VSM Sklep III Cp 971/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zaradi pravdne nesposobnosti zavrglo tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva, ki jo je vložila mld. E.J., zastopana po skrbniku za poseben primer CSD P. (točka I izreka). V odločbi o pravdnih stroških je odločilo, da pravdni stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške (točka II izreka).

2Prvostopno sodbo izpodbija prvo toženec zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da ni razloga za zavrženje tožbe, ker je ob vložitvi tožbe mld. otrok bil zastopan po skrbniku za poseben primer CSD P. Kasnejša odločitev upravnega sodišča o razveljavitvi odločbe o postavitvi skrbnika za poseben primer pa ne more biti razlog za zavrženje tožbe na izpodbijanje očetovstva, ker sodišče ni vezano na kasnejšo odločbo ministrstva. V kolikor pa je obstajala pomanjkljivost v procesni sposobnosti tožeče stranke, bi moralo sodišče postopati v skladu z določbo 409. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in tožeči stranki - mld. otroku samo postaviti skrbnika za poseben primer. S tem bi se tudi varovale otrokove koristi.

Prvostopno sodišče je tudi spregledalo, da je prvo toženec pripoznal tožbeni zahtevek in bi prvostopno sodišče moralo izdati sodbo na podlagi pripoznave. O tem sodišče tudi nima razlogov.

Pritožba nadalje izpostavlja, da prvostopno sodišče sploh ni ugotavljalo in presojalo otrokovih koristi v zvezi s postavitvijo skrbnika za poseben primer. Izpodbijana sodba v tej smeri sploh nima razlogov v zvezi s koristmi mld. otroka za nadaljevanje pravdnega postopka in s tem povezane postavitve skrbnika oziroma zastopnika za poseben primer. V ta namen bi moralo prvostopno sodišče opraviti razgovor z otrokom in tudi zaslišati starše otroka. Pri tem se pritožba sklicuje na določbo 35. člena Ustave, iz katerega izhaja pravica vsakogar, da pozna svoj biološki izvor ter tudi na določbo 7. člena Konvencije združenih narodov o otrokovih pravicah, ki določa, da ima otrok pravico, da pozna svoje starše. Poznavanje biološkega očeta je v korist otroka in zato bi v danem primeru moralo prvostopno sodišče tožnici samo postaviti posebnega zastopnika skladno z določbo četrtega odstavka 409. člena ZPP. Sicer pa je tudi zoper odločbo upravnega organa, s katero je odločeno o ustavitvi postopka iz razloga, ker postavitev skrbnika ni v korist otroka, pred upravnim sodiščem sprožen nov sodni postopek. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo se drugo toženka zavzema za potrditev prvostopnega sklepa.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka (otrok, rojen, v času vložitve tožbe star 12 let) zastopan po skrbniku za poseben primer (CSD P.) je zoper starša vložil tožbo zaradi izpodbijanja očetovstva z zahtevkom na ugotovitev, da prvo toženec ni biološki oče tožnice. Skrbnik za posebni primer je bil tožnici postavljen z odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 1207-19/2015/5 z dne 13. 4. 2017. Zoper navedeno upravno odločbo je po drugo toženki bil sprožen upravni spor in Upravno sodišče RS, oddelek v Mariboru je s sodbo II U 171/2016 z dne 19. 4. 2017 tožbi ugodilo ter citirano odločbo upravnega organa odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v nov postopek. V ponovljenem postopku je navedeni upravni organ dne 18. 5. 2017 izdal odločbo s katero je zavrnil pritožbo prvo toženca zoper sklep CSD P. z dne 14. 5. 2015, s katerim je bil postopek postavitve skrbnika za poseben primer mld. E.J. (tožnici v predmetni zadevi), ustavljen. Na podlagi navedenih odločb sodišča in upravnega organa mld. tožnici tako ni bil postavljen skrbnik za poseben primer po določbi prvega odstavka 213. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)¹. Upravna organa (CSD, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve) sta pri taki odločitvi sprejeli stališče (s tem sta sledili tudi napotilu iz sodbe upravnega sodišča), da postavitev skrbnika za poseben primer v obravnavani zadevi ni v korist otroka. Drugo toženec je zoper že citirano odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (tako iz pritožbe prvo toženca kot iz odgovora na pritožbo tožeče stranke) ponovno sprožil upravni spor. Ta se pred pristojnim upravnim sodiščem vodi pod št. II U 373/2017.

