37. člen ZMZPP

Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdil, ki sta jih v spis predložila udeleženca, ugotovilo: da se v Švici ne vodi postopek za razvezo zakonske zveze med udeležencema; da iz potrdila nasprotne udeleženke izhaja le, da je vložila zahtevo za ukrepe za zaščito zakonske zveze zoper predlagatelja, ne pa tudi, da med udeležencema teče postopek razveze. Razlaga nasprotne udeleženke glede postopka ukrepov za zaščito zakonske zveze v povezavi z razvezo zakonske zveze po švicarskem Civilnem zakoniku (Zivilgesetzbuch, ZGB) je zmotna. Postopek ukrepov za zaščito zakonske zveze in razveza sta ločena postopka. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno ugotovilo, da sodišče v Švici ne odloča o isti zadevi med strankama glede na predmet odločanja, in zavrnilo ugovor nasprotne udeleženke glede mednarodne litispendence oziroma njen predlog za prekinitev postopka.

Sodno poravnavo je sodišče dovolilo, ker je na podlagi nespornih navedb, listinske dokumentacije in mnenja centra za socialno delo ugotovilo, da je v skladu z otrokovim interesom. Takšna obrazložitev je v primerih, ko starša skleneta sodno poravnavo, povsem ustrezna. Širša in obsežnejša obrazložitev, za katero se zavzema pritožba, je potrebna, ko med strankama ne pride do mirne rešitve spora.

Sodišče prve stopnje je res uporabilo le slovensko pravo in ne tudi kumulativno prava Srbije. Tudi če bi bilo treba kumulativno uporabiti pravo Republike Srbije in če to ne bi omogočalo razveze, bi se zakonska zveza smela razvezati tudi, če bi za to obstajali le razlogi po slovenskem pravu, ti pa so nevzdržnost zakonske zveze (65. člen ZZZDR), za kar zadošča, da je zakonska zveza nevzdržna le za enega zakonca. A tudi srbski zakon, ki ureja družinska razmerja (Porodični zakon), v 41. členu določa, da ima vsak zakonec pravico do razveze, če so zakonski odnosi resno in trajno moteni ali objektivno ni mogoče uresničiti življenjske skupnosti zakoncev. Navedeno pomeni, da srbski in slovenski zakon določata vsebinsko zelo podobne pogoje za razvezo zakonske zveze, ki so v konkretnem primeru tudi izpolnjeni. Neutemeljen je očitek, da tožencu ni bil dana možnost obravnavanja oz. da je sodišče odločilo brez zaslišanja toženca, saj te možnosti ni imelo: če mu ni bilo mogoče vročiti sodnih pošiljk, ga tudi zaslišati menda ni bilo mogoče. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana, saj je toženca zastopal začasni zastopnik, prav tako tudi ne kršitev iz 9., ki je

Če sta zakonca državljana različnih držav, se za razvezo zakonske zveze uporabljata kumulativno pravi držav, katerih državljana sta. Če se zakonska zveza ob kumulativni uporabi ne bi mogla razvezati, se za razvezo zakonske zveze uporabi pravo Republike Slovenije, če je imel eden od zakoncev ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji.

Organ za BPP je pravilno zaključil, da je zadeva, za katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP (to pa je pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v postopku razveze zakonske zveze, kjer je tožnik toženec), očitno nerazumna oziroma da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Sodišče namreč razveže zakonsko zvezo na zahtevo vsakega zakonca, če je zakonska zveza iz kateregakoli vzroka nevzdržna, ker pa tožnik in njegova (sedaj že bivša) žena nista imela skupnih mladoletnih otrok, to tudi pomeni, da sodni postopek ne bo (oziroma ni bil) zapleten. Tožnik v tožbi sicer navaja, da ker ni imel odvetniške pomoči, ni dobil ustreznega tolmača, zaradi česar se ni mogel enakovredno udeleževati postopka, kar pa na pravilnost odločitve, ki je rezultat presoje o utemeljenosti prošnje za dodelitev odvetnika tožniku, ne vpliva. Organ za BPP je bil namreč pri odločanju o njegovi prošnji vezan na njegov zahtevek, tožnik pa za oprostitev plačila stroškov postopka oziroma izrecno za oprostitev plačila stroškov za ustreznega tolmača ni zaprosil.

Če bi se izkazalo, da se po pravu toženke zakonska zveza ne more razvezati, bi to pomenilo, da je treba v konkretnem primeru, ko sta imela zakonca ob vložitvi tožbe stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, uporabiti pravo Republike Slovenije,

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je potrebna sredstva za preživljanje tožnika – preživninskega zavezanca ugotovilo na podlagi t.i. Dusseldorfske tabele in ukinilo preživnino za obdobje po 11.12.2007, ko tožnik, ki živi v Nemčiji, eksistenčnega minimuma (1.000,00 EUR) po cit. tabeli ni več dosegel. Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Ker je običajno prebivališče toženke kot preživninske upravičenke v Republiki Sloveniji, je potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije.