VSRS Sodba IV Ips 29/2011

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Postaja prometne policije Krško je storilki prekrška s plačilnim nalogom, ki je bil storilki vročen dne 4. 10. 2010, izrekla globo v višini 80,00 EUR zaradi prekrška po a) točki sedmega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Okrajno sodišče v Sevnici je storilkino zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in ji naložilo plačilo sodne takse.

2Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec zaradi kršitve prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Navaja, da je v obravnavanem primeru prekrškovni organ grobo kršil dolžnost hitrega postopka, ker je storilka prekrška prejela plačilni nalog brez svoje krivde šele več kot dvajset mesecev po dogodku, ki je bil takšne narave, da ga ni mogla zaznati (meritev hitrosti z mobilnim radarskim merilnikom). Meni, da je bila zaradi poteka časa V. F. izničena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist. Če bi ji bil plačilni nalog poslan v razumno kratkem času po izvršitvi prekrška, bi lahko v svojo obrambo navedla ime osebe, ki je vozila njeno vozilo, pridobila izjavo dejanskega kršitelja, da je on vozil njeno vozilo, predložila potrdila, ki bi dokazovala, da se je kritičnega dne nahajala drugje in podobno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Sevnici v novo odločanje.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilki prekrška, ki se o njej ni izjavila.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila storilki prekrška prekršena pravica do izvajanja dokazov v njeno korist iz tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker zaradi poteka daljšega časovnega obdobja od storitve prekrška do prejema plačilnega naloga, za katerega sama ni odgovorna, ni imela dejanskih možnosti navajanja dokazov v svojo korist.

5V obravnavanem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je bilo s pomočjo radarskega merilnika hitrosti ugotovljeno, da je bila dne 17. 1. 2009 v naselju z vozilom last storilke prekrška prekoračena hitrost, upoštevaje varnostno razliko v skladu s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu, za tri kilometre na uro. Storilki je bil dne 4. 10. 2010 zaradi navedenega prekrška vročen plačilni nalog s spremnim dopisom, iz katerega izhaja pravni pouk o možnosti vložitve zahteve za sodno varstvo ter pojasnilo, da je v skladu s 233. členom ZVCP-1 v primeru, da storilca prekrška, storjenega z vozilom, ni mogoče ugotoviti, za prekršek odgovoren lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da prekrška ni storil. Iz dopisa Postaje prometne policije Krško storilki prekrška z dne 17. 1. 2011 je razvidno, da je bil na Policijski postaji Krško na podlagi naročila generalne policijske uprave opravljen pregled meritev in fotografij prekoračitev hitrosti z radarskim sistemom tipa Gasto v letu 2009 ter da so bili ob tem uvedeni postopki o prekršku za vse zaznane kršitve, ki pred tem niso bili izvedeni, kar je tudi razlog, da je bil storilki prekrška plačilni nalog vročen skoraj dvaindvajset mesecev po storitvi prekrška.

6Strinjati se je z vložnikom zahteve za varstvo zakonitosti, da mora postopek v hitrem postopku o prekršku potekati hitro in učinkovito, kar poleg kršitelja velja tudi za prekrškovni organ. Na takšen način se odločitev o prekršku čim bolj približa času njegove storitve, ko so okoliščine tako storilcu kot morebitnim pričam zaradi bližine dejanja še dobro znane, ko so materialni dokazi bolje ohranjeni in nenazadnje ko kršitelj tudi lažje sprejme morebiti izrečeno sankcijo. Vendar pa v obravnavanem primeru, ko je bila opravljena naknadna kontrola meritev in fotografij prekoračitev hitrosti z radarskim sistemom, Postaja prometne policije ob ugotovljeni kršitvi ni imela pooblastila, da storilki prekrška ne bi izdala plačilnega naloga, četudi šele več kot dvajset mesecev po storjenem prekršku. Prekrškovni organ namreč znotraj zastaralnega roka, ki v tem primeru ni bil prekoračen, nima diskrecijske pravice odločati, ali bo o zaznanem prekršku uvedel postopek, temveč mora postopek uvesti in kršitelju, v primeru, da ugotovi njegovo odgovornost, izreči ustrezno sankcijo.

