VSK sklep I Ip 820/2010

Pritožbi se ugodi in izpodbijani sklep spremeni

v točki 1 izreka tako, da se predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrne;

v točki 2 izreka tako, da se ugovor dolžnice zavrže.

Nadaljnji izvršilni stroški upnika (ugovorni in pritožbeni) se odmerijo na znesek 739,12 EUR.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje, sklep o izvršbi z dne 20.8.2009 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločilo Okrajno sodišče v Piranu v pravdnem postopku.

Takšen sklep iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija upnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog dolžnice za vrnitev v prejšnje stanje zavrne in da posledično ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1 z dne 20. 8. 2009 v celoti v veljavi, podrejeno da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s tem da je dolžnica dolžna upniku povrniti pritožbene stroške postopka. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da naj dolžnici ne bi bil znan obstoj sklepa o izvršbi, kar pa ne drži, saj ji je bilo v hišnem predalčniku puščeno obvestilo o poskusu vročitve sklepa dne 10. 9. 2009 in je imela 15 dni časa, da pošto dvigne. Ni niti zatrjevala, da je bila v tem času, torej od 10. do 25. 9. 2009 odsotna iz naslova stalnega bivališča, niti ni navedla upravičenega razloga zakaj pisanja ni dvignila, zato se šteje vročitev za pravilno opravljeno, ugovora zoper sklep o izvršbi pa ni vložila pravočasno. Ne drži torej, da je bila v času vročanja dalj časa odsotna, ampak kot sama navaja le od 25. 9. do 7. 10. 2009, obvestilo o prispeli pošiljki pa ji je bilo puščeno že prej. Iz sodne prakse izhaja, da bolezen, tudi če je huda, ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj mora biti izkazano, da je nepredvidljiva oz. nenadna, kar pa predloženo zdravniško potrdilo ne izkazuje. Iz njega ne izhaja za kakšne zdravstvene težave naj bi šlo in ali so bile res takšne narave, da ni bila sposobna daljše poti. Tudi ni izkazano, da je bila ves čas neprekinjeno na naslovu G.. Dejstvo je, da ni bila hospitalizirana in ji ni bilo odrejeno zdravljenje na domu, zato je bila povsem mobilna in je lahko šla v vmesnem času tudi v P., kjer bi lahko prevzela sodno pošto. Domnevnega zdravljenja, kot ga opisuje, ni mogoče šteti kot upravičenega razloga za zamudo ugovornega roka. Sodišče je napačno zaključilo, da sta potrdilo zdravnika in zaslišanje dolžnice zadostna dokaza. Dolžnica bi morala že v samem predlogu razlog za zamudo konkretizirati, tega ni moč sanirati z vlaganjem kasnejših vlog. Zaključek sodišča, da takšno postopanje ni podvrženo prekluziji, ker je bil razlog za zamudo naveden pravočasno, ni v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o vrnitvi v prejšnje stanje in ogroža pravno varnost. Sodišče je zmotno uporabilo določila 116., 117. in 212. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Iz predloženega potrdila tudi ne izhaja, da bi se dolžnica zdravila na naslovu G., niti ni navedeno za kakšno zdravljenje naj bi šlo. V pravni teoriji in sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da zgolj obstoj zdravniškega potrdila, ki izkazuje, da je bila stranka v določenem obdobju bolna, ne izkazuje, da je bila bolezen nepredvidljiva in nenadna, dolžnica pa bi morala že v predlogu razloge določno opredeliti, navesti vsa pravno relevantna dejstva in predlagati dokaze, kar pa ni bilo storjeno. Sodišče je narobe zaključilo, naj bi bil predlog sklepčen, saj iz njega ne izhaja nič, kar bi utemeljevalo sklep o nepredvidljivi, nenadni in hudi bolezni dolžnice. To tudi ni moč dokazovati z zaslišanjem dolžnice, saj je jasno, da bo izpovedovala sebi v prid. Sklepa v tem delu ni moč preizkusiti, kar pomeni da je obremenjen z kršitvijo po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni, da bi bili lahko dokazi glede zdravstvenega stanja dolžnice, vpogled v njeno popolno zdravstveno dokumentacijo, obvestilo zdravnika, zaslišanje zdravnika in izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, pri čemer ničesar od tega dolžnica ni pravočasno predlagala. Pavšalen in neobrazložen je tudi zaključek sodišča, ki ne verjame, da bi zdravnica izdala nepristno, ponarejeno potrdilo, s tem pa ogrozila licenco in delovno razmerje. Takšnega zaključka zaradi pomanjkanja razlogov ni moč preizkusiti, kar spet predstavlja kršitev po 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Močan dvom vzbuja že to, da je zdravnica dolžničina hči, zato bi verodostojnost tega dokaza moralo sodišče preveriti z izvedbo drugih dokazov, v kolikor bi jih dolžnica pravočasno predlagala. Sodišče ne bi smelo opreti sklepa na izpoved dolžnice glede novih dejstev, ki jih v predlogu ni navajala, na kar je upnik opozoril že na naroku. Postopanje sodišča pomeni nedovoljeno dopolnjevanje trditvene in dokazne podlage in s tem kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa. Ker je sodišče napačno odločilo o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je posledično napačna tudi odločitev, da se sklep o izvršbi razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je dolžnica navedla, da je bila v času vročanja sodne pošiljke (sklepa o izvršbi) odsotna, saj se je zaradi akutnih zdravstvenih težav nahajala od 25. 9. do 7. 10. 2009 na G., ki je bližnja lokacija do njene osebne zdravnice v L., saj bi ji pot do nje iz P. povzročala hud napor in slabšanje zdravstvenega stanja. Predlogu je priložila potrdilo osebne zdravnice, da se je v obdobju od 25. 9. do 7. 10. 2009 na naslovu G. zdravila zaradi akutnih zdravstvenih težav. V zadevi sploh ni sporno, da ji je bilo obvestilo o prispelem sodnem pisanju na naslovu stalnega bivališča puščeno 10. 9. 2010. Ni bistveno, kar navaja pritožba, da dolžnica v predlogu ni navajala, da je v času od 10. do 25. 9. 2009 ni bilo na stalnem naslovu, saj je čas za dvig pisanja po prejetem obvestilu iztekel 25. 9. 2010, to pa je dan, za katerega je dolžnica trdila (in dokazala), da je na naslovu stalnega prebivališča ni bilo. Predloga za vrnitev v prejšnje stanje namreč ni mogoče zavrniti z utemeljitvijo, da bi lahko naslovnik pisanje dvignil že pred nepredvidenim dogodkom, saj ima za to dejanje vedno na razpolago celoten 15–dnevni rok, zato te pritožbene navedbe niso utemeljene.

