VSC sklep Prp 162/2011

Pritožbi obdolženčeve zagovornice se delno ugodi tako, da se v izreku izpodbijanega sklepa znesek 859,80 EUR nadomesti z zneskom 1.312,80 EUR, v nespremenjenih delih pa se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi in pritožba zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se obdolženemu P. J. priznajo stroški in nagrada njegove zagovornice T. Š. P., odvetnice iz L. ter DDV v višini 859,80 EUR, da bo plačilo navedenega zneska izvršila finančno-računovodska služba iz sredstev proračuna na fiduciarni račun odvetnice v 30. dneh po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa in da se v presežku zahtevek za plačilo stroškov zavrne.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilčeva zagovornica, ki izpodbijani sklep napada v celoti in predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženemu prizna nagrado zagovornice v višini kot je bila priglašena na stroškovniku z dne 1. 2. 2011. V pritožbi navaja, da je sodišče v opravičilo svoje odločitve navedlo, da je šlo za povprečno zahteven primer glede na višino globe 380,00 EUR in izvedbo treh narokov. Pri tem zagovornica poudarja, da je poleg globe v višini 380,00 EUR obdolženemu bila izrečena tudi stranska sankcija 9 kazenskih točk ter da ni bilo le treh narokov, temveč so bili štirje. Če pa je sodišče štelo, da gre za povprečen primer, potem bi nagrado moralo odmeriti v tem znesku, ne pa tako, da je posamezne vrednosti nagrade odmerjalo na spodnjem minimumu. Nadalje navaja, da si je v predmetnem postopku nedvomno zaslužila priznanje nagrade višje od srednje meje razpona nagrade, saj je izključno zaradi njenega angažiranja v izvedbi dokazov bil postopek ustavljen. Ravno iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče ter izvedbe obsežnosti pritožbe bi morala biti upravičena do nagrade za postopek višje kot borih 50,00 EUR, kar ji je priznalo prvostopenjsko sodišče. Za narok je sodišče prve stopnje zagovornici priznalo od 50,00 do 80,00 EUR, kar je nesprejemljivo. Sodišče ni upoštevalo, da je zagovornica prišla iz L., kar pomeni dodatni dve uri. Za narok dne 25. 8. 2010, ki je trajal od 9.20 do 10.05 ure je sodišče zagovornici priznalo le 80,00 EUR. Za ta narok in čas na poti je zagovornica skupaj porabila 2 uri in 45 minut, kar pomeni, da sodišče ceni uro zagovornika na 29,1 EUR, kar je manj, kot katerikoli obrtniški poklic, ki ne zahteva niti srednješolske izobrazbe. Za sestavo pritožbe je sodišče priznalo le 100,00 EUR od priglašenih 310,00 EUR, pri čemer pa sodišče pozablja, da je pritožba obsegala 6 strani, da ji je pritožbeno sodišče ugodilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Za tako obsežno pritožbo, ki je bila uspešna, je odmera nagrade v višini 100,00 EUR več kot nizka. Zakonodajalec je prav gotovo razpisal nagrado v razponu ravno zaradi tega, da bi sodišče lahko glede aktivnost obrambe in glede na uspeh obrambe odločalo o prisojeni nagradi. Ne more pa sodišče enostavno uspešnost gledati po tem, koliko časa je trajala neka obravnava in v času trajanja enostavno pavšalno prisojati zneske. Predmetni postopek je trajal skoraj dve leti, zaradi uspeha pritožbe je bil vrnjen v nov postopek, izvedeni so bili štirje naroki, kar prav gotovo ne predstavlja povprečnega prekrškovnega postopka. Na podlagi navedenega obdolženec in zagovornica menita, da je prisojeni znesek nagrade neupravičeno nizek in predlagata, da pritožbeno sodišče prisodi nagrado kot je priglašena na stroškovniku.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in spisovnega gradiva je razvidno, da je sodišče prve stopnje zagovornici ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo osnovno nagrado po tar. št. 5100 v višini 100,00 EUR od priglašenih 100,00 EUR, nagrado za postopek po tar. št.5302 v višini 50,00 EUR od priglašenih 165,00 EUR, nagrado za narok dne 16. 11. 2009 po tar. št. 5303 v višini 70,00 EUR od priglašenih 265,00 EUR, za naroka dne 15. 12. 2009 in 25. 8. 2010 vsakič po 80,00 EUR od vsakič priglašenih 265,00 EUR, za vsak od teh narokov je priznalo tudi potne stroške - kilometrino v priglašeni višini 55,50 EUR, za pritožbo po tar. št. 5400 je prvostopenjsko sodišče zagovornici priznalo nagrado v višini 100,00 EUR od priglašenih 310,00 EUR, ponovno priglašeno osnovno nagrado za postopek po tar. št. 5100 v višini 100,00 EUR je zavrnilo, ker ta nagrada gre le za prvo seznanitev z zadevo, za nov postopek je priznalo ponovno nagrado po tar. št. 5302 v višini 50,00 EUR priglašenih 165,00 EUR ter materialne stroške v celotni priglašeni višini 20,00 EUR po tar. št. 6002. Priznana nagrada in stroški tako znašajo 716,50 EUR, povečano za 20 % DDV pa 859,80 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa naj bi sodišče pri odmeri nagrade upoštevalo skladno s 13. čl. Zakona o odvetniški tarifi predvsem obseg in težavnost odvetniške storitve ter druge okoliščine po pravičnem preudarku, zlasti, da so bili izvedeni trije naroki, ki so trajali največ 32 minut, da je višina globe 380,00 EUR in da gre za povprečno zahteven primer.