VSC sodba Cp 251/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da je S. B. dolžan tudi od 11.12.2007 dalje plačati toženi stranki M. B. mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR, presežni tožbeni zahtevek do ukinitve preživnine za čas od 11.12.2007 pa se zavrne.
V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 42,25 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju s sodbo, izdano dne 4.11.2009, popravljeno s sklepom z dne 1.2.2010, popravljenim s sklepom z dne 22.2.2010, odločilo, da se preživnina, katero je tožnik S. B. dolžan plačevati toženki B. M. po sodbi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 581/97 z dne 8.7.1998, v mesečnem preživninskem znesku v tolarski protivrednosti 700 DEM po srednjem tečaju B. S., zniža tako, da je dolžan za čas od 19.12.2006 do 10.12.2007 plačati toženi M. B. mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR, z dnem 11.12.2007 pa je preživnino ukinilo. O pravdnih stroških je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišču očita, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko pri odmeri nove višine preživnine zaradi spremenjenih okoliščin ni upoštevalo odločilna dejstva na strani toženke in tožnika. Tako na strani toženke ni upoštevalo, da toženka ob prvi določitvi preživnine ni bila obremenjena z visokimi stroški vzdrževanja stanovanja, saj je bila hiša nova, danes pa je dotrajana in obremenjena z visokimi stroški. Stroški tekočega vzdrževanja so stroški uporabnika stanovanja in ne lastnika stanovanja, nanje pa je toženka izrecno opozorila na zaslišanju 13.2.2008. Nadalje ni upoštevalo, da se je premoženje toženke zmanjšalo, saj ni več solastnica stanovanjske hiše; to pa zato, ker ni imela sredstev za zamenjavo strehe in žlebov. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da toženko danes bremenijo stroški bivanja, kot tudi tekočega vzdrževanja, saj mora sama plačevati stroške ogrevanja, kurjave, elektrike, odvoza smeti in vodarin. Na strani tožnika pa sodišče ni upoštevalo, da tožnik danes plačuje le polovico stroškov bivanja v stanovanju, medtem ko je ob prvi določitvi preživnine plačeval celotne stroške, kakor tudi ne, da je njegovo premoženje danes povečano, saj je hčerka tožnika na svoje stroške zamenjala streho in žlebove na stanovanjski hiši, katere solastnik je toženec do ene polovice. Sodišče tudi ni upoštevalo, da tožnik ogromnega stanovanja, v katerem prebiva, ni zamenjal za manjše stanovanje, kar pa bi prav gotovo storil, če bi imel finančne težave, saj je splošno znano, da je velika razlika med najemnino, kurjavo in drugimi obratovalnimi stroški za veliko stanovanje ali za majhno; torej gre za nepotrebne visoke stroške tožnika, ki se ne morejo priznati. Upoštevalo tudi ni, da tožnik ni zamenjal svojega osebnega avtomobila mercedes 2003, ki je avto visokega ranga, kar je splošno znano dejstvo, za cenejšega, ki ima tudi cenejša popravila. Ni mogoče verjeti tožniku, da tega mercedesa ni mogel registrirati, ker je imel rjasto podvozje, saj je splošno znano, da mercedes nima rjastega podvozja vsaj deset let ne. Prav tako ni mogoče tožniku verjeti, da je zadolžen. Tožnik je delal v Nemčiji 40 let in mesečno zaslužil 2.900 DEM. Ni kadil niti pil alkohola; bil je torej varčen. Splošno znano je, da so takšni delavci v Nemčiji v obdobju 40 let ogromno zaslužili in si tudi prihranili. Zato ni mogoče verjeti njegovim navedbam o zadolženosti. Nadalje toženka meni, da so v