6Pravdna stranka je lahko vsaka fizična in pravna oseba (prvi odstavek 76. člena ZPP). Sposobnost biti stranka je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v procesnem razmerju. Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik (prvi odstavek 78. člena ZPP), zakoniti zastopnik pa je določen z zakonom ali z aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona (drugi odstavek 78. člena ZPP). Po določbi 98. člena ZZZDR lahko otrok s tožbo izpodbija, da je njegov oče tisti, ki po tem zakonu velja za njegovega očeta. Mladoletnega otroka, ki še ni star 15 let zastopajo starši (prvi odstavek 107. člena ZZZDR in tretji odstavek 409. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V primeru spora med otrokom in starši se otroku postavi poseben skrbnik, če so njihove koristi v navzkrižju (prvi odstavek 213. člena ZZZDR). Če si interesi otroka in njegovega zakonitega zastopnika nasprotujejo, postavi sodišče otroku posebnega zastopnika. Tako ravna sodišče tudi v drugih primerih, če glede na okoliščine primera presodi, da je to potrebno zaradi varstva otrokovih koristi (četrti odstavek 409. člena ZPP). Iz citiranih določb tako izhaja, da otrok, ki še ni dopolnil 15 let nima pravdne sposobnosti (ne more samostojno opravljati procesnih dejanj) in ga mora v primeru nasprotja interesov v sporu s starši zastopati posebni skrbnik po določbi 213. člena ZZZDR (tega postavi pristojni CSD) ali poseben zastopnik po določbi četrtega odstavka 409. člena ZPP (tega postavi sodišče).

7Res je, kot ugotavlja prvostopno sodišče, da v predmetni zadevi na podlagi citirane sodbe upravnega sodišča in odločb upravnega organa mladoletni tožnici, ki še ni dopolnila 15 let, ni postavljen skrbnik za poseben primer po določbi 213. člena ZZZDR. Odločitev za postavitev takega skrbnika pa še ni dokončna, ker je zoper odločbo upravnega organa o ustavitvi postopka postavitve skrbnika za posebne primere sprožen upravni spor. Že iz navedenega razloga je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju tožbe po določbi prvega in petega odstavka 81. člena v zvezi z 80. členom ZPP², iz razloga, ker otroka ne zastopa skrbnik za poseben primer, preuranjena. Od odločitve upravnega sodišča je namreč odvisno, ali koristi otroka narekujejo postavitev skrbnika za poseben primer po že citiranih določbah ZZZDR.

8Zraven tega pa lahko sodišče neodvisno od postopanja upravnih organov v postopkih v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki samo v skladu z že citirano določbo 409. člena ZPP otroku postavi posebnega zastopnika zaradi varovanja njegovih koristi. Pri postavitvi takega posebnega zastopnika pa je potrebno enako kot pri postavitvi skrbnika za posebne primere upoštevati otrokove koristi. V obravnavanem primeru je sicer prvostopno sodišče na podlagi že navedenih odločb upravnih organov in sodbe upravnega sodišča zaključilo, da pravda na izpodbijanje očetovstva ni v korist otroka, ker ni v interesu otroka, pri čemer lahko tako tožbo otrok vloži tudi v roku petih let po polnoletnosti. O interesu in s tem povezanimi koristmi otroka za vložitev predmetne tožbe pa prvostopno sodišče v obravnavani zadevi ni zaslišalo prvo toženca in drugo toženke, zlasti pa v obravnavani zadevi ni dalo možnosti 13 letnemu otroku, da izrazi svoje mnenje, kot to določa določba 410. člena ZPP. Na podlagi teh dokazov (zlasti na podlagi mnenja 13 letnega otroka, za katerega se lahko že predvideva, da je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve) bo prvostopno sodišče lahko neodvisno od upravnega postopka oziroma sodnega postopka pred upravnim sodiščem (ta predstavlja precejšen časovni zadržek pri obravnavi ter pravdne zadeve) imelo podlage za presojo o postavitvi posebnega zastopnika po določbi 409. člena ZPP. Pri tem pa tudi ne more biti sporno, da je v otrokovo korist, da ima oba starša (očeta in mater), ki skrbita za njegov razvoj in preživljanje, pri čemer je v dolgoročno otrokovo korist, da pozna svoj biološki izvor³. V primeru, da je otrokova želja, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva in je taka želja v skladu s koristmi otroka, ni razloga, da sodišče otroku ne postavi posebnega zastopnika, katerega naloga pa ne bo samo vložitev tožbe na izpodbijanje očetovstva temveč tudi tožbe na ugotovitev očetovstva, v primeru, da obstajajo dokazi za vložitev takšne tožbe.

9V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da bi moralo prvostopno sodišče izdati sodbo na podlagi pripoznave (prvo toženec je pripoznal zahtevek), pa pritožbeno sodišče le pripominja, da izdaja takšne sodbe v skladu z določbo 412. člena ZPP v postopku v sporih iz razmerij med starši in otroki, ni dopustna.

10Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica razveljavitve izpodbijanega sklepa.

¹ Poseben skrbnik se postavi mladoletniku, nad katerim izvršujejo starši roditeljske pravice, v primeru spora med njim in starši, za sklenitev posameznih pravnih opravil med njimi, ter v drugih primerih,če so njihove koristi v navzkrižju.
² Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko nezakoniti zastopnik, in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, in ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena tega zakona oziroma v tretjem odstavku 87. člena tega zakona.
³ Tako tudi odločba US RS U-I-251/14 z dne 21. 10. 2015.