VSL sodba II Cp 3547/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo: tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na roke zakonite zastopnice za obdobje od 01. 10. 1995 do 31. 03. 2005 znesek 23.940,00 EUR s pripadki; da je dolžna plačati na roke zakonite zastopnice za obdobje od 01. 04. 2005 do 30. 04. 2010 mesečne zneske po 210,00 EUR, skupaj znesek 12.810,00 EUR s pripadki; da je dolžna plačati tožeči stranki za obdobje od 01. 05. 2010 dalje rento v mesečnih zneskih 210,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od vsakega mesečnega zneska 210,00 EUR od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila ter tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 885,41 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožuje se zoper sodbo v celoti in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Navaja, da tožbeni zahtevek tožnika za povrnitev škode temelji na škodi zaradi izgubljenega preživljanja po smrti njegovega očeta, ki se izraža v nemožnosti tožnika, da uveljavi družinsko pokojnino po očetu, ki bi jo imel pravico uveljaviti, če bi bil njegov oče M. zaposlen in bi na tej podlagi prejemal plačo namesto rente, ki jo je kot obliko povrnitve škode prejemal od tožene stranke Republike Slovenije. Tožeča stranka je v postopku eksplicitno navajala, da je tožnik posredni oškodovanec, ker ga je bil njegov oče dolžan po zakonu preživljati. Ker ni bil zaposlen in ni ustvaril plače na osnovi rednega delovnega razmerja, je obstajala očetova obveznost vzdrževati sina z rento, ki jo je prejemal iz naslova povračila škode zaradi poškodbe, utrpljene v času služenja vojaškega roka. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na naslednjih dejstvih: da bi se tožnikov oče M. B. po odsluženju vojaškega roka po normalnem teku stvari zaposlil in iz naslova delovnega razmerja prejemal plačo, ki bi znašala toliko, kot je znašala povprečna plača tekstilnega tehnika v B.; če bi se zaposlil, bi poleg plače iz rednega delovnega razmerja ustvaril in pridobil tudi pravice, ki izhajajo iz predpisov, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ena od teh pravic je pravica otroka, da po smrti starša pridobi pravico do družinske pokojnine. Pravica oškodovanca V. B. kot posrednega oškodovanca do povračila škode je njegova osebna pravica in ni odvisna od razloga smrti njegovega očeta, temveč samo od dejstva, da je očetova smrt nastopila in to v trenutku, ko je bil tožnik mladoleten in ga je bil njegov oče dolžan preživljati. Sodišče bi moralo upoštevati vse določbe ZOR-a, ki urejajo povračilo materialne škode in sicer od člena 185 do 197, posebej pa upoštevati določbe členov 189, 190 ter 195 ZOR. Tožnik V. B. po smrti svojega očeta trpi škodo zaradi nemožnosti, da po normalnem teku stvari pridobi pravico do družinske pokojnine. Podana je kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je nerazumljiva in nepravilna obrazložitev prvostopnega sodišča, da ni ugotovljena vzročna zveza med smrtjo M. B. in poškodbo, kot jo je utrpel v JLA, sodišče je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo le na 194. člen ZOR. Tožeča stranka ni trdila, da je med poškodbo M. B. v JLA in njegovo smrtjo podana vzročna zveza, to ni temelj tožbenega zahtevka. Zahtevek je utemeljen, ker prvostopno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka odgovorna za to, da M. B. ni bil vključen v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja in zato tožnik trpi škodo v obliki izgubljenega preživljanja; ugovor zastaranja ni utemeljen, ni utemeljen ugovor neobstoja pasivne legitimacije; tožena stranka pa je soglašala in sprejemala mnenje izvedenca, ki ga je v spis vložila tožeča stranka, s katerim je utemeljena višina tožbenega zahtevka. Zato so podani vsi pogoji, da Višje sodišče v Ljubljani sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Da je stališče tožeče stranke utemeljeno, kaže tudi postopanje sodnice, ki je prvotno vodila ta pravdni postopek. Tožeča stranka opozarja na stališče dr. Borisa Strohhsacka. na strani 219 in 220 knjige Obligacijska razmerja II glede 195. člena ZOR ter se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2004, iz