VSK sklep Cpg 81/2011

Pritožba nasprotnega udeleženca se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Predlagatelj nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu naložilo, da mora predlagatelju omogočiti vpogled v vse spise in knjige družbe, zlasti v poslovne knjige, knjigovodske listine, vse sklenjene pogodbe in tudi vse druge listine družbe, vključno z vso poslovno korespondenco družbe, v takšni obliki, kot se te listine pri družbi vodijo, kar vključuje zlasti dokumentacijo v listinski in elektronski obliki, in sicer kjerkoli se nahaja, in ki se nanašajo na poslovna leta 2009, 2010 in 2011. Zavrnilo je preostali del predloga, ki se nanaša na časovno obdobje pred letom 2009, v delu, ki se nanaša na označbo naslovov, na katerih naj bi se še posebej nahajala dokumentacija ter v delu, kjer se predlaga, da naj sodišče nasprotnemu udeležencu naloži, da vso dokumentacijo dostavi na svoj poslovni naslov. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da v 15 dneh povrne predlagatelju stroške postopka v višini 393,96 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Proti navedenemu sklepu je v delu, s katerim je bilo predlogu ugodeno, nasprotni udeleženec po svoji pooblaščenki vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo tako, da pritožbeno sodišče zahtevek predlagatelja zavrne v celoti. Trdi, da je sodišče s svojo navedbo: „V primeru, če poslovodja ravna v nasprotju oziroma, če družbenikovo zahtevo zavrnejo v nasprotju z 2. odst. 512. čl. ZGD-1, pa se družbenik s svojo zahtevo obrne naravnost na sodišče. V takem primeru torej ni potrebe, da bi svojo zahtevo naslovil še na družbenike.“, napačno razlagalo 512. in 513. čl. ZGD-1. Iz Velikega komentarja Zakona o gospodarskih družbah (M. Kocbek in ostali, GV založba, Ljubljana 2007, 3. knjiga, str. 178 in nasl.), je k 513. čl. glede postopkovnih pogojev za uveljavljanje družbenikove pravice znotraj družbe, razvidno, da napotuje na pojasnila v točki 2. c) prejšnjega, tj. 512. čl. ZGD-1, kjer je navedeno: „Iz zadnjega stavka drugega odstavka je mogoče razbrati, da je odločanje o družbenikovi pravici vendarle dvostopenjsko“. V zvezi z dvostopenjskim odločanjem je iz komentarja nadalje razvidno, da je sodna praksa v zvezi z uporabo 2. odst. 512. čl. ZGD-1 sprejela ustaljeno in enotno stališče, da: „Prizadeti družbenik, ki mu poslovodja zavrne zahtevo za informacijo ali za vpogled, lahko vloži ustrezno tožbo iz 447. čl. ZGD (sedaj 513. čl. ZGD-1) šele, če tudi družbeniki d.o.o. odklonijo njegovo zahtevo; šele z odločitvijo družbenikov postane torej poslovodjeva odločitev dokončna (VSRS sodba III Ips 30/2000 in VSL I Cpg 1193/99). Nadalje je iz komentarja razvidno, da v istem stališču VSRS in VSL poudarjata, da se mora družbenik, ki podaja zahtevo, obrniti na druge družbenike. Ne more se zanesti na izjavo, ki bi mu jo poslovodja prinesel „za“ druge družbenike. Predlagatelj se pred vložitvijo tožbe ni nikdar obrnil na druge družbenike, kar je pravilno ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče. Torej je očitno, da je predlagateljev predlog preuranjen in bi ga moralo prvostopenjsko sodišče že iz tega razloga zavrniti.

