VSC sodba I Kp 304/2009

Pritožba zagovornika obdolženega M. V. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Po I. odst. 98. člena v zvezi s I. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec plačati sodno takso kot strošek kazenskega postopka nastal s pritožbo.

S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi M. V. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odst. 133. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Obdolženec je dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke oškodovanca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega pooblaščenca in plačati sodno takso. Prvo sodišče je oškodovanca M. Š. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR, napotilo na pravdo.

Zoper sodbo se je obdolženec pravočasno pritožil po pooblaščenemu zagovorniku. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po II. odst. 371. člena ZKP, ko je kršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Narok dne 06.07.2009 je namreč izvedlo, kljub opravičeni odsotnosti zagovornika. Sodba pa je tudi sicer nezakonita. Sodišče prve stopnje ni popolnoma raziskalo materialne resnice in je upoštevalo le eno plat dogodka. Izvedlo je le za obdolženca obremenjujoče dokaze in kršilo pravico do poštenega sojenja. Sodišče prve stopnje bi moralo obdolžencu omogočiti, da s predlaganimi dokazi utemelji svoj zagovor. Po postavljenem predlogu obdolženca v postopku, je obveznost sodišča, da predlagane dokaze izvede. Zavrnitev je možna, kadar za to obstajajo upravičeni razlogi in mora biti obrazložena. Sodišče je tudi kršilo pravico do kontradiktornosti kazenskega postopka. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno v zvezi s pravno opredelitvijo po II. odst. 133. člena KZ. Izvedensko mnenje sodnomedicinske stroke je pomanjkljivo. Zgolj teoretična možnost nastanka hudih telesnih poškodb s kozarcem ni dovolj za obsodbo po kvalificirani obliki kaznivega dejanja. Izvedenec bi moral preizkusiti in preveriti konkretne okoliščine, ali je bil v dani situaciji kozarec uporabljen tako, da bi to lahko povzročilo hude telesne poškodbe.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju z dne 28.10.2009, podanem na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP, predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih sprejemljivo obrazložilo. Prav tako nista podani zatrjevana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz II. odst. 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona .

Razlogi za nadaljevanje glavne obravnave dne 06.07.2009 kot jih je zapisalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe so popolnoma pravilni, odločitev prvega sodišča prve pa se pokaže še toliko bolj utemeljena po uradnem vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Pg 384/2009. Zagovornik je namreč nezmožnost udeležbe na glavni obravnavi dne 06.07.2009 utemeljeval s tem, da naj bi bil istega dne navzoč na naroku v gospodarski zadevi okrožnega sodišča v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo. Ta narok naj bi povsem nepričakovano trajal od 09.30 do 16.30 ure. Odvetniški kandidat P. F. pa bi ga naj ne mogel nadomeščati zaradi nenadne bolezni. V dokaz svojim trditvam je zagovornik sodišču prve stopnje predložil zdravniško potrdilo o upravičeni odsotnosti z naroka glavne obravnave ali drugega procesnega dejanja pred sodiščem, ki ga je za P. F. za obdobje od 06.07.2009 do 07.07.2009 izdala dr. M. J. iz Z. d. v C. Pritožbi pa je zagovornik priložil zapisnik o naroku v zvezi z ugovorom zoper začasno odredbo z dne 06.07.2009, kateremu pa je manjkala list. št. ... Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti pribavilo spis v predmetni gospodarski zadevi in ugotovilo, da je na list. št. ... zapisnika protokolirano, da se je glavna obravnava prekinila za deset minut in se je nadaljevala ob 12.35 uri, ko je namesto pooblaščenca tožeče stranke (t. j. odvetnika M. F.) pristopil odvetniški kandidat P. F., št. izkaznice ... v odvetniški pisarni M. F. Zagovornik je torej tako sodišče prve stopnje, kakor tudi pritožbeno sodišče zavajal z lažnimi, potvorjenimi podatki o njegovi domnevni zadržanosti in zadržanosti odvetniškega kandidata, ki naj bi preprečevala njegovo udeležbo na glavni obravnavi v predmetni kazenski zadevi. Pa tudi sicer gre na podlagi spisovnega gradiva ugotoviti, da je zagovornik vabilo za glavno obravnavo prejel pravočasno in je zato imel dovolj časa, da bi zagotovil svojo navzočnost, kljub temu pa je opravičilo s predlogom za preklic glavne obravnave sodišču predložil le minuto pred pričetkom glavne obravnave kot je razvidno iz uradnega zaznamka delavke v sprejemni pisarni na list. št. ... Glede na vse zgoraj navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da med spisovnim gradivom ni zaznati niti enega procesnega dejanja, v zvezi s katerim bi obstajal sum, da so bila obdolženčeva pravna jamstva v kazenskem postopku bodisi tista, ki jih zagotavlja ustava ali pa tista, ki mu gredo po ZKP, kakorkoli ogrožena. Zgodilo se je ravno nasprotno. Zagovornik je institut obrambe zlorabil s predložitvijo lažnih podatkov in zavajanjem sodišča. Pritožbeno sodišče pa tudi sicer stoji na splošno sprejetem stališču sodne prakse, da se na kršitve pravnih jamstev v kazenskem postopku, pa naj gre za tista, ki jih zagotavlja ustava ali pa tista, ki obdolžencu gredo po zakonu o kazenskem postopku ne more sklicevati nekdo, ki sam s svojim ravnanjem povzroči situacijo, v kateri bi lahko do kršitev teh jamstev prišlo, pa pri tem sodišče stori vse potrebno, da do njih ne pride.

