82.c člen ZZZDR-UPB1

Pravica do uporabe svojega jezika je tudi s pomočjo sodnega tolmača v postopku v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPP in v skladu s 1. odstavkom 102. člena ZPP omejena zgolj na naroke in druga ustna procesna dejanja pred sodiščem, ne velja pa tudi za vloge v postopku, ki jih morajo v skladu s 1. odstavkom 104. člena ZPP stranke vlagati v slovenskem jeziku. Tudi za izjave, ki so podane v okviru poravnalnih pogajanj, velja prepoved uporabe iz 309a. člena ZPP. Kršitev tega določila ZPP predstavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana le takrat, če je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče je zato v okviru pritožbenih navedb ugotavljalo, na kakšen način je ta kršitev vplivala na izpodbijano sodbo. Ker gre za navedbo stranke in ne za dokaz, z upoštevanjem te izjave toženke ni prišlo do zatrjevane uporabe nedopustnega dokaza. Sodišče prve stopnje pa zaključka, da toženka ni izkazala, da je popolnoma brez sredstev oziroma virov za preživljanje, ni utemeljevalo zgolj in izključno na tej izjavi oz. navedbi toženke, podani v okviru poravnalnih pogajanj, temveč je s povzemanjem te njene navedbe zgolj

Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja. Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

Tožnica ima pravico od toženca zahtevati preživnino (81. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - v nadaljevanju ZZZDR). Plačevanje preživnine v znesku, ki ga zahteva tožnica, bi res občutno zmanjšalo sredstva toženca in ogrozilo njegovo preživljanje (82.c člen ZZZDR), vendar pa drži tudi, da ima tožnica glede na vse ugotovljene okoliščine pravico do preživnine, zato je pritožbeno sodišče preživninsko obveznost toženca določilo v simboličnem znesku 10,00 EUR.

Preživninski upravičenec mora najprej sam poskrbeti za svoje preživljanje oziroma izčrpati vse možnosti zagotavljanja preživljanja z lastnimi močmi, preden pridobi pravico zahtevati preživljanje od razvezanega zakonca. Za postopek odločanja o zahtevku za preživljanje zakonca veljajo pravila rednega postopka, ki stroškovno odločitev vežejo na strankin uspeh v pravdi.

Toženka ni ugovarjala, da so na strani preživninskega upravičenca vzroki, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, zaradi česar bi ji bilo krivično naložiti plačilo preživnine. Na možnost zavrnitve preživninskega zahtevka iz tretjega odstavka 81.a člena ZZZDR se toženka med postopkom ni sklicevala, zato bi bilo odveč vsako ukvarjanje z vzroki za razvezo. Toženka ni podala ustrezne trditvene podlage, ki bi zadostila abstraktnemu dejanskemu stanu iz 82.c člena ZZZDR, niti ni ponudila ustreznih dokazov, s katerimi bi izkazala ogroženost njenega lastnega preživljanja, niti ni izkazala, da je poleg sebe dolžna preživljati še polnoletnega sina. Zato se prvo sodišče s tem vprašanjem utemeljeno ni ukvarjalo. Dejstvo, da ji občasno pomaga hči, pa samo po sebi še ne zapolnjuje pravnega standarda ogroženosti iz prej citirane zakonske določbe.

Preživljanje mladoletnih otrok ima prednost pred preživljanjem partnerice. Slednje toženec ni dolžan preživljati, če bi bilo s tem ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje otrok, ki jih je dolžan preživljati - v konkretnem primeru tožnice (82.c člen ZZZDR).

Upoštevajoč različne razloge za razvezo in dejstvo, da toženec kot invalid nikoli ni bil zmožen pridobitnega dela in je bil hudo bolan tudi že v trenutku sklenitve zakonske zveze, prispevek k preživljanju bivšega zakonca za tožnico ni krivičen.

V pritožbi navedena nova dejstva in novi dokazi ne predstavljajo dopustnih pritožbenih novot, ki bi bile na pritožbeni stopnji upoštevne na podlagi 414. člena ZPP, ki določa, da v postopku v zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze do konca glavne obravnave ne glede na določbo 286. člena tega zakona in še v pritožbi ne glede na določbo 337. člena tega zakona. Tudi za tovrstne postopke namreč velja, da sodišče o sporu med pravdnima strankama odloči po stanju ob zaključku glavne obravnave, saj to stanje zajemajo časovne meje pravnomočnosti. Zato dopustne pritožbene novote tudi ob določbi 414. člena ZPP lahko predstavljajo le tista dejstva, ki so v tem času že obstajala, pa jih stranka pred sodiščem prve stopnje ni navedla, ne pa dejstva, ki so nastala šele kasneje. Kasneje nastalih dejstev učinek pravnomočnosti ne more zajemati. Zato ob navedenem že iz tega razloga v pritožbi navedenih novih dejstev, navedenih kot ius novorum in dokazov, ki ta dejstva dokazujejo in za katere sam toženec pove, da so nastali že po izdaji sodbe, pritožbeno sodišče ne more upoštevati kot dopustnih pritožbenih novot. Sprem

Preživnina, ki jo plačuje toženec za mladoletna tožnika, vključuje tudi stroške nakupa obleke in obutve tožnikov, zato mora zakonita zastopnica poskrbeti, da bosta otroka imela na stikih obleko in obutev, ki je potrebna za izvedbo stikov tožnikov s tožencem.

