VSL sklep I Cp 4399/2010

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni:
a) v 2. točki izreka tako, da se znesek nagrade in stroškov, priznanih začasnemu zastopniku, zniža za 224,73 EUR,

b) v 4. točki izreka pa tako, da se znesek predujma, ki ga dolguje tožnik, zniža za 224,73 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razrešilo začasnega zastopnika prvega toženca. Obenem je začasnemu zastopniku priznalo nagrado in stroške v znesku 3.899,66 EUR. Odredilo je, da se navedeni znesek izplača na poslovni račun začasnega zastopnika iz tožnikovega predujma. Tožniku pa je naložilo, da mora v 15 dneh na račun sodišča v ta namen doplačati še 3.699,66 EUR in o tem predložiti dokazilo, sicer bo sodišče navedeni znesek prisilno izterjalo.

2Tožnik se je pravočasno pritožil brez izrecne navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da mora tožeča stranka res založiti predujem za stroške začasnega zastopnika, kar pa ne pomeni, da je tožeča stranka tista, ki nosi stroške zakonitega zastopnika. V obravnavanem primeru je bila postavitev začasnega zastopnika potrebna izključno zato, ker toženec ni izpolnil svoje zakonske obveznosti in prijavil spremembe naslova svojega prebivališča. Sicer pa je bil začasni zastopnik postavljen zaradi varovanja interesov in koristi prvega toženca in ne tožnika. Stroške začasnega zastopanja bi zato moral vsaj do zaključka pravde nositi prvi toženec. Vsaka drugačna razlaga bi pomenila neenakopravno obravnavanje tožnika v primerjavi s tistimi tožniki, ki nastopajo v pravdah zoper tožence, ki ne prikrivajo svojega dejanskega prebivališča. Poleg tega je začasni zastopnik že 18.1.2010 obvestil sodišče, da se je prvi toženec zglasil pri njem, in sporočil njegov naslov. Ker bi moral prvi toženec že takrat prevzeti pravdo, so bili vsi stroški, ki so nastali po navedenem datumu, povsem nepotrebni. Sodišče bi zato moralo plačilo stroškov začasnega zastopnika naložiti prvemu tožencu, tožniku pa vrniti plačani predujem. Tožnik nasprotuje tudi odmeri stroškov začasnega zastopnika. Ti so bili prijavljeni v nasprotju z odvetniško tarifo, sodišče pa ni upoštevalo, da je bil začasni zastopnik postavljen samo prvemu tožencu in ne tudi drugi toženki. Glede na vrednost spora, ki je zoper prvega toženca znašala samo 145.164,37 EUR, bi pravilno odmerjeni stroški zastopanja prvega toženca znašali skupaj 2.752,25 EUR in ne toliko, kot je izračunalo sodišče.

3Odgovorov na pritožbo ni bilo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Začasni zastopnik, ki ga sodišče postavi tožencu v primerih iz 82. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008), ima po 1. odst. 83. čl. istega zakona v postopku vse pravice in dolžnosti zakonitega zastopnika, vključno s pravico do nagrade in do povračila stroškov za zastopanje. Ta pravica začasnega zastopnika ni odvisna od izida pravde. Tožnik mora zato po 5. odst. 82. čl. ZPP vnaprej založiti stroške za postavitev začasnega zastopnika; če tega ne stori, sodišče tožbo zavrže.

6Tožnik je torej dolžan ne samo založiti predujem za stroške začasnega zastopnika, pač pa mora te stroške predhodno tudi sam kriti. Ni dvoma, da so stroški začasnega zastopanja del pravdnih stroškov (151. čl. ZPP), saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom. Ker sodišče postavi začasnega zastopnika tožencu na tožnikov predlog, pa je tudi jasno, da gre za stroške, ki so posledica tožnikovega procesnega dejanja (152. čl. ZPP), čeprav je razlog za postavitev začasnega zastopnika (praviloma) na toženčevi strani.