Drži pa nadaljnja pritožbena navedba, da iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje ne izhaja, da bi bila bolezen dolžnice nepredvidljiva in nenadna, saj iz njega izhajajo trditve o nastopu akutnih zdravstvenih težav (ki jih potrjuje tudi zdravnica). Kakšne so bile te akutne težave, je sodišče prve stopnje ugotovilo šele z zaslišanjem tožnice, in šele na podlagi ocene njene izpovedbe zaključilo, da je šlo za nenadno in nepredvidljivo bolezen ter na podlagi tega zaključka njenemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (pred zamudo roka za vložitev ugovora) ugodilo. Takšnemu postopanju sodišča prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno očita postopkovno nepravilnost, saj so bile dolžničine navedbe v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje preskope in sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovi utemeljenosti ne bi smelo upoštevati dolžničine izpovedbe. Ker jo je, je kršilo določilo 212. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost sklepa, na kar opozarja tudi pritožba (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). To postopkovno kršitev je zato pritožbeno sodišče saniralo tako, da je upoštevalo zgolj v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zatrjevane trditve, ugotovilo, da te niso bila zadostne v smislu prvega odstavka 116. člena ZPP in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je dolžničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ugovor dolžnice pa kot prepozen zavrglo (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sklep o izvršbi je tako pravnomočen in ga bo potrebno v nadaljnjem postopku izvršiti.

Na podlagi 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 38. členom ZIZ je pritožbeno sodišče moralo upniku odmeriti nadaljnje izvršilni stroške (ugovornega in pritožbenega postopka). Ti znašajo 739,12 EUR (od tega znesek 532,60 EUR odpade na odvetniške storitve in stroške teh storitev, vse odmerjeno po Zakonu o odvetniški tarifi, ZOdvT, povišan za znesek 106,52 EUR iz naslova DDV, znesek 100,00 EUR pa odpade na plačano sodno takso za pritožbo po tar. št. 4031 ZST-1).