7Vrhovno sodišče je ob upoštevanju stališč odločbe Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 v svojih odločbah (sodba IV Ips 181/2010 z dne 18. 1. 2011 in druge) že večkrat podalo stališče v zvezi z interpretacijo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ki določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede navedenega posebnega dokaznega položaja lastnika oziroma imetnika pravice uporabe vozila, ki zaradi življenjskih izkušenj temelji na domnevi, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila tudi storilec ugotovljenega prekrška, je ugotovilo, da mu citirana določba nalaga več kot le trditveno breme. Lastnik vozila domneve ne izpodbije z golim zatrjevanjem, da prekrška ni storil, ampak z aktivnim sodelovanjem, kar ne pomeni le predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi (na primer verodostojna pisna izjava priče, potrdilo delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu, potrdilo o hospitalizaciji in podobno). Šele če verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj takšen dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Takšen način ugotavljanja relevantnih dejstev v hitrem postopku na eni strani omogoča storilcu uveljavljanje vseh pravic in pravnih jamstev, ki mu gredo v poštenem postopku (22. in 29. člen Ustave), po drugi strani pa postopka o prekršku bistveno ne zavlačuje in obremenjuje z dolgotrajnim pridobivanjem in izvajanjem (številnih) dokazov ob pasivnosti kršitelja, kar bi sicer povsem izničilo namen zakona, da se o večini prekrškov odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 55. člena ZP-1). Glede ravnanja sodišča je ugotovilo, da mora presoditi predlagane oziroma predložene razbremenilne dokaze, izvesti relevantne dokaze in v skladu z načelom proste presoje dokazov (71. člen ZP-1) oceniti, ali je z njimi izkazan razumen dvom glede domnevanega dejstva. Pri tem je ocenilo, da je predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo, s tem pa zavzelo stališče tudi glede dokaznega standarda razumnega dvoma.

8Vrhovni državni tožilec v obravnavani zadevi sodišču očita, da ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni storilo tistega, kar se od njega v tem postopku pričakuje, to je zagotoviti sodno varstvo, temveč je odločilo formalistično.

9Storilka prekrška je zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim navedla, da dne 17. 1. 2009 osebnega vozila Opel na lokaciji Log ni vozila, zaradi odmaknjenosti dogodka pa da ne more trditi, kdo od družinskih članov ali drugih oseb naj bi vozil vozilo. Sodišče je storilkino zahtevo za sodno varstvo z izpodbijano sodbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v razlogih sodbe navedlo, da storilka ni predložila nikakršnega dokaza, ki bi bil zanjo razbremenilen, zato ni uspela vzbuditi razumnega dvoma glede njene odgovornosti kot lastnice vozila.

10Vrhovno sodišče ugotavlja, da storilka prekrška v zahtevi za sodno varstvo ni trdila, da zaradi poteka časa ne more vedeti, ali je kritičnega dne pred skoraj dvema letoma vozila osebno vozilo v naselju Log (oziroma, da se zaradi poteka časa ne spominja, kaj je tistega dne sploh počela), temveč se je povsem jasno spomnila, da tega dne na navedenem kraju vozila, s katerim je bil storjen prekršek, ni vozila. Storilka prekrška v zvezi s svojo trditvijo ni podala nobenega dokaznega predloga oziroma sodišču ni predložila dokaza, s katerim bi izkazala razumen dvom glede svoje odgovornosti kot lastnice vozila, s katerim je bil storjen prekršek, zato ni mogoče pritrditi vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče z zavrnitvijo zahteve za sodno varstvo ravnalo formalistično ter kršilo storilkine pravice iz prve do tretje alineje 29. člena Ustave. Povedano drugače; storilka prekrška je svojo obrambo gradila na trditvi, da na dan, ko je bila opravljena radarska kontrola hitrosti njenega osebnega vozila, na navedeni lokaciji ni vozila. Takšen način obrambe od vložnika zahteve za sodno varstvo v skladu s prvim odstavkom 233. člena ZVCP-1 terja, da za svojo trditev predloži razbremenilne dokaze, česar storilka prekrška v obravnavanem primeru ni naredila. Zgolj pavšalno sklicevanje, da zaradi odmaknjenosti dogodka ne more trditi, kdo od družinskih članov ali drugih oseb naj bi vozil njen osebni avtomobil, ob dejstvu, da se (navkljub časovni distanci) določno spominja, da sama tega dne vozila na lokaciji policijske kontrole hitrosti ni vozila, pri sodišču ne more vzbuditi razumnega dvoma v njeno odgovornost za prekršek.

C.

11Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 v zvezi s prvo in tretjo alinejo 29. člena Ustave, zato je neutemeljeno zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.