Glede ustavnih pravic, na katere se sklicuje toženec v pritožbi, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima vsak starš na podlagi 54. člena Ustave pravico in hkrati dolžnost vzdrževati otroka. Pri odločitvi o določitvi preživninske obveznosti tožencu je bil upoštevan 22. člen Ustave, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic, kar v konkretnem primeru pomeni, da je bila tožencu v pravdnem postopku s sodbo določena preživninska obveznost na podlagi zakonskih predpostavk in ob upoštevanju sodne prakse.

Dokazni postopek je potrdil, da toženka nima lastnih sredstev za preživljanje, zato tudi niso bili izpolnjeni pogoji za ukinitev ali znižanje preživnine.

Ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za zakonca je bistveno šibkejše kot ustavnopravno in vrednotno izhodišče inštituta preživnine za otroka. Zavezancu ni mogoče nalagati, naj se žrtvuje še kako drugače, kot s plačevanjem preživnine iz obstoječih dohodkov.

Zakonska zveza je institut, ki temelji na svobodni odločitvi obeh partnerjev, zato izkazana nevzdržnost zakonske zveze za enega partnerja zadostuje za razvezo zakonske zveze. Sodišče svoje odločbe ni oprlo na nedovoljeno razpolaganje strank, saj v zakonskih sporih do nedovoljenega razpolaganja sploh ne more priti, ker razpolaganje strank ni dovoljeno. Če je razvezani zakonec brez vsakršnih sredstev za preživljanje, mu je drugi zakonce v skladu s svojimi zmožnostmi dolžan zagotoviti sredstva za preživljanje.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, s tem ko je potrebna sredstva za preživljanje tožnika – preživninskega zavezanca ugotovilo na podlagi t.i. Dusseldorfske tabele in ukinilo preživnino za obdobje po 11.12.2007, ko tožnik, ki živi v Nemčiji, eksistenčnega minimuma (1.000,00 EUR) po cit. tabeli ni več dosegel. Za razvezo zakonske zveze se uporablja pravo države, katere državljana sta oba zakonca ob vložitvi tožbe. Ker je običajno prebivališče toženke kot preživninske upravičenke v Republiki Sloveniji, je potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije.

Toženka je upravičena terjati od tožnika le tolikšen znesek preživnine, ki ga tožnik zmore plačevati brez škode za lastno preživljanje. Toženka je tudi sama dolžna pridobiti določena sredstva za svoje preživljanje. Čeprav nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlena, pa to še ne pomeni, da si toženka ni dolžna poiskati vsaj priložnostnega oziroma občasnega honorarnega dela ter s tem pridobiti dela potrebnih sredstev za preživljanje. Otrokova preživninska obveznost do staršev je subsidiarna, vendar pa so v primeru, ko zakonec (preživninski upravičenec) od svojega bivšega zakonca (preživninskega zavezanca) ne more iztožiti tolikšne preživnine, ki bi zadoščala za njegovo preživljanje, tudi otroci dolžni prispevati k njegovemu preživljanju, ob obstoju predpisanih pogojev (1. odstavek 124. člena ZZZDR). Materialnopravno napačno je izhodišče sodišča prve stopnje, ki je pri odločanju o višini preživnine izhajalo tudi iz primerjave z zneskom minimalnega dohodka in zneskom povprečne neto pokojnine v marcu 2009. Za takšno primerjavo ni nobene podlage glede na določbe 82.a člena ZZZDR.

Obveznost plačevanja preživnine bivšemu zakoncu pa ni enaka kot obveznost plačevanja preživnine za otroka in izvira še iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, v katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža in se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena.

Ob takšnih dejstvih je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica nima sredstev za življenje in nima možnosti za kakršnokoli pridobivanje dohodkov, zato so podani pogoji za prisojo preživnine iz 81. člena ZZZDR izpolnjeni.

Ker toženka v obdobjih za katera je zahtevala oz. zahteva preživnino vnaprej, ni bila zaposlena in se ne more zaposliti, ter da nima drugega premoženja, je toženka do preživnine.

Temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncev je njegova nepreskrbljenost. (Ne) preskrbljenost zakonca pa je pravni standard, ki zahteva ocenjevanje okoliščin in tehtanje razmer v vsakem posameznem konkretnem primeru posebej.

Ker tožničine potrebe presegajo njene pokojninske dohodke, tako da nima dovolj sredstev za življenje, in ker obstajajo toženčeve preživninske zmožnosti, je primeren toženčev preživninski prispevek za tožnico v višini 10.000 SIT mesečno.