katere izhaja, da se tudi Vrhovno sodišče strinja z navedenim mnenjem in da tudi sodna praksa aktivno legitimacijo široko presoja. Sklicuje se tudi na sodbo II Ips 557/2003, iz katere izhaja, da je sodišče pri določanju rente za hčeri oškodovancev upoštevalo tako znesek, ki bi ga morala dati mati (ki je umrla zaradi prometne nesreče), kot tudi znesek, ki bi ga moral dati oče, ki je v prometni nezgodi zadobil hudo telesno poškodbo. V predmetni pravdi je škoda po smrti očeta identična družinski pokojnini. Navedeni sodbi potrjujeta, da je pravica tožnika za povrnitev izgubljenega preživljanja, ki se po smrti njegovega očeta odraža v višini družinske pokojnine, originarna, izvorna pravica V. in je vzročna zveza v poškodbi očeta in ne v njegovi smrti. Po smrti očeta pa se škoda zaradi izgubljenega preživljanja kaže v obliki izgubljene družinske pokojnine. Ključni vzrok je torej v poškodbi očeta, zaradi katere tožnik ne more uveljaviti pravice do družinske pokojnine in ne drži obrazložitev sodišča, da je škoda zaradi izgubljenega preživljanja pravno priznana škoda, ki je vsebovana le v 194. členu ZOR, temveč je ta škoda priznana tudi posrednim oškodovancem. Tožeča stranka trdi, da so bile z odločitvijo kršene tudi ustavne pravice tožnika do enakosti pred zakonom, ker je odločitev sodišča v izpodbijani odločbi v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, odločitev je za stranko presenečenje, je neprepričljiva, arbitrarna in očitno napačna.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V sladu s 1060. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01) se v tej zadevi uporablja Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in spremembe, ZOR). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 194. člen ZOR, ki govori o pravici osebe, ki jo je umrli preživljal. Zaključilo je, da smrt tožnikovega očeta M. B. ni bila posledica ravnanja tožene stranke in ni bila v zvezi s poškodbami, zaradi katerih mu je bila priznana renta. Na podlagi navedenega je nadalje zaključilo, da med škodo, ki jo trpi tožnik in med nedopustnim ravnanjem, zaradi katerega je prišlo do poškodbe tožnikovega očeta, ni vzročne zveze. Pritožba glede tega navaja, da tožnik ni trdil, da je med poškodbo M. B. v JLA in med njegovo smrtjo podana vzročna zveza, da to ni temelj tožbenega zahtevka in da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je upoštevalo le navedeno določbo, ne pa tudi ostalih v pritožbi navedenih določil, zlasti 189., 190. ter 195. člen ZOR.

Kot izhaja iz podatkov spisa je, tožeča stranka v postopku navajala, da zahtevek temelji na 195. členu ZOR v povezavi s členom 194 ZOR (pripravljalna vloga z dne 23. 08. 2005, list. št. 23). Sklicevala se je na stališče dr. Borisa Strohsacka iz knjige Obligacijska razmerja II ter zatrjevala, da je tožnik posredni oškodovanec in da je k oblikam premoženjske škode zaradi telesne poškodbe šteti tudi škode, ki jih trpijo posredni oškodovanci zaradi izgubljenega preživljanja oziroma redne pomoči, enako kot pri škodi, ki se kaže zaradi smrti tistega, ki je oškodovanca preživljal. Sodišče prve stopnje se izrecno glede tega v sodbi ni izreklo, vendar je kljub temu odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna. Res sodna praksa aktivno legitimacijo široko presoja in za uveljavljanje zahtevkov ni vedno legitimiran samo neposredni oškodovanec, vendar pa že iz v pritožbi navedene sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2004 izhaja, da je stališče dr. Strohsacka, to je teoretično stališče, drugačno, kot je izrecna določba 1. odstavka 195. člena ZOR. Tudi ob široki razlagi tega določila in s sprejemanjem navedenega teoretičnega stališča, na podlagi česar je mogoče za konkretni primer uporabiti 195. člen ZOR v povezavi s 194. členom ZOR, zahtevku tožnika V. B. kot posrednega oškodovanca, za zatrjevano škodo, ki mu je nastopila v trenutku očetove smrti (vzrok pa je bila poškodba tožnikovega očeta 15. 08. 1974, zaradi katere se ni mogel zaposliti in tudi ni pridobil pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja), tožbenemu zahtevku tožnika ni mogoče ugoditi.