izpodbijani sodbi razlogi sodbe v medsebojnem nasprotju. Sodišče najprej ugotavlja, da bremenijo tožnika stroški kurjave toženke, kot tudi stroški zamenjave žlebov. V nadaljevanju pa ugotavlja, da je hčerka toženke na svoje stroške zamenjala strešno kritino. Toženka navaja, da gre za pravnorelevantne okoliščine, ki odločilno vplivajo na višino preživnine oz. na premoženjsko stanje pravdnih strank in posledično na višino preživnine, ki jo je še dolžan plačevati tožnik toženki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, ali je tožnik upravičen zahtevati ukinitev z izvršilnim naslovom določene preživnine bivšemu zakoncu, oprlo na določbi 82. c in 82. č člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki predstavljata pravilno materialnopravno podlago. Sodišče prve stopnje je tako moralo ugotoviti, ali so se spremenile potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Tožnik, ki je zahteval ukinitev preživnine s 1.12.2006, v pritožbi ne izpodbija ugotovitev o tem, kakšne so bile potrebe toženke (upravičenke) in zmožnosti tožnika (zavezanca za plačilo preživnine) v času, ko je bila preživnina določena, torej v letu 1998. Sodišče druge stopnje zato povsem sprejema ugotovitve, da je imel takrat tožnik 2000 – 2600 DEM plače in da je v Nemčiji živel sam v stanovanju, za katerega je plačeval 750 DEM. Toženka je bila ob razvezi brezposelna, brez sredstev za preživljanje, stara 47 let in težje zaposljiva, ker nima poklica. Živela je sama v stanovanjski hiši, ki sta jo kupila s tožnikom in jo obnovila v času trajanja zakonske zveze. Glede na tako ugotovljene okoliščine je bila tožniku s sodbo Okrožnega sodišča v Celju opr. št. P 581/97 z dne 8.7.1998 naložena preživninska obveznost za bivšo ženo v tolarski protivrednosti 700 DEM po srednjem tečaju B. S. na dan plačila. Vse ostale ugotovitve sodišča prve stopnje o spremenjenih okoliščinah sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne, se nanje povsem sklicuje in jih v izogib ponavljanju ne povzema, razen v obsegu, kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve.

Stranke morajo v skladu z določbo I. odst. 7. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranki sta torej odgovorni, da v zadevi priskrbita za ustrezno trditveno podlago in dokaze, s katerimi naj se ugotovi resničnost zatrjevane trditvene podlage. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sodišče lahko praviloma opre svojo odločbo samo na dejstva, ki so jih navedle stranke. Toženka je glede spremenjenih razmer na svoji strani zatrjevala le, da so se stroški preživljanja povečali, pri čemer stroškov ni konkretizirala. Šele ko je bila zaslišana kot stranka, je na vprašanje sodnice odgovorila, da so spremenjene okoliščine od takrat, ko je bila sklenjena poravnava, v tem, da ima sedaj stroške s staro hišo, da se ji pokvarijo stroji – bela tehnika, hladilnik in podobno, ter da so žlebi luknjasti in jih ne more zamenjati in da bi bila potrebna popravila centralna kurjava. Te izpovedbe toženke ne gre enačiti z zatrjevanjem dejstev o tekočem vzdrževanju, zato so nedovoljene navedbe v pritožbi, da toženka ob prvi določitvi preživnine ni bila obremenjena z visokimi stroški vzdrževanja stanovanja, saj je bila hiša nova, danes pa je dotrajana in obremenjena z visokimi stroški, in da je splošno znano, da nastajajo pri starejši hiši stroški tekočega vzdrževanja, to je menjava pip, stikal, ključavnic, WC kotličkov, bojlerjev, brušenje in lakiranje