastal kot negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek. Glede na to toženka predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožnika zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija je utemeljena.

7Zavarovalni primer pomeni realizacijo rizika, glede katerega je bila sklenjena zavarovalna pogodba – pomeni, da je nastopil bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek, glede na katerega je bilo sklenjeno zavarovanje (prvi odstavek 922. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Realizacija rizika pri ti. obveznem avtomobilskem zavarovanju (zavarovanje lastnika vozila proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam) tako pomeni, da je lastnik vozila (oziroma oseba, ki po njegovi volji uporablja vozilo) odgovoren za škodo zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja ter uničenja in poškodovanja stvari, ki je bila z uporabo vozila povzročena tretjim osebam.

8Trditveno in dokazno breme glede nastanka zavarovalnega primera je na tožniku, tožena stranka pa s trditvijo, da ni nastal zavarovalni primer, uveljavlja ugovor nenastale pravice. Zato mora tožnik dokazati, da je škoda nastala v pogojih, ki pomenijo realizacijo rizika, glede katerega je bilo sklenjeno zavarovanje. Tožnik je bil sopotnik v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil. Po četrtem odstavku 154. člena OZ je odgovornost imetnikov motornih vozil za škodo, ki jo utrpijo drugi, solidarna. Zavarovalni primer v konkretnem primeru torej pomeni odgovornost zavarovanca (imetnika motornega vozila) za škodo, ki jo je utrpel tožnik kot sopotnik, zato mora tožnik dokazati, da je prišlo do nesreče in da mu je nastala škoda (zavarovalni primer).

9Sodišče druge stopnje je izhajajoč iz namena obveznega avtomobilskega zavarovanja ter 965. člena OZ o lastni pravici oškodovanca v primeru zavarovanja pred odgovornostjo zaključilo, da zavarovalnica zoper tožnika kot oškodovanca ne more uspeti z ugovorom o namerno povzročeni prometni nesreči. Tožena stranka v reviziji utemeljeno poudarja, da ji takšnega ugovora ni mogoče absolutno odreči. Oškodovanec ima po 965. členu OZ tedaj, ko nastane zavarovalni primer, res lastno pravico do odškodnine iz zavarovanja in neposredni zahtevek do zavarovalnice za povrnitev škode in res ima zavarovalnica zaradi varstva oškodovanca in doseganja namena obveznega zavarovanja zoper oškodovanca le omejene ugovore (prvi odstavek 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu), ki so po vsebini izenačeni z ugovori, ki jih ima povzročitelj po odškodninskem pravu. Vendar pa je bistvo zavarovalnega primera v negotovosti in neodvisnosti njegovega nastanka od volje strank. Zato določilo 922. člena OZ, ki opredeljuje zavarovalni primer, dopolnjuje 944. člen OZ, po katerem zavarovalnica ni zavezana za nikakršne dajatve, če je zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro. Tožnik kot oškodovanec ima položaj upravičenca, ki sicer ni stranka zavarovalne pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti, vendar v zavarovalno razmerje vstopi v trenutku nastanka zavarovalnega primera. Tudi zoper njega ima zato zavarovalnica ugovor, da je njena odgovornost izključena zaradi namere ali prevare. Ali povedano drugače, če nastane dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (922. člen OZ), v pogojih iz 944. člena OZ, zavarovalnica ni zavezana za dajatve iz zavarovalne pogodbe, takšno izključitev odgovornosti pa zavarovalnica lahko uveljavlja z ugovorom zoper tistega, ki je v takšnih pogojih povzročil zavarovalni primer, torej tudi zoper oškodovanca kot upravičenca po pogodbi o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti. In ravno tako je treba razumeti trditve tožene stranke.

