UPRS sodba I U 497/2010

Tožba se zavrne.
Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo znamke „ISKRATEL“ št. Z-200670677, ki jo je dne 24. 4. 2006 prijavil A. d.o.o., za blago in storitve, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščene v razrede 9, 37, 38, 41 in 42. V zakonitem roku je zoper registracijo te znamke vložila ugovor tožeča stranka (vložnik ugovora) na podlagi znamk št. 6280249 (ISKRA, v sliki), št. 8280733 (Iskra, v sliki), št. 8380527 (Iskra), št. 9180467 (Iskra) in 200171723 (Iskra, v sliki), vse registrirane za enako ali podobno blago. Ugovor je temeljila na točkah b), c) in d) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 51/06-UPB, v nadaljevanju ZIL-1). Ob preveritvi ugovora je upravni organ ugotovil, da je vložnik le imetnik znamke št. 200171723, zato je ugovor preizkušal le glede te znamke. Upravni organ ocenjuje, da je najbolj dominanten del znamke vložnika ugovora beseda ISKRA, vendar pa je zelo pomemben še slikovni element. Najbolj dominanten del prijavljenega znaka je celotno besedilo ISKRATEL. V okviru vizualne primerjave upravni organ upošteva, da primerja figurativni znak tožeče stranke (kombinirani znak – vsebuje tekstualni in slikovni del, peterokrako zvezdo z ostrimi kraki oziroma iskro v krogu, konci krakov so izven kroga, ta element je še v kvadratu) in besedni znak prijavitelja. V takem primeru je črkovna analiza pomemben pokazatelj (ne)podobnosti znakov. V konkretnem primeru črkovna analiza pokaže, da sta oba znaka sestavljena iz ene besede, beseda ISKRA vsebuje 5 črk, beseda ISKRATEL pa 8 črk, kar je pomembna razlika v številu črk in dolžini besed. Prvi del teksta v prijavljenem znaku je istoveten tekstualnemu delu znamke vložnika ugovora, vendar so preostale črke popolnoma različne. Vizualno pomemben je še zadnji del besed. Beseda ISKRATEL, ki jo je treba upoštevati tako kot je zapisana, ima zadnji del TEL. Ne glede na to, da ta del lahko spominja na kratico besede telekomunikacije, ravno zaradi konciznosti črkovne zveze TEL vsebuje tako stopnjo vizualne razlikovalnosti, ki nevtralizira prvi enak del znamk. Poleg tega skupni del primerjanih znakov v kasnejšem znaku ISKRATEL nima samostojne distinktivne vloge, temveč je ta nevtralizirana z dodatkom TEL. Različen je tudi celoten vtis primerjanih znakov, saj ima znak znamke vložnika ugovora izrazito grafično zasnovo, slikovni element, ki deluje zelo razlikovalno. Prijavljeni znak pa nima nobenega drugega elementa. Upravni organ zaključi, da znaka nista vizualno zamenljivo podobna. Pri fonetični primerjavi ugotavlja, da je prijavljeni znak zvočno daljši, ima tri zloge, znak vložnika ugovora pa le dva. Zadnji del prijavljenega znaka je slišno daljši, sestavljen je iz dodatnega zlog TEL, ki je enako slišen kot začetni del I-SKRA. Zato je zadnji del fonetično zelo relevanten. Ni razloga, da bi potrošnik znamko ISKRATEL zreduciral na ISKRA in ne izgovoril celotnega besedila. V okviru pomenske primerjave ugotavlja, da ima beseda ISKRA znan pomen oziroma več pomenov, ki ga poudarja še slikovni element. Besedilo je glede na blago in storitve vložnika ugovora bolj ali manj fantazijsko. Beseda ISKRATEL, ki jo je zaradi načina zapisa treba jemati kot eno besedo, pa je sama po sebi brez znanega pomena in je zato popolnoma fantazijska. Na podlagi navedenega upravni organ sklene, da prijavljeni znak ni podoben znaku znamke vložnika ugovora, predvsem pa ne zamenljivo podoben, zato ni verjetnosti, da bo prišlo do zmede v javnosti in povezovanja znamk. Vložnik ugovora si ne more lastiti besede ISKRA v taki meri, da bi preprečeval registracijo vseh znamk, katerih znaki bi