parketa ipd., saj pritožnica ni izkazala, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz IV. odst. 286. čl. ZPP (I. odst. 337. čl. ZPP). Iz enakega razloga, saj toženka teh dejstev ni pravočasno zatrjevala, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnikovo premoženje danes povečano, ker je hči pravdnih strank na svoje stroške zamenjala streho in žlebove na stanovanjski hiši, katere solastnik je tožnik do 1/2. Pritožba neutemeljeno očita sodišču, da na strani toženke ni upoštevalo, da se je njeno premoženje zmanjšalo, saj je pravilno ugotovilo, da je svojo do ½ solastno nepremičnino podarila in da bi se v primeru, da bi jo prodala, njeno premoženje ne zmanjšalo. Do navedene spremembe je torej prišlo po izključni volji same pritožnice, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka načrtno spravila sebe v položaj, ko je ostala brez premoženja. Ne drži, da sodišče ni upoštevalo, da toženko bremenijo danes stroški bivanja, saj je to upoštevalo in obrazložilo v 6. alineji na 5. strani obrazložitve. Pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi to, da toženkina hči prispeva za obratovalne stroške hiše, v kateri živi tudi toženkin vnuk. Ugotovitev, da na toženko odpade mesečno 130,00 EUR stanovanjskih stroškov, je tako pravilna. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče na strani tožnika ni upoštevalo, da tožnik danes plačuje le polovico stroškov bivanja v stanovanju, medtem ko je pri prvi določitvi plačeval celotne stroške. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo in upoštevalo, da tožnik živi z go. H. S. v zunajzakonski skupnosti ter si z njo deli stroške stanovanja v velikosti 70 m2, tako da na tožnika odpade približno 360,00 EUR teh stroškov mesečno. To je izrecno obrazložilo v 2. alineji na strani 4, zato je pritožbeni očitek neutemeljen. Na strani 6 pa se je predelilo do navedb toženke, da bi tožnik lahko živel bistveno ceneje, če bi se preselil v manjše stanovanje in če bi prideloval zelenjavo na vikendu v M. D., zato ne drži očitek, da ni upoštevalo, da tožnik ogromnega stanovanja, v katerem prebiva, ni zamenjal za manjšega. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da s tem ne bi veliko pridobil, od tožnika pa je tudi neživljenjsko pričakovati, da bo redno prideloval zelenjavo na vikendu v S., ko pa živi v Nemčiji. Dejstvo, ali je oziroma zakaj ni tožnik zamenjal svojega osebnega avta mercedes 2003 za cenejši avto, ni pravnodločilno dejstvo, zato očitek da tega sodišče ni upoštevalo, ni utemeljen. Prav tako se ni moč strinjati s pritožnico, da ni mogoče verjeti tožniku o njegovi zadolženosti. Ni splošno znano dejstvo, kot trdi pritožnica, da so delavci, ki so delali v Nemčiji 40 let, ogromno zaslužili in tudi prihranili, zato bi morala pritožnica, v kolikor bi to konkretno za tožnika sploh pravočasno zatrjevala, ustrezno dokazati. Ugotovitve o zadolženosti tožnika tako pritožnica ni uspela izpodbiti. Podana ni niti očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da so v zvezi s hišo, v kateri živi toženka, visoki stroški vzdrževanja (streha, žlebovi, kurjava), vendar to niso več stroški toženke, ampak stroški lastnikov nepremičnine; torej bremenijo hčerko in tožnika. Sodišče je torej v tem delu podalo pravno razlago tožnikove obveznosti kot solastnika nepremičnine, v nadaljevanju pa je konkretno ugotovilo, da je hčerka na svoje stroške (bila je dejanski naročnik in plačnik) zamenjala strešno kritino.