Zgolj podrejeno in iz previdnosti nasprotni udeleženec trdi, da so neutemeljeni očitki sodišča, češ da ni izkazal pravilnosti svojega ravnanja, tj., da je ravnal v skladu z 2. odst. 512. čl. ZGD-1. Iz točke 2. a) komentarja 512. čl. ZGD-1 je razvidno, da je „v nasprotju z interesi družbe“ vsak namen, izpolnitev katerega bi kakorkoli poslabšal položaj družbe. Zadošča, da je posledica uporabe informacij taka, da kakorkoli nasprotuje interesom družbe. Pri tem ni nujno dokazati, da bi škoda v vsakem primeru nastala, zadošča že, da bi škoda lahko nastala že ob normalnem poteku dogodkov. Nasprotni udeleženec je v svojem odgovoru na predlog jasno navedel, da si je predlagatelj nezakonito prilastil in zadrževal ključno programsko opremo za opravljanje dejavnosti nasprotnega udeleženca, zaradi česar je prišlo do zastoja v dejavnosti nasprotnega udeleženca, nemožnosti izpolnjevanja naročil, sklepanja novih poslov in reševanja reklamacij ter problemov dotedanjih kupcev. Navedeno dejstvo izhaja tudi iz vseh v točki 1. c odgovora predlaganih dokazov. Predlagatelj pa dejstva, da si je neupravičeno zadržal in prisvojil ključno programsko opremo, ni kakorkoli zanikal ali izpodbijal. Za ta postopek pa niti niso potrebne trditve, katero programsko opremo je predlagatelj zadrževal in katerih naročil in obveznosti nasprotni udeleženec zaradi tega ni mogel izpolnjevati. V zvezi z opravljanjem konkurenčne dejavnosti predlagatelja in očitki prvostopenjskega sodišča, da nasprotni udeleženec le-te ni dokazal, nasprotni udeleženec navaja, da v kolikor predlagatelj konkurenčne dejavnosti ne bi opravljal, ne bi imel nobenih zadržkov za vračilo programske opreme, ki si jo je nezakonito prisvojil in jo še danes zadržuje, poleg tega pa je prav z nezakonitim zadrževanjem programske opreme predlagatelj izkazal, da želi opravljati konkurenčno dejavnost. To je lahko storil tudi tako, da je na črno programsko opremo kopiral, prenesel konkurentom, ipd.

Nasprotni udeleženec nadalje navaja, da je zahteva predlagatelja za vpogled v knjige in spise povsem pavšalna, ni konkretno navedeno, v zvezi s katerimi vprašanji želi pridobiti podatke in sodišče bi tudi iz tega razloga moralo njegov predlog zavrniti. Sodišče pa je samovoljno in celo v nasprotju z navedbami strank odločilo, da se ne glede na splošnost predlagateljeve zahteve, le tej ugodi, ker naj predlagatelj ne bi imel sploh nobenega vpogleda v listine in spise in bi dejansko šele po nekem splošnem pregledu prišel do novih zahtev oziroma bi novo zahtevo lahko opredelil dovolj določno. Iz komentarja 512. čl. ZGD-1 izhaja, da je dovolj, če družbenik jasno navede, o kakšnem vprašanju želi dobiti podatke. V svoji zahtevi pa ni predlagatelj navedel, o kakšnem konkretnem vprašanju želi dobiti podatke, niti ni navedel namena uveljavljanja pravice. Navedeno stališče je potrjeno tudi s strani sodne prakse, z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1193/99, torej je izpodbijana odločitev v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso.

Predlagatelj je po svoji pooblaščenki odgovoril na pritožbo, predlagal njeno zavrnitev in uveljavljal povrnitev stroškov.

Pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da se je predlagatelj z vlogo z dne 27.1.2010 obrnil na poslovodjo nasprotnega udeleženca, da mu omogoči vpogled v knjige in spise nasprotnega udeleženca. Odgovor mu je bil poslan 14.2.2011, zahteva predlagatelja je bila zavrnjena s sklicevanjem na 2. odst. 512. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), in sicer zaradi možnosti, da bi predlagatelj na takšen način pridobljene informacije lahko izkoristil za zasebne interese in jih uporabil za namene, ki so v nasprotju z interesi družbe, s čimer bi slednji povzročil občutno škodo.

Sklicevanje poslovodje nasprotnega udeleženca na razlog za zavrnitev zahteve iz 2. odst. 512. čl. ZGD-1 je kljub splošnosti njegovega odgovora, terjalo dokončno odločitev družbenikov o tej zahtevi in po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da dokončna odločitev družbenikov pride v poštev le v primeru, če poslovodja zavrnitev konkretno izkaže z navedbo določenih okoliščin in dokazov, v čem je verjetnost, da bo družbenik informacije uporabil za namene, ki so v nasprotju z interesi družbe in bi s tem družbi prizadel občutno škodo. In šele v primeru, če družbeniki soglašajo z odklonitvijo zahteve, je predviden sodni postopek, v katerem sodišče predlogu ugodi, če so razlogi odklonitve nasprotnega udeleženca, tako kot v obravnavanem primeru, pavšalni in nekonkretizirani, pa tudi v primeru, če so konkretno navedeni razlogi neutemeljeni. ZGD-1 pa ne določa niti postopka in niti načina dokončne odločitve družbenikov o odklonitvi zahteve.