V skladu z 2. odstavkom 194. člena ZOR se namreč znesek denarne rente za takšen primer odmeri glede na vse okoliščine primera, ne more pa biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi ta ostal živ. Tožena stranka je zato v postopku pravilno opozarjala na navedeni 2. odstavek 194. člena ZOR, ko je navajala, da znesek odškodnine tožniku v tej zadevi, ne more biti večji od tistega, kar bi oškodovanec dobival od umrlega, če bi ostal živ. Navajala je, da je splošno znano in logično, da očetje 70 % svojih dohodkov, čeprav imajo samo enega otroka, ne namenjajo njemu za preživljanje, niti tožeča stranka tega ni izkazala. Tudi sodišče druge stopnje meni, da tožeča stranka ustreznih trditev v postopku ni postavila, saj je izhajala iz napačne predpostavke, da gre tožniku znesek v višini družinske pokojnine, ki bi mu pripadala po smrti očeta, v primeru, da bi bil ta zaposlen in da bi pridobil pravico do pokojnine. Za tako široko razlago pa 194. člen ZOR v povezavi s 195. členom ZOR ne daje podlage. Tožeča stranka je šele v zadnji vlogi navajala, da je možen tudi izračun na način, da se V. B. prisodi 50 % višine sodno ugotovljene plače njegovega očeta v znesku 440,00 EUR, saj se v Srbiji preživnina za otroka določi do 50 % plače starša, ki je otroka dolžan preživljati po Družinskem zakonu Republike Srbije, kar pa za uporabo 194. člena ZOR ne zadošča. Pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja je namreč potrebno ugotoviti konkretne zneske, ki bi jih pokojni iz svojega zaslužka porabil za upravičenca, to je tožnika in je tudi iz sodbe II Ips 557/2003, na katero se v pritožbi sklicuje tudi tožeča stranka, razvidno, da je pri upoštevanju preživninske obveznosti potrebno upoštevati preživninsko obveznost pokojnega (v navedenem primeru je bilo med strankama sprejeto, da je ta dajal in bi dajal, če ne bi bil poškodovan, polovico svojih dohodkov). Tožeča stranka torej v postopku ustreznih dejstev glede višine rente oziroma zahtevka ni navedla, saj je zahtevala 70 % družinske pokojnine (ki bi jo tožnik prejemal po očetu, če ne bi bilo škodnega dogodka), medtem ko trditev, koliko bi tožnikov oče prispeval za preživljanje oziroma, kolikor bi bil konkretno dolžan prispevati za preživljanje tožnika sploh ni postavila. Tudi če je pravica tožnika V. B. za povrnitev izgubljenega preživljanja njegova izvorna pravica, v pritožbi (in v postopku) navedena trditev, da se škoda odraža v višini družinske pokojnine, ne zadošča. Tožbeni zahtevek tožeče stranke zato ni sklepčen in na podlagi že navedenih določil ZOR ni utemeljen. Pri tem pa tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje v sodbi ugotovilo, da tožnik trpi škodo v obliki izgubljenega preživljanja v višini družinske pokojnine, saj je sodišče v 2. odstavku 6. strani obrazložitve navedlo, da tožnik ni upravičen do družinske pokojnine, ki bi v primeru smrti zavarovanca pripadla njegovim potomcem (ker M. B. ni bil vključen v sistem pokojninskega zavarovanja) in da zato trpi škodo zaradi izgubljenega preživljanja, ni pa ugotovilo, da naj bi bila ta v višini družinske pokojnine, kot napačno zatrjuje pritožba. Ker torej tožbeni zahtevek ob uporabi 194. člena ZOR v zvezi s 195. členom ZOR ni sklepčen, zgolj s sklicevanjem na splošno določbo 189. člena in 190. člena ZOR glede obsega povrnitve gmotne škode tožeča stranka ne more uspeti. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da so podani vsi pogoji, da bi lahko Višje sodišče v Ljubljani prvostopno sodbo spremenilo tako, da bi v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku.

Kakšno je bilo postopanje predhodne sodnice za zadevo ni odločilno. Na ostale pritožbene navedbe glede uporabe 195. člena ZOR je bilo že odgovorjeno, neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da naj bi bile z odločitvijo sodišča prve stopnje kršene ustavne pravice tožnika do enakosti in do enakega varstva pravic. Ker tožbeni zahtevek tožeče stranke ni bil sklepčen, zavrnitev zahtevka ni v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Ne drži, da je sodba arbitrarna in očitno napačna, prav tako pa tudi ne more iti za sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja bi šlo, če bi sodišče oprlo odločbo na pravno normo, na katero tudi vestna stranka ob zadostni skrbnosti glede na različna možna pravna stališča ni mogla računati in zato ni navedla vseh dejstev, ki bi lahko bila relevantna in zanje ni ponudila dokazov, v konkretni zadevi pa za tak primer ne gre, saj je tožeča stranka navedeno normo sama navedla kot podlago.

Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi tožena stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil kot takšen nepotreben (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).