10Tožena stranka je namreč v okviru ugovora nenastale pravice že v odgovoru na tožbo trdila, da gre za „nezgodo z namenom potencirati poškodbe na obeh vozilih (nameščeno prometno nesrečo) ter za prikazovanje telesnih poškodb“ (navedbe v I. točki odgovora na tožbo). To svojo (primarno, osnovno) trditev je utemeljevala z dejstvom, da se poškodbe na obeh v nesreči udeleženih vozilih ne ujemajo in da glede na intenzivnost trka (če je do njega sploh prišlo) tožniku niso mogle nastati zatrjevane telesne poškodbe, saj so na udeležence v nesreči delovale premajhne sile. V ta namen je predlagala ne le dokaz z izvedencem za raziskavo prometnih nezgod, ki naj opredeli mehanizme in sile delovanja na tožnikovo telo ob trku, temveč tudi dokaz z izvedencem medicinske stroke, ki naj v sodelovanju z njim odgovori na vprašanje, ali je tožnik v prometni nesreči lahko utrpel takšne poškodbe, kot jih izkazuje z medicinsko dokumentacijo (navedbe v II. točki odgovora na tožbo). Glede na prikazan povzetek navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo torej sodišče druge stopnje nepravilno toženi stranki očita, da ni niti trdila niti dokazala, da bi imel tožnik kakršnokoli aktivno vlogo pri zatrjevani nameščeni prometni nesreči. Trditev, da gre za „nameščeno prometno nesrečo z namenom prikazovanja telesnih poškodb“, namreč vsebinsko predstavlja ravno trditev o aktivni vlogi tožnika (in ne le v prometni nesreči udeleženih voznikov motornih vozil): da je šlo za prirejeno prometno nesrečo zato, da bo (tudi) tožnik lahko zatrjeval škodo; pomeni torej trditev, da do prometne nesreče ni prišlo neodvisno (tudi) od volje tožnika, pač pa je povzročena prav zato, da bo tožnik lahko zatrjeval obstoj določene škode in zahteval odškodnino zanjo. Kljub izostanku takšnega izrecnega zapisa je trditve mogoče razumeti samo na ta način. S strani tožene stranke ponujena trditvena podlaga je bila torej ustrezna. Tožena stranka tako utemeljeno trdi, da ji zoper tretjega ni mogoče odvzeti ugovora, da škodnega dogodka, ki naj bi predstavljal zavarovalni primer, zaradi katerega mora tožena stranka izpolniti obveznost iz zavarovalne pogodbe, sploh ni bilo, in to ne glede na siceršnji regresni zahtevek, ki bi ga imela lahko zoper svojega zavarovanca (ker je ta škodni dogodek povzročil namenoma). Tako se izkaže, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ob presoji nastanka zavarovalnega primera ni upoštevalo tudi 944. člena OZ in s tem povezanih relevantnih trditev tožene stranke.

11Revizija tožene stranke je torej utemeljena, ni pa utemeljen njen revizijski predlog po spremembi izpodbijane sodbe tako, da se pritožba tožnika zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Takšen predlog bi bil lahko utemeljen v primeru, ko bi dejanski zaključki sodišč prve in druge stopnje omogočali presojo, da zavarovalni primer ni nastal oziroma da je odgovornost zavarovalnice izključena zaradi namere ali prevare. Zgolj zaključek o neujemanju (neskladnosti) poškodb na v prometni nesreči udeleženih avtomobilih v konkretnem primeru namreč za to ne zadošča – zadoščal bi lahko v primeru, če bi se realizacija rizika (zavarovalni primer) odražala v zatrjevani škodi na vozilih, saj bi le tedaj zatrjevani dogodek ne mogel povzročiti zatrjevane škode. Tožnik pa je trdil, da je v škodnem dogodku utrpel nepremoženjsko škodo (nateg vratnega mišičja) in z njo povezane materialne stroške (prevozni stroški, stroški telefoniranja, fotokopiranja in uveljavljanja odškodninskega zahtevka). Doslej ugotovljeno dejstvo (neskladnost poškodb na vozilih) je sicer pomembno tudi za presojo, ali in kakšna nematerialna škoda je (sploh lahko) nastala tožniku, ter za s tem povezano sklepanje o tožnikovi vlogi pri nastanku prometne nesreče, ne daje pa zadostne podlage za presojo o neobstoju zavarovalnega primera, ki naj bi se kot uresničenje rizika odražal v zatrjevani tožniku nastali nepremoženjski škodi (in z njo povezanimi materialnimi stroški). Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.

12Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.