VSRS Sklep II Ips 855/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je (v delu, pomembnem za revizijo) ugodilo zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 2150/1, 2152, 2153 k. o. ... Ugotovilo je, da je imela tožnica dne 25. 7. 1997 na teh nepremičninah pravico uporabe.

2Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da bi lahko tožnica pridobila pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, ne pa na preostalem zemljišču. Sporne nepremičnine niso v celoti stavbišče in funkcionalno zemljišče. Ni jasno, na kateri parceli stoji provizorij niti ni razvidno, katere parcele se uporabljajo za postajališča avtobusov. Tožnica z gradnjo provizorija ni pridobila pravice uporabe.

3Tožnica je zoper odločitev sodišča druge stopnje vložila revizijo. Trdi, da je bil tožničin pravni prednik družbena gospodarska organizacija in da toženka nepremičnin nikoli ni uporabljala niti jih ni imela knjiženih kot osnovna sredstva. Na nepremičninah so postajališča in avtobusni peroni s posebno javno prometno infrastrukturo, zgrajena je osvetljava, vzidani drogovi reflektorjev, na delu nepremičnine je zidana stavba s čakalnicami. Brez pravice uporabe ne bi pridobila gradbenega dovoljenja. Po 47 letih je težko govoriti o netrajnosti uporabe.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Konkretne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči, so naslednje: Sporne nepremičnine so bile v družbeni lastnini. Tožničina pravna prednica je po pridobitvi gradbenega dovoljenja s strani občine v letu 1961 z lastnimi sredstvi zgradila avtobusno postajo. Nepremičnine so bile njeno osnovno sredstvo. Uporabljala jih je za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti od leta 1961. Tožničina pravna prednica je bila delovna organizacija. Sporne nepremičnine niso v celoti stavbišče in funkcionalno zemljišče. Toženka se je leta 1971 vpisala v zemljiško knjigo kot imetnica pravice uporabe, čeprav spornih zemljišč dejansko ni uporabljala niti ni s svojimi sredstvi zgradila nobene stavbe.

7Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Presoditi bi morali, ali je tožbeni zahtevek utemeljen glede na določbe Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/1997, v nadaljevanju ZLNDL) v povezavi z določbami Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/1992, v nadaljevanju ZLPP) in Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Ur. l. RS, št. 30/1998, v nadaljevanju ZZLPPO). Glede na ugotovitve, da so nepremične predstavljale osnovno sredstvo tožničinega pravnega prednika, ki je bil družbena organizacija, je po presoji revizijskega sodišča ključna tudi nadaljnja ugotovitev, ali so se nepremičnine nahajale v otvoritveni bilanci te družbene pravne osebe, ko se je lastninsko preoblikovala v današnjo tožnico (primerjaj 4. člen ZLPP). V postopku lastninskega preoblikovanja so bile delnice podjetja izdane na podlagi vrednosti iz otvoritvene bilance (drugi odstavek 17. člena ZLPP). Sodišči nista ugotavljali, ali so bila pri tem upoštevana tudi sporna zemljišča. Ker sodišči ključnega dejstva (ali so bile sporne nepremičnine vključene v otvoritveno bilanco) nista ugotovili, je revizijsko sodišče obe sodbi v celoti razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju upoštevalo 6. člen ZZLPPO, v skladu s katerim je pod SRD prišlo vse v otvoritvenih bilancah vseh podjetij neprikazano premoženje. Ex lege je prešlo v last SRD s 1. 5. 1998. To premoženje ni ostalo med sredstvi nobenega podjetja, ampak se je preneslo direktno med sredstva SRD. Gre za „skrito“ premoženje, ki se je „izmaknilo“ procesu lastninskega preoblikovanja. SRD na podlagi 6. člena ne pridobi v last delnic, ampak neposredno premoženje (sredstva pravne osebe)(1). Šele v primeru, če bo sodišče ugotovilo, da so bile sporne nepremičnine zajete v otvoritveni bilanci, je možno, da je ta preoblikovana pravna oseba postala lastnica nepremičnin, na katerih je imela pravico uporabe. Z zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetja spor o obsegu družbenega premoženja in morebitno "naknadno" lastninjenje tega premoženja ni več mogoče(2). Pravni temelj za pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe ni 4. člen ZLPP(3), saj na tej pravni podlagi lastninska pravica ni mogla nastati, pač pa je bilo treba lastninska razmerja šele urediti. Pridobitev lastninske pravice preoblikovane pravne osebe na podlagi zakona je zato uredil ZLNDL(4). S tem zakonom se je pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini spremenila v lastninsko pravico pravne osebe. Revizijsko sodišče ob tem opozarja, da se dejstvo, da se je gradnja objekta dovolila kot provizorij, ki ga bo moral vsakokratni lastnik odstraniti na lastne stroške in brez odškodnine, ob ostalih okoliščinah (da je tožnica z lastnimi sredstvi na zemljišču zgradila avtobusno postajo, da je nepremičnine dejansko uporabljala za opravljanje svoje gospodarske dejavnosti - torej za svoje potrebe in namen - v daljši dobi - od 1961 do 2007, da v sodbah ni ugotovitev o tem, da bi javna oblast kadarkoli zahtevala odstranitev zgrajenega objekta, da iz odločb ne izhaja, da bi obstajala tožničina obveznost, da zgradi avtobusno postajo, nato pa pravico uporabe prenese na koga drugega) pokaže kot nerelevantno, saj se tudi takšna pravica uporabe lahko bolj približuje stvarni pravici in ne gre zgolj za obligacijsko razmerje.