Sodišče druge stopnje ne soglaša s pritožbenimi navajanji zagovornika, ko graja dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. ZKP namreč temelji na načelu proste presoje dokazov ( I. odst. 18. člena ZKP). To načelo določa pravico in dolžnost sodišča, da presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, pri čemer ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sodišče je vezano le na zahtevo, da navede določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana, pri čemer se mora zlasti opredeliti do protislovnih dokazov. Takšno obrazložitev pa izpodbijana sodna odločba ima. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tehtalo med zagovorom obdolženca na eni strani in izpovedbami oškodovanca na drugi. Razloge za odločitev, da je verjelo oškodovancu je zanesljivo obrazložilo in kot podlago takšni odločitvi pravilno uporabilo sledeče dokaze: zdravniško dokumentacijo, izvedensko mnenje izvedenca sodnomedicinske stroke, izpovedbe prič J. K., U. K. ter R. B. pa tudi prepričljivost in gotovost oškodovančeve prepoznave obdolženca. Tudi sodišču druge stopnje se v ničemer ne zdi sporno pričevanje U. K. Ta priča je, opozorjena na dolžnost govoriti po resnici in posledice krive izpovedbe, brez kančka dvoma izpovedala, da je na terasi gostinskega lokala videla, kako je obdolženec s kozarcem udaril oškodovanca po glavi in kako se je oškodovancu takrat „z glave ulila kri“. Ni nobenega konkretnega razloga, ki bi potrjeval tezo obrambe, da je ta priča krivo izpovedovala zgolj zato, ker je zaposlena pri oškodovancu. Ta priča je celo povedala, da obdolženca pozna dalj časa, ker so družinski prijatelji.

Po ustavnosodni presoji (npr. odločba US št. Up-34/93 z dne 08.06.1995) in praksi vrhovnega sodišča, sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obdolženec. To mora storiti le tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je argumentirano pojasnilo presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagal obdolženec ni potrebna, saj ni izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Kršitev kazenskega zakona je podana le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon. Zato gre pritožbene kritike izvedenskega mnenja izvedenca sodnomedicinske stroke šteti tudi za uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolno ali zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje tudi v tem delu popolno in pravilno ugotovljeno. Izvedenec je povsem določno navedel, da udarec s čvrstim steklenim kozarcem, kot je tudi ta, ki se nahaja v kazenskem spisu, v predel glave oziroma obraza, po sodnomedicinskih načelih predstavlja sredstvo in način poškodovanja, s katerim je mogoče povzročiti tudi hude telesne poškodbe. Takšen zaključek je izvedenec konkretiziral s tem, da lahko predmetni kozarec povzroči večje utorne prelome lobanjskih kosti, težje prelome obraznih kosti, znotrajlobanjske krvavitve ali hujše poškodbe možgan. Ob zadetju očesnega zrkla lahko povzroči okvare vida, ki so praviloma ocenjene za hude telesne poškodbe. Če se kozarec ob zadetju razbije, lahko ostri deli steklovine povzročijo nastanek večjih vrezninskih ran z obsežno krvavitvijo ali poškodbo, ali poškodbo pomembnih struktur na obrazu, kot so živci ali deli očesnega zrkla. Izvedensko mnenje se tako izkaže tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje sredstva in načina poškodovanja kot dovolj konkretizirano in s tem neoporečno, kar pa je zaključilo tudi sodišče prve stopnje v razlogih sodbe v 1. odst. list. št. ...

Za pritožbeno sodišče je povsem sprejemljiva odločba o kazenski sankciji. Izrečena kazenska sankcija opominjevalne narave, z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusna dobo dveh let, je povsem primerno in pravično nadomestilo za obdolžencu dokazano kriminalno ravnanje. Prvostopno sodišče je ustrezno ovrednotilo ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni. Kot tehtno olajševalno okoliščino, ki potrjuje prepričanje sodišča, da bo tudi tovrstna kazenska sankcija obdolženca odvrnila od ponavljanja kaznivih dejanj, je povsem upravičeno izpostavilo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, ki ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi I. odst. 98. člena ZKP v zvezi s I. odst. 95. člena ZKP, plačati sodno takso po tarifni št. 7122 kot strošek pritožbenega postopka.