VDSS sodba Pdp 326/2011

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.987,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 287,55 EUR od 26. 7. 2005 dalje do plačila in od zneska 5.700,00 EUR od 24. 5. 2005 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (1. točka izreka). Višji zahtevek za zneske 4.315,02 in obrestni zahtevek za nepremoženjsko škodo za čas od 25. 2. 2005 do 23. 5. 2005 in obrestni zahtevek za premoženjsko škodo za čas od 12. 2. 2005 do 25. 7. 2005 je zavrnilo (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.794,16 EUR stroškov postopka v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15 dneh, da ne bo izvršbe (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen in tožniku naloži v plačilo pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka vztraja pri trditvi, da tožniku za dogodek, ki se je zgodil leta 1984 nič ne dolguje, saj je svojo obveznost iz škodnega dogodka v celoti izpolnila. Poleg tega meni, da gre pri odgovornosti za novo nastalo škodo tudi za pravno vprašanje obstoja vzročne zveze med protipravnim dejanjem tožene stranke oziroma škodnim dogodkom, ki izvira iz sfere tožene stranke, in novo škodo. 182. člen OZ določa, da sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti. O normalnih posledicah škodnega dogodka je že bilo odločeno in je bila tožniku že prisojena odškodnina glede na te normalne posledice. V primerih, ko je bila odškodnina že dosojena za bodočo nepremoženjsko škodo, je potrebno uporabljati skrajno restriktiven pristop, saj je adekvatna vzročnost vgrajena že v sam institut bodoče nepremoženjske škode. V konkretnem primeru gre za izrazito časovno odmaknjenost škodljivega dejstva na eni strani in posledico na drugi strani. Zaradi časovne oddaljenosti in vsakodnevne izpostavljenosti takrat poškodovane okončine je zelo verjetno, da je tožnik s svojim ravnanjem pomembno prispeval k nastanku škode v večjem obsegu, kot je bila pričakovana. Kljub temu, da je tožnik najkasneje leta 1987 vedel, da bo zaradi telesne omejitve imel možnost opravljati delo le na sedečih delovnih mestih, je leta 1997 sam zaprosil za premestitev na delovno mesto carinik-član enote za poseben nadzor, ki ni bilo izključno sedeče delo in kot tako ne v skladu z odločbo ZPIZ. Tožena stranka še navaja, da gre v sodbi sodišča prve stopnje za napačno pravno kvalifikacijo vrste obligacijskega razmerja med tožnikom in toženo stranko in posledično za nepravilno uporabo pravnih pravil. V času škodnega dogodka je med tožnikom kot delavcem in toženo stranko kot delodajalcem obstajalo delovno razmerje, ki je po svoji naravi najbližje obligacijskemu pravno poslovnemu razmerju. Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke napačno kvalificiralo kot neposlovno odškodninsko odgovornost, pravilno pa bi moralo uporabiti sklop pravnih pravil ZOR o poslovni odškodninski odgovornosti. Navaja, da je z argumenti o napačni pravni kvalifikaciji odgovornosti za škodo, ki izvira iz delovnega razmerja, v podobnem primeru že uspela s predlogom za revizijo. Sklep VS RS, s katerim je revizijo dopustilo, prilaga k pritožbi. Priglaša pritožbene stroške

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že večkrat odločalo, zadnjič je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 593/2010 z dne 16. 9. 2010 pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v tč. 3 (ki se nanaša na zahtevek za plačilo 10.302,57 EUR) in tč. 4 (stroški postopka) razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožnika in pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zahtevku na plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani (ugodilni) del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine, ker naj bi prišlo do nove škode, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 20. 8. 1984, ker je pri tožniku v letu 2002 prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ki z medicinsko ekspertizo z dne 8. 8. 1988 (izvedensko mnenje mag. M.H.) ni bilo predvideno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevku delno ugodilo. V ponovljenem postopku je ocenilo, da izvedenec dr. M.H. pri izdelavi mnenja v letu 1988 ni mogel natančno opredeliti vseh posledic ter predvideti morebitnih novih operativnih posegov, prav tako tudi ni mogel vedeti, kako bo artroza napredovala ter napovedati opaznega povečanja deficita gibljivosti. Ugotovilo je, da je imelo poslabšanje stanja v letu 2002 za posledico, da je tožnik prestal nov operativni poseg in z njim povezane dodatne bolečine in neugodnosti. Zahtevek za nadaljnjo odškodnino, izvirajočo iz škodnega dogodka, dne 20. 8. 1984 je zato utemeljen.