vsebovali besedo ISKRA, ne glede na to, ali je uporabljena kot samostojna beseda ali kot del druge besede v tekstualnih delih znakov. Potrošnik (praviloma visoko izobraženi specializirani potrošnik) zadevnih proizvodov in storitev (upravni organ navaja, da blago in storitve prijavitelja niso del vsakodnevnih nakupov, tudi blago in storitve vložnika ugovora so bolj specializirane narave) je primerno pozoren in preudaren, blago oziroma storitve si bo podrobneje ogledal in se natančneje pozanimal glede njihove cene in lastnosti, zelo dobro je seznanjen s stanjem na trgu in ni pričakovati, da bo sklepal, da pripada istemu proizvajalcu. Dokaze o posebnem statusu znamke št. 200171723, ki jih je ugovoru priložil njen vložnik in sicer izpis iz interneta svoje družbe, kjer je predstavljena družba, njen naslov, izdelki in dejavnost, izseki iz letnih poročil za obdobje 2003/2005 in intervju s predsednikom uprave, upravni organ ocenjuje za običajne podatke, s katerimi se družbe predstavljajo. Iz njih ni mogoče ugotoviti tržnega deleža, ki ga je vložnik ugovora dosegel s svojo znamko, ni primerjave s tržnimi deleži konkurentov, ni razvidno število ljudi, ki znamko poznajo, ni podatkov o intenzivnosti uporabe znamke ali sredstvih, vloženih v promocijo znamke ali podatkov o uspešnem uveljavljanju pravic iz znamke. Iz predloženih dokazov ni mogoče sklepati o položaju znamke na trgu, dokaz o slovečnosti znamke pa tudi ne more biti intervju s predsednikom družbe. Vložnik ugovora po ugotovitvi upravnega organa ni dokazal, da bi prišlo oziroma kako bi prišlo zaradi uporabe znamke prijavitelja do izkoriščenja ali oškodovanja razlikovalnega značaja ali ugleda njegove znamke. Ni razvidno, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom ter vložnikom ugovora ter škodovala njegovim interesom. Ker je podobnost znakov pogoj za zavrnitev znamk po vseh podlagah iz 44. člena ZIL, le-te pa upravni organ ni ugotovil, ni preizkusil eventualne istovetnosti ali podobnosti blaga in storitev in eventualnega ugleda oziroma statusa dobre poznanosti znamke vložnika ugovora, kot drugega pogoja.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V zvezi z očitano bistveno kršitvijo pravil postopka navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana 3 leta in pol po vložitvi ugovora, ko štiri od petih znamk, na katerih je temeljila ugovor, niso bile več vpisane v registru na njeno ime, temveč na B. n.sol.o. v likvidaciji. Ta vpis je brez pravne podlage in neupravičen, saj pravnomočno še niso bili določeni pravni nasledniki znamk ISKRA. Na časovni potek reševanja nima vpliva, medtem ko upravni organ o tem nima pravil in je njegovo odločanje očitno lahko arbitrarno. Z navedbami v izpodbijani odločbi, da znamke ISKRA niso več znamke tožeče stranke, upravni organ nedopustno prejudicira pravno nasledstvo teh znamk, in posega v stvar, ki je v domeni sodišča. Meni, da bi upravni organ moral po uradni dolžnosti v smislu reševanja predhodnega vprašanja prekiniti postopek do odločitve o pravnem nasledstvu znamk ISKRA. Poleg tega so bili sporni vpisi sprememb imetništva znamk ISKRA izpodbijani s tožbami v upravnem sporu, ki še niso zaključeni. Če bi upravni organ upošteval stanje ob vložitvi ugovora, bi prišel do zaključka, da gre za družino znamk in s tem za močno znamko, ki ji kasnejša znamka ISKRATEL lahko okrne ogled in distinktivni značaj. Z nerazumno zamudo odločanja je upravni organ posegel v njene interese ter v njene pravne in dejanske koristi in je tudi odškodninsko odgovoren. Kršitev pravil postopka (138. in 146. člen ZUP) je tudi v tem, da v ugovornem postopku ni bila seznanjena z odgovorom