8Sodišče bo v novem sojenju upoštevalo tudi izrazito subsidiaren značaj ZLNDL, ki je uredil lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih. Tako je lastninjenje infrastrukturnih objektov uredil 76. člen Zakona o gospodarskih javnih službah (Ur. l. RS, št. 32/1993 s spremembami, v nadaljevanju ZGJS). Z dnem uveljavitve ZGJS (2. 7. 1993) postanejo lastnina Republike Slovenije, občine oziroma Mesta Ljubljana(5). Za te nepremičnine določb ZLNDL ni moč uporabiti.

9Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Takšna razlaga izhaja iz ustavne odločbe U-I-302/98.

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 796/2007.

Op. št. (3): Določba se glasi: „Družbeni kapital, ki je osnova za preoblikovanje podjetij po tem zakonu, se ugotovi z otvoritveno bilanco po metodologiji, ki jo predpiše na predlog Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo Vlada Republike Slovenije.

Z metodologijo iz prejšnjega odstavka se zagotovi realno vrednotenje posameznih bistvenih postavk iz bilance stanja: zemljišča, gradbeni objekti, oprema, nematerialne naložbe, zaloge, terjatve in obveznosti ter izključitev različnih fiktivnih postavk iz bilance stanja.

Podjetje lahko pripravi otvoritveno bilanco tudi na podlagi cenitve pooblaščenih ocenjevalcev.“

Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja (Ur. l. RS, št. 24/1993) v 4. členu med drugim določa, da podjetje pred izdelavo otvoritvene bilance stanja izloči iz svojih sredstev: ... nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta, v skladu s 5. členom zakona in 14. členom zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list Republike Slovenije, št. 10/93)...

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 559/2005. Primerjaj tudi Juhart, Nekateri odprti problemi lastninskega prava, PF Ljubljana, 28. 1. 1997.

Op. št. (5): V predlogu ZGJS (Poročevalec Državnega zbora RS 7/93) na s. 81 je seznam predpisov in členi, ki opredeljujejo infrastrukturo na področju gospodarskih javnih služb. Pri cestnem gospodarstvu je to Zakon o cestah (Ur. l. SRS, št. 2/88), členi 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 57. Gre za javne ceste, cesto pa sestavljajo še prometne površine izven vozišča, kot so: pločniki, kolesarske steze in pešpoti, če so zgrajene v isti ravnini kot vozišče in od njega niso fizično ločene, odstavni pasovi… parkirišča, avtobusna postajališča in obračališča…