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je šlo za povprečno zahteven primer glede na kompleksnost tako dejanske kot materialnopravne podlage za odločanje o odgovornosti za prekršek kot ga je bil obdolženec obdolžen v predmetni zadevi. Res je, da je poleg globe v višini 380,00 EUR storilcu grozila še stranska sankcija 9 kazenskih točk, kar sicer ni zanemarljivo, vendar pa ne vpliva bistveno na presojo težavnosti zadeve. Res je tudi, da so bili opravljeni štirje naroki v predmetni zadevi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zagovornici priznalo nagrado le za tri naroke, saj za zadnji narok dne 8. 11. 2010 zagovornica ni priglasila nagrade in stroškov. Strinjati pa se je s stališčem zagovornice, da bi ob presoji, da je šlo za povprečno zahteven primer, sodišče prve stopnje tudi moralo priznati povprečno nagrado, kot je razvidna iz zgoraj navedenega pa je nagrado za posamezna opravila odmerilo pod povprečjem. Zakonodajalec je res predpisal nagrado v razponu, da bi sodišče pri odmeri nagrade lahko upoštevalo tako aktivnost obrambe kot ostale okoliščine, ki jih mora upoštevati pri odmeri nagrad v razponu v skladu s 13. čl. ZOdvT, pri čemer pa je potrebno poudariti, da se uspeh obrambe upošteva že s tem, da je storilec upravičen do povračila stroškov postopka zgolj v primeru, če je postopek bil ustavljen, kar predstavlja uspeh obrambe. Ni pa mogoče pri odmeri nagrad upoštevati tudi časa, ki ga zagovornik porabi za prevoz iz kraja, kjer ima sedež svoje pisarne, do kraja, v katerem poteka sojenje. Odvetniška tarifa iz leta 2003 je sicer v 7. členu določala, da se odvetniku prizna nagrada za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko v višini 20 točk za vsake začete pol ure, vendar ZOdvT, ki ga je potrebno uporabljati v predmetnem postopku, takšne nagrade ne priznava več, vsekakor pa časa porabljenega za vožnjo ni mogoče enačiti s časom za pripravo zagovora in izvajanjem zagovora, katerega poraba pa je odvisna od težavnosti prekrškovne zadeve. Ker po mnenju pritožbenega sodišča glede na število opravljenih narokov, porabljen čas za naroke in zagroženo kazen ter kompleksnost dejanske in materialnopravne podlage za odločanje o prekršku, katerega je predlagatelj bremenil obdolženca, ni mogoče oceniti kot nadpovprečen temveč zgolj kot povprečen postopek, je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in ji je priznalo nagrade za postopek in za vse tri naroke v povprečni višini (srednje vrednosti predpisanega razpona). To pomeni, da je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek dvakrat po 90,00 EUR od priglašenih 165,00 EUR (skupaj 80,00 EUR več kot prvostopenjsko sodišče), za vsak narok po 142,50 EUR od priglašenih 265,00 EUR (kar pomeni skupno dodatnih 197,50 EUR), medtem ko je zagovornici za pritožbo zoper prvo sodbo prvostopenjskega sodišča priznalo nagrado v višini 200,00 EUR od priglašenih 310,00 EUR (100,00 EUR več kot sodišče prve stopnje), kar je nekoliko nad povprečjem predpisanega razpona nagrade za to opravilo. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo v pritožbi izpostavljeno dolžino pritožbe kot tudi njeno vsebino, ki pa je po svoji izčrpnosti in utemeljitvi odstopala od povprečne pritožbe v podobnih postopkih. Zagovornica se je namreč pri pritožbi zoper sodbo prvostopenjskega sodišča znatno angažirala, jo še posebej dobro utemeljila, saj je v njen natančno analizirala vsebino izvedenih dokazov in izpostavila nasprotje med izjavami prič - policistov, kar je nenazadnje tudi imelo za posledico uspeh takšne pritožbe, saj je na njeni podlagi sodba prvostopenjskega sodišča v prvotnem postopku bila razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje. Pritožbeno sodišče je glede na zgoraj navedeno obdolžencu priznalo še dodatnih 377,50 EUR, kar povečano za 20 % DDV znaša 453,00 EUR za nagrado njegove zagovornice. Ni pa bilo mogoče ugoditi pritožbi za priznanje še nadaljnje nagrade v celotni priglašeni višini, saj glede na zgoraj pojasnjeno predmetnega postopka po zahtevnosti ni mogoče nikakor oceniti na več kot povprečnega in ker je po oceni pritožbenega sodišča maksimalno nagrado mogoče priznati le v tistih postopkih, ki so izjemno zahtevni tako glede dejanskega stanja kot tudi glede poznavanja materialnopravnih predpisov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice delno ugodilo in je izpodbijani sklep spremenilo tako kot izhaja in izreka tega sklepa. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (IX. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker stroškov v zvezi z obravnavano pritožbo zagovornica ni priglasila, pritožbeno sodišče o stroških ni odločalo.