imetnika izpodbijane znamke na njen ugovor, niti s predloženimi dokazi, niti ji ni bila dana možnost, da se pred izdajo negativne odločbe lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Postopek je upravni organ kršil tudi zato, ker ni izvedel dokaza z zaslišanjem člana uprave A.A., niti ni izvedel dokazov, ki jih je predlagala v drugem upravnem postopku (ugovor zoper znamko št. 200371820) in se je nanje sklicevala. Tožeča stranka izpodbija analizo primerjave znakov in meni, da med njima obstaja taka mera podobnosti, da bi moralo biti priznanje znamke ISKRATEL zavrnjeno. Pri znamki ISKRATEL po njenem mnenju ne gre za enotno besedo, temveč za dve besedi ISKRA in TEL, saj je beseda ISKRA tisti del znamke, ki je fantazijski, beseda TEL v povezavi s telekomunikacijami, televizijo, televizijski pa je opisna. Vizualni poudarek je na začetnem delu ISKRA. Tudi če bi bila beseda enotna, to ne bi prispevalo odločilno k razlikovanju. Izpodbijana znamka vsebuje celotni besedni del njene znamke in to na začetku, ki je za znamke najbolj pomemben, v obravnavanem primeru pa celo največji in bistveni del znamke. Stališče upravnega organa, da je beseda TEL najbolj dominantna, je v nasprotju z njeno oziroma prakso drugih uradov. Upravni organ nerazumno pravi, da „del TEL zaradi konciznosti črkovne zveze TEL vsebuje tako stopnjo vizualne razlikovalnosti, ki nevtralizira prvi enak del znamk“. To je v nasprotju s prakso, da so prvi deli znamk bolj razlikovalni, besede kot je TEL, ki so opisne, pa manj razlikovalne. Pri tem se sklicuje na sodbo sodišča EU št. C120/04. Po mnenju tožeče stranke sta si primerjani znamki podobni tudi fonetično in pomensko. Fonetična izgovorjava znamke ISKRATEL je zelo podobna izgovorjavi njene znamke, ki se izgovori ISKRA, še posebej ker je enaka prva beseda v izpodbijani znamki, razlika je le na koncu, ko je pozornost potrošnikov pri poslušanju že manjša. Pri znamki ISKRATEL je beseda iskra osrednjega pomena, pomeni svetel drobec, goreče snovi, vendar je pri slovenskih potrošnikih ta beseda tako znana, da jo bodo razumeli kot družbo B. d.d., kot ime proizvajalca in ne kot snov. Beseda TEL je opisna ter deluje kot podznamka, označba linije, proizvodnje, ki jo proizvaja imetnik znamke ISKR., ter spada v isto skupino znamk. Nadalje tožeča stranka meni, da se upravni organ ni jasno opredelil glede relevantnih potrošnikov. Merilo primerjave je lahko le povprečni potrošnik. Glede blaga tožeča stranka navaja, da je enako v razredih 9 in 37 NK, enakost oziroma podobnost pa obstaja tudi glede razredov 38, 41 in 42, saj obstaja komplementarnost med proizvodi iz razreda 9 in storitvami v razredu 38 in 42. Ker ima blago zaščiteno tudi v razredih 7 in 11, je treba podobnost blaga presojati tudi glede tega blaga in teh storitev. Ugovor po točkah c) in d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 je upravni organ pavšalno zavrnil in ni ocenil predloženih dokazov. Da gre pri njeni znamki za znan znak, je znano dejstvo. Znamke ISKRA v Sloveniji uživajo sloveč status, na trgu so prisotne desetletja, gre za nacionalni pomen in ponos. Vse to je podkrepljeno z dokazi. Pri točki c) prvega odstavka 44. člena ZIL pa gre za hipotetično nevarnost in ne za že nastalo nevarnost, kar z dokazi sploh ni mogoče dokazati, vsaj ne v okviru ugovornega postopka. Glede na stališče o upoštevanju stanja na dan odločanja ni mogoče z dokazi dokazati slovečnosti, ugleda, poznanosti znamk, saj morajo biti dokazi predloženi v času vložitve ugovora, o ugovoru pa se odloča dosti kasneje, v vmesnem času pa se mnoge stvari na trgu spremenijo. Podani so pogoji za zavrnitev registracije