Za novo škodo gre takrat, kadar ob ugotavljanju prve škode in odmeri odškodnine zanjo, ta še ni bila znana in njenega nastanka ni bilo moč predvideti, se pa ta škoda kasneje pojavi. Za novo škodo morajo biti podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Sodišče mora zanesljivo ugotoviti, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in da je ta novo nastala škoda taka, da niti tožnik, niti zavezanec za plačilo odškodnine zanjo nista mogla vedeti in nikakor tudi ne predvideti njenih posledic, zato tudi ni bila predmet plačila odškodnine. Oškodovanec lahko zahteva odškodnino za tisto negmotno škodo, ki presega škodo, ki je bila znana ob odločanju in ki jo je bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari (182. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji, v zvezi s 179. členom OZ). Nadaljnjo odškodnino za negmotno škodo iz istega škodnega dogodka tako po teoriji kot po sodni praksi lahko zahteva oškodovanec, če gre za nepredvideno poslabšanje zdravstvenega stanja.

Tožnik si je v nesreči pri delu dne 20. 8. 1984 poškodoval desni gleženj. S sodbo sodišča združenega dela v Celju opr. št. S 282/87 z dne 2. 12. 1988 je bila tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo (ob upoštevanju 50 % odgovornosti tožnika za škodni dogodek). V letu 2002 so se pri tožniku začele težave in se je pričakovano razvila popoškodbena artroza, katere prve znake je ugotovil že travmatolog 14. 1. 1986. Poslabšanje stanja v letu 2002 je imelo za posledico, da je moral tožnik prestati operativni poseg, zaradi operativnega posega prestajati dodatne bolečine, dodatne neugodnosti, dodaten strah in dodatno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca dr. M.H. ki je izdelal izvedensko mnenje v letu 1988 in izvedensko mnenje dr. D.A., ki je izdelal izvedensko mnenje v letu 2006. Sledilo je mnenju izvedenca dr. D.A., ki je poudaril, da je bilo na podlagi takratnega zdravstvenega stanja in ob upoštevanju vrste poškodbe res mogoče pričakovati pojav popoškodbene artroze, vendar pa z gotovostjo ni bilo mogoče niti opredeliti intenzivnosti razvoja artroze niti določiti vseh posledic in iz tega izvirajočih potrebnih posegov. Glede na takšno ugotovitev je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med poslabšanjem tožnikovega zdravja v letu 2002 in škodnim dogodkom iz leta 1984 ter pravilno zaključilo, da je tožniku nastala nova škoda, za katero je odškodninsko odgovorna tožena stranka. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da tožniku ničesar ne dolguje, ker je svojo obveznost iz škodnega dogodka iz leta 1984 v celoti izpolnila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je nova škoda nastala, da je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter da je ta dodatna škoda taka, da niti tožnik niti tožena stranka zanjo nista mogla vedeti in nikakor ne predvideti njenih posledic ter zato ni bila predmet plačila odškodnine. Obseg škode pa je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenim zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo obstoj pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo izvedenska mnenja tako izvedenca dr. M.H., kot tudi izvedenca dr. D.A., in na podlagi njunih ugotovitev prišlo do zaključka, da dr. M.H. ni mogel predvideti, da se bo pri tožniku deficit gibljivosti desnega gležnja povečal na 67 % (od takrat ugotovljenih 20 %) pred operativnim posegom in da ni mogel predvideti intenzivnosti razvoja artroze in morebitnih posegov.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje odškodninsko odgovornost tožene stranke napačno kvalificiralo kot neposlovno odškodninsko odgovornost. Ne glede na to, ali gre za neposlovno ali poslovno odškodninsko odgovornost, morajo biti za nastop pravne posledice izpolnjene splošne predpostavke: da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja ali iz njegove sfere (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo); da je nastala škoda (premoženjska ali nepremoženjska); da obstoja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti). Razlike nastopijo pri četrti predpostavki odškodninskega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se povzročitelj razbremeni svoje odgovornost, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen OZ), pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pa se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Navedena razlika v konkretni zadevi ni aktualna, saj je tožena stranka le zatrjevala, da med škodnim dogodkom in posledico ni pravno relevantne vzročne zveze.

Tožena stranka izrecno ne izpodbija same višine odškodnine, zato pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeni obseg škode tožniku priznalo odškodnino v skladu s kriteriji iz 200. člena OZ in ob upoštevanju podobnih primerov iz sodne prakse.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).