7Tožnik se po navedenem ne more uspešno upirati plačilu začasnega zastopanja prvega toženca. Če meni, da je te stroške povzročil prvi toženec po svoji krivdi, lahko v skladu s 1. odst. 156. čl. ZPP zahteva od sodišča prve stopnje, da še pred koncem glavne obravnave odloči o njihovi povrnitvi s separatnim sklepom. Brez podlage je torej pritožbeni očitek o neenakem obravnavanju tožnika v tem postopku. Sicer pa bo tožnik stroške začasnega zastopanja skupaj z ostalimi za pravdo potrebnimi stroški lahko uveljavljal ob zaključku pravde: če bo s tožbo uspel, mu jih bo prvi toženec dolžan povrniti, v nasprotnem primeru jih bo moral tožnik trpeti sam.

8Utemeljeno pa tožnik oporeka odmeri stroškov začasnega zastopnika v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri upoštevalo vrednost spora, kot jo je tožnik označil v tožbi, pri tem pa je spregledalo, da v pravdi na strani tožene stranke nastopata dva toženca in da tožnik zoper njiju uveljavlja različne zahtevke. Ker je bil začasni zastopnik postavljen samo prvemu tožencu, bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati samo tiste zahtevke, ki se nanašajo na prvega toženca, ne pa tudi na drugo toženko. Tožnik sicer v nasprotju s svojo pritožbeno trditvijo vrednosti spora ni specificiral, saj je navedel le skupno vrednost v višini 255.164,37 EUR. Ker pa je iz tožbe mogoče povzeti, da naj bi njegova terjatev do druge toženke znašala 60.000,00 EUR, predstavlja vrednost spornega predmeta glede prvega toženca razlika v višini 195.164,37 EUR. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje začasnemu zastopniku priznalo previsoke stroške za odgovor na tožbo in za prvo pripravljalno vlogo, ki ju je vložil v imenu prvega toženca. Po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 67/2003 in 70/2003) pripada začasnemu zastopniku, upoštevaje pravkar navedeno vrednost spora, za sestavo odgovora na tožbo 1800 točk (tar. št. 18/1) in za sestavo prve pripravljalne vloge tudi 1800 točk (tar. št. 19/1), ne pa vsakič po 2000 točk, kot mu je priznalo sodišče prve stopnje. Stroški za vsa ostala procesna dejanja, ki jih je opravil začasni zastopnik, pa so bili v izpodobijanem sklepu pravilno odmerjeni, upoštevaje prvo razširitev tožbenega zahtevka z dne 22.12.2009, po kateri je tožnik zahteval od prvega toženca izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila oziroma plačilo 58.421,00 EUR, vrnitev posojila v višini 82.585,47 EUR ter plačilo odškodnine v višini 100.000,00 EUR. Spremenjena vrednost spornega predmeta je tako glede prvega toženca presegla znesek 241.000,00 EUR, s tem pa je tudi vrednost storitve, ki je osnova za izračun (tar. št. 18/1), dosegla najvišjo možno vrednost, torej 2000 točk. To pomeni, da začasnemu zastopniku za drugo pripravljalno vlogo pripada 1500 točk (tar. št. 19/2), za tretjo pripravljalno vlogo 1000 točk (tar. št. 19/3) in za zastopanje na naroku 500 točk (tar. št. 20/3). Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje začasnemu zastopniku priznalo za 400 točk previsoko nagrado, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV predstavlja razliko v višini 489,6 točk oziroma 224,73 EUR. V tem obsegu je sodišče druge stopnje tožnikovi pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. čl. ZPP ustrezno spremenilo tako, da je za navedeni znesek znižalo plačilo začasnemu zastopniku prvega toženca, hkrati pa tudi znesek, ki ga tožnik glede na že plačani predujem še dolguje iz tega naslova. V preostalem tožnikova pritožba ni utemeljena, zato jo je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9O tožnikovih pritožbenih stroških v zvezi z izpodbijanim sklepom bo na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP odločalo sodišče prve stopnje v svoji končni odločbi.