znamke ISKRATEL v celoti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in spremeni tako, da znamko št. 200670677 ISKRATEL v celoti zavrne za vse prijavljeno blago in storitve oziroma, da odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Pojasnjuje, da so upravni spori, ki so se vodili v zvezi z znamkami ISKRA, že pravnomočno končani. Zato ni imela podlage, da bi postopek odločanja prekinila. Glede ugovora o kršitvi pravil postopka se sklicuje na postopkovne določbe ZIL-1. Vztraja pri opravljeni primerjavi znamk in pri stališču, da tožeča stranka ni dokazala slovečnosti svoje znamke. Pojasnjuje, da je glede statusa kakšne znamke v smislu njenega ugleda, slovečnosti oziroma dobre poznanosti relevantno stanje tega statusa pred datumom znamke, zoper katero je ugovor vložen. Glede dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka v upravnem sporu opr. št. U 84/2006, pa odgovarja, da so bili ti dokazi ob vložitvi ugovora le omenjeni v sklopu prilog k ugovoru, predloženi pa ne. Če naj bi ugovor na njih temeljil, bi jih morala tožeča stranka določneje opredeliti oziroma jih posamično navesti ter zanje predložiti razlage in obrazložitve. Ugotavlja, da je tožena stranka v prejšnji zadevi predložila zgolj internetne izpise svojih proizvodov. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d.o.o. v odgovoru na tožbo navaja, da od ustanovitve nastopa na slovenskem in mednarodnem trgu z registrirano firmo in ni znan primer, da bi zaradi uporabe firme ISKRATEL povzročila zmedo med potrošniki. Do sedaj ni prišlo do zamenjave njenih proizvodov in proizvodov tožeče stranke. S svojimi visokotehnološkimi proizvodi je močno prisotna na trgu in jasno prepoznavna na svojem področju ter ni utemeljenega razloga, da bi bilo mogoče pričakovati, da bo prišlo do zmede na trgu. Predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka v zvezi z odgovorom na tožbo stranke z interesom navaja, da prijavitelj nima nobene zakonske podlage, da bi na podlagi firmskega imena registracijo znamke ubranil. Nerelevanten je tudi Sporazum o delitvi znamk Iskra, saj to vprašanje še ni dokončno rešeno. Vztraja pri tožbenih ugovorih.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka izpodbija odločbo, s katero je upravni organ zavrnil njen ugovor zoper registracijo prijavljene znamke št. Z-200670677, kateri je ugovarjala iz razloga po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ki preprečuje registracijo znaka, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko, po točki c) te določbe, po kateri se ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe, ki je registrirana za blago ali storitve, ki niso enaki ali podobni blagu ali storitvam, za katere je bila registracija zahtevana, če bi uporaba takega znaka nakazovala povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke in bi to utegnilo škodovati interesom imetnika prejšnje znamke, in po točki d), po kateri je podana ovira za registracijo, če je znak enak ali podoben znamki ali neregistriranemu znaku, ki je v Republiki Sloveniji znana znamka v smislu člena 6.bis Pariške konvencije ali tretjega člena Sporazuma TRIPS.

Po presoji sodišča izpodbijana odločba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, ki bi terjale njeno odpravo. Upravni organ je izpodbijano odločbo res izdal precej po poteku roka, ki ga zakon določa za izdajo odločbe (6. člen ZIL-1 v zvezi s 22. členom ZUP), ki pa je instrukcijski rok, in njegova prekoračitev sama po sebi ne pomeni bistvene postopkovne kršitve. Morebitna škoda zaradi dolgotrajnega postopka pa tudi ni pravno pomembna okoliščina za odločitev o registraciji prijavljene znamke.

