82. člen ZZZDR-UPB1

Toženka ni ugovarjala, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi ji bilo krivično naložiti plačilo preživnine. Na možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR se toženka med postopkom ni sklicevala, zato bi bilo odveč vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo. Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi zadostila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 82.c člena ZZZDR, niti ni ponudila ustreznih dokazov, s katerimi bi izkazala ogroženost njenega lastnega preživljanja, niti ni izkazala, da je poleg sebe dolžna preživljati še polnoletnega sina. Zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Dejstvo, da ji občasno pomaga hči, pa samo po sebi še ne zapolnjuje pravnega standarda ogroženosti iz prej citirane zakonske določbe.

V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Sprem

Po citirani določbi je v s sodno odločbo (sodna poravnava) določeno preživninsko razmerje mogoče posegati le, če so podane pravno relevantne spremenjene razmere, pri čemer se ni mogoče sklicevati na okoliščine, ki so že obstajale ob določitvi preživnine s sodno odločbo.

Ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za zakonca je bistveno šibkejše kot ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za otroka. Zavezancu ni mogoče nalagati, naj se žrtvuje še kako drugače, kot s plačevanjem preživnine iz obstoječih dohodkov.

Preživnina pripada zakoncu oziroma zunajzakonskemu partnerju, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Ali gre za nekrivdno brezposelnost, je treba presojati glede na vse okoliščine primera.

Zgolj dejstvo, da je preživninska upravičenka svoj delež na skupni stanovanjski hiši podarila hčerki, še ne pomeni, da si je sama poslabšala gmotni položaj in da zato ni upravičena do preživnine.

Sodna praksa je že zavzela stališče, da presoja pravnega standarda nepreskrbljenosti, ki predstavlja predpostavko za upravičenje do preživnine, nujno zajema tudi upoštevanje minimalne socialne varnosti oziroma preskrbljenosti zakonca tudi v bodoče, pri čemer takšna bodoča nepreskrbljenost predstavlja podlago pri prisoji tako imenovane simbolične preživnine. Pritožba pravilno opozarja, da je toženkin položaj negotov, toženka pa lahko premoženje tudi izgubi in se na njeni strani okoliščine spremenijo do take mere, da bi terjale plačevanje preživnine. Ker je torej bodoč tožničin premoženjski položaj negotov, je v konkretnem primeru podana podlaga za prisojo simbolične preživnine v znesku 1,00 EUR.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je potrebna sredstva za preživljanje tožnika – preživninskega zavezanca ugotovilo na podlagi t.i. Dusseldorfske tabele in ukinilo preživnino za obdobje po 11.12.2007, ko tožnik, ki živi v Nemčiji, eksistenčnega minimuma (1.000,00 EUR) po cit. tabeli ni več dosegel. Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Ker je običajno prebivališče toženke kot preživninske upravičenke v Republiki Sloveniji, je potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije.

Ob ugotovljeni podlagi pravice do preživnine bivšega zakonca in ob hkratni ugotovitvi, da mož ženi plačuje stroške bivanja in ji preživninsko obveznost izvršuje tudi v naravi, je na mestu uporaba pravila o simbolični preživnini.

Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu pa ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka in izvira še iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža in se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena.

K predlogu za izvršbo predložena pravnomočna sodna odločba in obvestila o uskladitvi preživnine CSD so podlaga za prisilno izvršitev terjatve, ki je v njih ugotovljena.

Za ukinitev preživnine bi bile relevantne le trditve (z dokazi), da je preživninska upravičenka pridobila premoženje, ali dohodke, ali da je sklenila zakonsko zvezo oziroma, da je nastala nova izvenzakonska skupnost.

Toženka je pridobila možnost, da si s sredstvi od prodane nepremičnine, zagotovi npr. z nakupom manjše stanovanjske enote socialno varnost, uredi stanovanjsko vprašanje, a je ni izkoristila, to pa ne more biti breme razvezanega zakonca, ne gre več za nepreskrbljenega zakonca v smislu 81.čl. ZZZDR.

V pritožbi zatrjevano dejstvo, da ni alkoholik, da ima 4 ha zemlje, 7 do 8 glav živine, svinje in veliko perutnine, vinograd z 2.500 trsov, veliko sadja in vrt, pa zgolj potrjujejo kot pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do preživnine, saj ima sredstva za življenje (81. člen ZZZDR).

V pravdi za zvišanje preživnine med razvezanima zakoncema je sodišče pri odločanju vezano na načelo dispozicije strank, izraženo v prvem odstavku 2. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov.

Temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncev je njegova nepreskrbljenost. (Ne) preskrbljenost zakonca pa je pravni standard, ki zahteva ocenjevanje okoliščin in tehtanje razmer v vsakem posameznem konkretnem primeru posebej.

Pri odločanju o preživnini za razvezanega zakonca je nepotrebno obravnavanje vzrokov za razvezo zakonske zveze, če se drugi zakonec ni skliceval na krivičnost plačevanja preživnine zaradi vzrokov za nevzdržnost zakonske zveze.

Ne glede na to, da sodišče izda pridržano sodbo, se ta nanaša na dejansko in pravno stanje, ki je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Ugovor, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi bilo preživninskemu zavezancu krivično naložiti plačilo preživnine, je ugovor nenastale pravice. Svoj pomen in s tem procesno veljavo ima le v povezavi z dejanskim stanjem, ki ga navede nasprotna stranka - v konkretnem primeru v zvezi z zatrjevano pravico do preživnine zakonca. Ker tožeča stranka nikoli ni navedla, da opisano trditveno gradivo utemeljuje zaključek, da z nasprotno tožbo uveljavljana pravica do preživnine sploh ni nastala in so bile sporne trditve postavljene zaradi uresničitve drugih ciljev, se je mogoče v celoti strinjati s sklepom pritožbenega sodišča, da "tožeča stranka ni podala navedb, ki bi sodišču prve stopnje nalagale ugotavljanje okoliščin iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR".

V postopku razveze zakonske zveze lahko nepreskrbljeni zakonec s tožbo zahteva preživnino (prvi odstavek 81. a člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Zakonec ima pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino pod pogojem, da nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen ZZZDR). Preživnina pa se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (82. a člen ZZZDR). Za določitev preživnine razvezanemu zakoncu morajo biti tako izpolnjeni razlogi iz zgoraj citiranih zakonskih določil ZZZDR.

V sporu za ukinitev preživnine zakoncu in za spremembo določene preživnine se pritožbene novote upoštevajo v okviru določbe prvega odstavka 337. člena ZPP. Obravnavani spor namreč ni eden od sporov iz 27. poglavja ZPP, za katere zakon dopušča oziroma celo narekuje izvedbo dokazov po uradni dolžnosti.