Na strani tožnika so se spremenile zmožnosti, na podlagi katerih je bila določena preživnina, saj so se mu dohodki znižali za več kot polovico, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravilno je na podlagi izvedenih dokazov tudi ocenilo, da tožnik ne more prispevati več preživnine v višini 357,00 EUR za obdobje od 19.12.2006 do 10.12.2007 in je zato upravičeno preživnino znižalo na 200,00 EUR. Upoštevalo, da je tožnik, ki je bil še do 9.6.2006 zaposlen in prejemal 1.600,00 EUR plače, od 10.6.2006 do 10.12.2007 prejemal nadomestilo za brezposelne (741,30 EUR) in delno invalidsko pokojnino (463,85 EUR), skupaj 1.205,15 EUR, zato je glede na ostale dejanske ugotovitve, razvidne iz obrazložitve prvostopenjske sodbe in gornje obrazložitve, pravilno zaključilo, da je za to obdobje zmožen prispevati po 200,00 EUR preživnine za bivšo ženo. Sodišče druge stopnje, ki mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava, pa ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je potrebna sredstva za preživljanje tožnika določilo na podlagi t. i. Dusseldorfske tabele in ukinilo preživnino za obdobje po 11.12.2007, ko tožnik eksistenčnega minimuma (1.000,00 EUR) po cit. tabeli ni več dosegel. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), ki ga je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti glede na to, da ima tožnik prebivališče v Nemčiji, toženka pa v Sloveniji in gre torej za civilnopravno razmerje z mednarodnim elementom, izrecno ne določa prava, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti. Glede na določbo 3. čl. ZMZPP je zato potrebno smiselno uporabiti določbe I. odst. 37. in I. odst. 38. čl. ZMZPP. I. odst. 37. čl. ZMZPP določa, da se za razvezo zakonske zvez uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe, I. odst. 38. čl. istega zakona pa določa, da se za osebna in zakonska premoženjska razmerja zakoncev uporabi pravo države, katere državljana sta. Tudi po določbah Civilnega zakonika Nemčije (EGBGB) je pri določitvi kakršnihkoli preživninskih obveznosti odločilno pravo običajnega prebivališča upravičenca do preživnine. Običajno prebivališče toženke kot upravičenke do preživnine je v Republiki Sloveniji, zato je potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije. Pravilna uporaba materialnega prava tako terja uporabo ZZZDR, in sicer določb čl. 81 do 83. člena. Po 82. a čl. ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. Glede na ugotovitev, da ima tožnik 680,00 EUR stroškov v zvezi s svojim preživljanjem (360,00 EUR stroškov v zvezi s stanovanjem in 320,00 EUR ostalih stroškov) in ugotovitve o višini pokojnine, ki jo prejema, je mogoče sprejeti materialnopravni zaključek, da je zmožen tudi po 11.12.2007 plačevati preživnino za svojo bivšo ženo v znesku 200,00 EUR, saj mu tolikšen znesek oz. še nekaj več ostane potem, ko se od zneska pokojnine (927,71 EUR oziroma od septembra 2009 dalje 957,37 EUR) odštejejo stroški za njegovo preživljanje. Sodišče druge stopnje je zato zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožbi delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je odločilo, da je tožnik dolžan tudi od 11.12.2007 dalje plačati toženki mesečno preživnino v znesku 200,00 EUR, presežni tožbeni zahtevek do ukinitve preživnine za čas od 11.12.2007 pa je zavrnilo. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo izpodbijano sodbo, saj v tem delu niso podane niti uveljavljene niti tiste kršitve, na katere je dolžno paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je po oceni, da je pritožbeni uspeh tožene stranke polovičen, v skladu z določbo II. odst. 165. čl. v zv. z II. odst. 154. čl. ZPP odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti polovico priznanih, za pravdo potrebnih stroškov. Potrebne pritožbene stroške predstavljajo stroški za sestavo pritožbe, sestavo poročila stranki in porto ter pisarniški stroški, ne pa tudi priglašeni stroški za dopis in konferenco s stranko. V skladu s tar. št. 21/1 v zv. s tar. št. 18 je sodišče za sestavo pritožbe priznalo 125 tč. (57,37 EUR) in ne priglašenih 800 tč., za sestavo poročila stranki 50 tč. (22,95 EUR), in 4,17 EUR za porto in pisarniške stroške. Tožena stranka je tako upravičena do povrnitve 42,25 EUR pritožbenih stroškov. Zamudne obresti od stroškov je tožena stranka zahtevala od dneva izdaje odločbe do plačila, sodišče druge stopnje pa jih je prisodilo v skladu z določbo 313. čl. ZPP, 21. čl. ZIZ in I. odst. 299. čl. OZ od poteka roka za prostovoljno plačilo, saj dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (tako tudi v načelnem pravnem mnenju, sprejetem na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13.12.2006).