Zmotno tožeča stranka meni, da bi moral upravni organ prekiniti obravnavani postopek do pravnomočne odločitve o pravnem nasledstvu imetništva znamk ISKRA. Ugotovitev oziroma določitev imetnikov znamk ISKRA, katerih nosilec je sedaj, po tem ko je pristojno sodišče ugotovilo, da je pogodba med B. in C. o prenosu pravice do blagovne znamke nična, B., ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče odločiti o registraciji prijavljene znamke ISKRATEL. Po določbah ZIL-1 (44. člen, 101. člen) lahko ugovor uspešno uveljavlja imetnik starejše znamke. Tisti, ki to v času odločanja o ugovoru ni, se na morebitno bodočo znamko ne more sklicevati. Ne drži pa niti, da upravno sodišče še ni odločilo o tožbah, s katerimi so bile izpodbijane odločitve upravnega organa o spremembi vpisa imetnika znamke v registru znamk (namesto imetnika C. d.d., imetnik B. n.sol.o.). O teh tožbah izdane sodbe (opr. št. U 2242/00 z dne 10. 7. 2002, opr. št. 1547/08 z dne 24. 3. 2009, opr. št. 1548/08 z dne 24. 3. 2009 in opr. št. 1492/08 z dne 24. 3. 2009) so pravnomočne.

Upravni organ po mnenju sodišča postopka tudi ni kršil pri postopanju z ugovorom tožeče stranke zoper registracijo prijavljene znamke. Ta postopek urejata 101. in 102. člen ZIL-1 kot specialni določbi, po katerih lahko imetnik prejšnje znamke vloži ugovor, o katerem upravni organ obvesti prijavitelja. Organ odloči na podlagi ugovora in morebitnega mnenja prijavitelja (drugi odstavek 102. člena). Tudi sicer upravni organ izpodbijane odločitve ne temelji na navedbah v odgovoru prijavitelja (te so identične kot v odgovoru na tožbo v upravnem sporu), zato ne držijo tožbena izpodbijanja, da tožeča stranka ni imela možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev.

Sodišče se z upravnim organom strinja, da podobnost primerjanih znakov, ki jo upravni organ v izpodbijani odločbi po opravljeni vizualni, slušni in pomenski podobnosti strne v celostni vtis, ni tolikšna, da bi relevantnemu potrošniku ne omogočala identifikacije porekla blaga in storitev, kar je temeljna funkcija znamke. Celosten vtis je namreč tisto, kar v blagovnem prometu predstavlja komunikacijo med ponudnikom blaga in storitev ter relevantnim potrošnikom.

Upravni organ se je po mnenju sodišča pravilno opredelil glede dominantnega dela znaka, pri prijavljenem znaku je to celotna beseda ISKRATEL. Sodišče ne vidi razlogov za tožbeno stališče, da je to besedo treba obravnavati kot dve besedi (ISKRA in TEL), saj je zapisana kot enovita beseda in noben del ni takšen, da bi prevladal nad drugim. Povprečni potrošnik jo bo sprejemal kot celoto. Sodišče iz izpodbijane odločbe ne razbere, da naj bi upravni organ besedo TEL štel za najbolj dominantno, kot navaja tožeča stranka v tožbi. Upravni organ le razloguje, da črkovna zveza TEL v enoviti besedi ISKRATEL nevtralizira prvi, z ugovarjano znamko enak del, izrecno pa kot dominantno obravnava celotno besedo. V ugovarjani znamki pa ob izstopajoči besedi Iskra (zapisani z drugačnimi črkami) izrecno izpostavlja še slikovni del. Ta primerjava tudi po mnenju sodišča kaže na različen celostni vtis znakov. Opravljeni primerjavi tudi ni mogoče očitati nerazumnega odstopa od prakse, po kateri se prvi deli znakov štejejo za bolj razlikovalne. To pravilo primerjave je odvisno od dejanskega stanja konkretnega primera. Le-tega je v obravnavanem primeru upravni organ v izpodbijani odločbi podrobno opisal in svoje zaključke (povzete prej) ustrezno obrazložil. Glede na po mnenju sodišča pravilno oceno, da izpodbijana znamka zgolj zato, ker vsebuje isto besedo kot znamka tožeče stranke, le tej še ni zamenljivo podobna, pa tožeča stranka tudi ne more biti uspešna v svojem ugovoru, da registracija prijavljene znamke zato ni dopustna. Ne gre za v dejanskem stanju identičen primer kot v zadevi C 120/04, na katero se tožeča stranka sklicuje.

