38. člen ZMZPP

Tako je v predmetnem postopku, glede določitve pristojnega sodišča za odločanje, povsem nerelevantno, kje prebiva tožnica oz. kje je bilo zadnje skupno prebivališče pravdnih strank. Slednje bo postalo relevantno pri uporabi materialnega prava, ko bo sodišče prve stopnje odločalo o preživninski obveznosti toženca.

Če sta obe pravdni stranki slovenska državljana, je uporaba slovenskega materialnega prava za njuno zakonsko premoženjsko razmerje pravilna (prvi odstavek 38. člena ZMZPP). V kolikor nimata istega državljanstva, je ob dejstvu, da nimata niti stalnega prebivališča v isti državi, po tretjem odstavku 38. člena ZMZPP treba uporabiti pravo države, v kateri sta imela zadnje skupno prebivališče. To je Nemški civilni zakonik (BGB).

V primeru spora med bivšima izvenzakonskima partnerjema po 105. členu ZZZDR mora sodišče po uradni dolžnosti odločiti tudi o preživljanju mladoletnih otrok. Prvo sodišče je bilo zato pristojno za odločanje (tudi) o preživljanju otrok pravdnih strank, prav tako pa tudi za spor o preživninskem zahtevku tožnice. V tem pogledu je bilo za ugotavljanje pristojnosti sodišča bistveno, da je imela tožnica, ko je začel teči ta postopek, ob slovenskem državljanstvu stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (pri čemer je mišljen kraj, v katerem tožeča stranka dejansko prebiva in ima v njem namen trajno prebivati). Navezne okoliščine, ki so odločilne za ugotovitev pristojnosti sodišča v posameznem sporu, še ne pomenijo, da je treba za odločitev v tem sporu nato avtomatično uporabiti tudi pravo tiste države, v kateri se nahaja sodišče, ki je pristojno v tem sporu. Posebej je treba ugotoviti tudi navezne okoliščine, ki odkazujejo na pravo, ki ga je treba uporabiti za odločitev v sporu.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je potrebna sredstva za preživljanje tožnika – preživninskega zavezanca ugotovilo na podlagi t.i. Dusseldorfske tabele in ukinilo preživnino za obdobje po 11.12.2007, ko tožnik, ki živi v Nemčiji, eksistenčnega minimuma (1.000,00 EUR) po cit. tabeli ni več dosegel. Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Ker je običajno prebivališče toženke kot preživninske upravičenke v Republiki Sloveniji, je potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije.

Tudi nemško pravo zakoncem dopušča pogodbeno urejanje premoženjskopravnih razmerij. Izražanja strank v pogodbi ni treba jemati dobesedno, marveč je treba ugotoviti resnično voljo strank. Kot dodatno se upošteva objektivni kriterij: vestnost v prometu. Ta aspekt pride v poštev, kadar je treba ugotoviti, kakšen smisel je dati pogodbeni izjavi, kakšen smisel je lahko videla v izjavi druga pogodbena stranka, kako jo je lahko naslovnik razumel, itd. (§ 133 in § 157 BGB).

Za spore o premoženjskih razmerjih med zakonci, katerih pretežni del je v RS, drugi del pa v tujini, 67. člen ZMZPP dovoljuje, da sme sodišče v RS odločati o premoženju, ki je v tujini, vendar z omejitvami: samo v sporu, v katerem se odloča tudi o premoženju v RS in le, če toženec v to privoli. Po 2. odstavku 53. člena ZMZPP se šteje, da je toženec dal privolitev, če je vložil odgovor na tožbo, ugovor oziroma če se je spustil v obravnavanje glavne stvari, ne da bi ugovarjal pristojnosti.

Toženčevi prihranki, glede katerih tožnica zahteva ugotovitev, da sodijo v skupno premoženje in njen delež na njih v višini 1/2, se nahajajo v Švici in so posledica pravne ureditve v Švici. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da dejanskega stanja, ki izvira iz kompleksnih pravnih institutov oziroma sistemov (kot sta pokojninsko zavarovanje in druge oblike varčevanja) nekega pravnega območja, ni mogoče materialnopravno pravilno interpretirati z uporabo prava druge države. ZMZPP v prvem odstavku 2. člena uzakonja t.i. načelo koneksnosti v obliki izključitvene klavzule, ki sodišču omogoča, da prava, na katerega napotujejo določbe tega zakona, izjemoma ne uporabi, kadar je glede na vse okoliščine primera očitno ,da razmerje s tem pravom nima pomembnejše zveze, obstoji pa bistveno tesnejša zveza z nekim drugim pravom. Glede na zgoraj povzete okoliščine obravnavane pravdne zadeve je očitno, da med razmerjem in švicarskim obstoji zelo tesna povezava, medtem ko ti prihranki s slovenskim pravom, na uporabo katerega sicer odkazuje 38. člen ZMZPP, nimajo pomembnejše zveze, zato je treba glede njih uporabiti švicarsko pravo.