VDSS sklep Psp 10/2011

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v sporu ter bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka navaja, da je tožbo dne 18. 7. 2010, s katero zahteva refundacijo nadomestila plače za obdobje od 1. 9. 2006 do 17. 4. 2007, vložila kot zavarovanka. Tožena stranka neutemeljeno zavrača zahtevke za nadomestilo plače od maja 2005, v sodnem postopku je doslej že dvakrat uspela in sicer je bilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča toženi stranki naloženo, da nadomestilo plača. V tožbi je pojasnila, da je zaposlena v družinskem podjetju V.K., kjer je tudi družbenica. Če se je zavarovanka hotela preživljati, si je morala sposojati denar. Tožena stranka je refundacijo za obdobje od 1. 9. 2006 do 17. 4. 2007 neutemeljeno zavrnila. Na zadnji datum je bila zavarovanka invalidsko upokojena. Trdno je prepričana, da v zvezi z njenim sporom ne gre za gospodarski spor, saj tožena stranka neutemeljeno zavrača uveljavitev pravice do nadomestila. Pričakuje, da bo tožena stranka, kot je bilo že pravnomočno odločeno, tudi za to obdobje začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, izpolnila obveznosti iz zdravstvenega zavarovanja. Predlagala, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne v odločitev Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Pritožba je napisana v prvi osebi ednine, vendar sta v uvodu navedeni obe tožeči stranki, odtisnjena je štampiljka delodajalca, podpisala pa sta jo oba, zavarovanka in V.K., očitno kot zastopnik delodajalca.

Enako v pritožbi predlaga tožena stranka. Navaja, da je pravica do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela po Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja določena kot pravica zavarovancev, ki so zavarovani na podlagi delovnega razmerja. Pri toženi stranki jo uresničujejo na podlagi 1. odst. 137. čl. ZDR od 31. delovnega dne odsotnosti z dela dalje. Po 2. odst. 229. čl. Pravil OZZ delodajalci izplačujejo nadomestila plač delavcem v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, po predložitvi zahtevka pa Zavod izplačana nadomestila povrne, razen v primerih, določenih v 4. odst. 229. čl. Pravil OZZ. Gre za pravico delavca oz. zavarovanca, ki jo uresničuje na podlagi odločitve pristojnega organa, da je zadržanost od dela utemeljena. Pravica do nadomestila je pravica iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, udeležene so tri stranke, po prepričanju tožene stranke gre za spor v zvezi z uveljavljanjem pravic, torej za socialni spor, za katerega je po 2. točki 1. odst. 7. čl. ZDSS-1 pristojno socialno sodišče. Tožena stranka je izdala dokončno odločbo o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja, zakonitost te odločbe pa se po določbi 1. odst. 63. čl. ZDSS-1 in 1. odst. 73. čl. ZDSS-1 presoja v socialnem sporu. Sklicuje se na stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Psp 162/2010 z dne 16. 4. 2010.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po 1. odst. 19. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), ki se v postopku v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Na področju zdravstvenega zavarovanja je socialno sodišče po 2. a) točki 1. odst. 7. čl. ZDSS-1 pristojno za odločanje o pravici do in iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in plačevanju prispevkov za to zavarovanje. Po 2. odst. omenjenega člena je na področju zdravstvenega zavarovanja pristojno odločati tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev in o povrnitvi škode, ki jo je državni organ oz. nosilec javnih pooblastil povzročil zavarovancu oz. upravičencu do socialnega varstva oz. škode, ki jo je zavarovanec povzročil zavodu v zvezi z zavarovalnim razmerjem ali v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva. Sicer je po 3. odst. omenjenega člena socialno sodišče pristojno odločati tudi v socialnih sporih, za katere je tako posebej določeno z zakonom. Vsebino socialnega spora določa 1. odst. 58. čl. ZDSS-1, po katerem so to spori o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti, in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča.

Višje delovno in socialno sodišče je res v nekaterih zadevah, tožena stranka navaja sklep opr. št. Psp 162/2010 z dne 16. 4. 2010, enak je sklep opr. št. Psp 172/2010 z dne 16. 4. 2010, zavzelo stališče, da je spor, v katerem delodajalec zahteva plačilo nadomestila za čas začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni, ki ga je izplačal delavcu, socialni spor in je zanj pristojno socialno sodišče. Vendar je v enakih tovrstnih sporih kasneje Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo drugačno stališče in sicer, da gre, glede na določbo 7. čl. ZDSS-1, za gospodarskih spor, kot določa 481. čl. ZPP. Navedeno mnenje Vrhovnega sodišča sicer ne izhaja iz izrekov sklepov, saj je bila revizija zavržena, ker z zahtevkom ni bil dosežen revizijski minimum za premoženjski socialni spor in tudi ne za gospodarski spor, pač pa iz obrazložitve sklepov o zavrženju revizij povsem jasno izhaja, da se spori, v katerih delodajalci na podlagi 137. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) ter na podlagi 229. čl. Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami) od tožene stranke zahtevajo povrnitev izplačanih nadomestil za čas zadržanosti od dela delavcem, presojajo po posebnih določbah ZPP o gospodarskih sporih (sklepi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 269/2008 z dne 8. 6. 2010, opr. št. VIII Ips 504/2008 z dne 7. 6. 2010 in opr. št. VIII Ips 534/2008 z dne 7. 6. 2010). Vrhovno sodišče se v utemeljitev stališča sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII R 49/2009 z dne 15. 12. 2009, da je za odločanje v sporu med delodajalcem in Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o zahtevku za refundacijo polovice izplačanih nadomestil plač delavki, ki je bila invalid II. kategorije invalidnosti, pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani. Ker po 1. odst. 109. čl. Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami) skrbi za enotno sodno prakso, je potrebno v omenjenih sklepih jasno zavzeto stališče Vrhovnega sodišča upoštevati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da ni pristojno za presojo v tem sporu in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je po določbi 7. točke 2. odst. 32. čl. ter po določbi 1. odst. 47. čl. ZPP stvarno in krajevno pristojno za odločitev o zahtevku delodajalca za povrnitev izplačanega nadomestila.

Navedenega v ničemer ne spremeni dejstvo, da na strani tožeče stranke nastopa tudi zavarovanka M.K.K.. Delodajalec in zavarovanka sta glede na sporni predmet v pravni skupnosti oz. se njune pravice opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Na podlagi 484. v zvezi s 1. točko 1. odst. 191. čl. ZPP je tudi za takšen spor pristojno sodišče splošne pristojnosti, saj gre, kljub udeležbi zavarovanke kot sospornice, še vedno za gospodarski spor.

Neutemeljeni pritožbi je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.