Primerjana znaka po oceni upravnega organa, ki jo sodišče podpira, zadostita tudi za registracijo potrebni fonetični različnosti. Tudi če je v prijavljeni znamki zlog TEL drugi, ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da je manj pomemben, saj je enako slišen kot začetek besede in podaljša fonetično zaznavanje prijavljene znamke.

Glede na pravilno obravnavanje prijavljenega znaka ISKRATEL kot ene besede se sodišče strinja tudi z zaključkom upravnega organa, da sta primerjana znaka pomensko različna.

Tožeča stranka ima sicer prav, da ima odločilno vlogo pri splošni presoji verjetnosti zmede zaznava znamk povprečnega potrošnika. Vendar je v skladu z upravno sodno prakso potrebno upoštevati dejstvo, da se raven pozornosti povprečnega potrošnika spreminja glede na zadevno blago in storitve. Če je to takšno, da je povprečni potrošnik pri nakupu tega blaga oziroma storitev bolj pazljiv, je to pri pravni presoji okoliščina, ki zmanjšuje verjetnost nastanka zmede. V tem smislu je razumeti opredelitev potrošnika v izpodbijani odločbi, in ne v uvajanju nove kategorije potrošnika, kot meni tožeča stranka v tožbi.

Glede uveljavljanja ugovora po točki c) in točki d) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, se sodišče strinja z upravnim organom, da tožeča stranka ni izkazala dejanskega stanja v smislu navedenih določb, kar bi preprečevalo registracijo prijavljene znamke. Ugled znamke je tudi po mnenju sodišča mogoče dokazovati npr. z dokazi o tržnem deležu blaga in storitev, ki jih znak znamke varuje, v primerjavi z drugimi proizvajalci oziroma ponudniki, s tržnimi raziskavami, ki prikazujejo stopnjo osveščenosti javnosti o znamki, z dokumenti neodvisnega vira, ki izkazujejo denarna sredstva, vložena v promocijo znamke, s primerki promocijskega gradiva. Iz predložnih dokazov pa takšnih dejstev ni mogoče preveriti. Zgolj zatrjevano ne pa tudi dokazano je s strani tožeče stranke ostalo izkoriščanje ali oškodovanje razlikovalnega značaja njene znamke. Tožeča stranka prav tako ni izkazala, kako bi uporaba izpodbijane znamke nakazovala povezanost med blagom in storitvami ter tožečo stranko in bi to utegnilo škodovati njenim interesom. Predloženi dokazi tudi niso zadostni za izkazovanje dejavnikov, ki se v smislu Skupnega priporočila WIPO upoštevajo pri odločanju, ali je neka znamka dobro znana znamka. V tožbi tudi zmotno meni, da dokazovanje v smislu prej navedenega glede na čas obravnave ugovora niti ni možno. Takšen status znamke mora izkazati v času vložitve ugovora, s katerim izpodbija prijavljeno znamko, ne glede na to, kdaj ugovor upravni organ obravnava. Dokazne vrednosti pa upravni organ tudi ni neutemeljeno odrekel predlaganemu dokazu – zaslišanju člana uprave, saj le taka izjava ni zadostna podlaga za ugotovitev posebnega statusa znamke.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.