Zadeve, o katerih odločajo družbeniki, so navedene v 505. čl. ZGD-1 in med drugim je v zadnji alineji določeno, da odločajo „o drugih zadevah, za katere tako določa zakon ali družbena pogodba“. Kot način odločanja družbenikov je v 507. čl. ZGD-1 navedena skupščina, na kateri družbeniki sprejemajo svoje odločitve v obliki sklepov (1. odst.).

Iz zgoraj navedenih določb je mogoče povzeti, da je poslovodja tisti, ki mora poskrbeti, da o njegovi odklonitvi zahteve družbenika za vpogled v knjige in spise odločijo (ostali) družbeniki, in to ali na način, da skliče skupščino, za kar je pristojen po 508. čl. ZGD-1, ali da poskrbi za izjavo ostalih družbenikov.

ZGD-1 v 511. čl. sicer določa, da smejo družbeniki, katerih poslovni deleži predstavljajo najmanj desetino osnovnega kapitala, zahtevati sklic skupščine in v konkretni zadevi je stvar taka, da je predlagatelj imetnik 10%-nega poslovnega deleža (imetnik preostalega 90% -nega deleža pa je A. B., ki je hkrati zastopnik oziroma poslovodja nasprotnega udeleženca) in bi torej tudi imel možnost zahtevati sklic skupščine.

Vendar pa mora imeti sodišče pri razlagi določenega zakonskega določila pred očmi različne možne dejanske okoliščine, na katere mora uporabiti konkretno zakonsko normo. Pravico do informacije in vpogleda ima vsak družbenik, ne glede na višino poslovnega deleža, ki ga ima v družbi, torej tudi tisti, katerega poslovni delež predstavlja manj kot desetino osnovnega kapitala. To pa pomeni, da takšen družbenik niti nima pravice zahtevati sklica skupščine. Poleg tega pa bi ob razumevanju zakonskega določila, da o odklonitvi zahteve za vpogled dokončno odločajo družbeniki, na način, da je predlagatelj zahteve tisti, ki mora pridobiti od ostalih družbenikov odločitev o odklonitvi zahteve, pomenilo pretiran poseg v pravico družbenika do informacije in vpogleda in v končni fazi tudi njeno omejevanje (glede na 2. odst. 473. čl. ZGD-1 ima lahko d.o.o. do 50 družbenikov, pod pogoji iz 3. odst. 473. čl. ZGD-1 pa še več, predlagatelj pridobitve informacije in vpogleda bi moral od vsakega pridobiti izjavo v zvezi z odklonitvijo poslovodje).

Pritožnik sicer pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se predlagatelj zaradi dokončne odločitve o zavrnitvi zahteve s strani poslovodje ni obrnil na druge družbenike, vendar pa hkrati ne trdi, da je poslovodja kakorkoli ukrepal s ciljem pridobitve dokončne odločitve o zavrnitvi zahteve. Upoštevaje razloge, navedene v predhodni točki, se je zato predlagatelj s svojo zahtevo utemeljeno obrnil na sodišče.

Kot izhaja iz 2. odst. 512. čl. ZGD-1, mora obstoj namena (s stopnjo verjetnosti), za uporabo informacij v nasprotju z interesi družbe in da bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo, izkazati nasprotni udeleženec. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tem pogledu ne zadošča zgolj dejstvo o predlagateljevem zadržanju programske opreme nasprotnega udeleženca, glede na to, da ni slednji navedel, katera je ta oprema, za izvajanje katere dejavnosti služi in da je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ostala neizkazana in z ničemer podprta trditev nasprotnega udeleženca o tem, da se predlagatelj dejansko ukvarja s konkurenčno dejavnostjo, ob tem, da v navedeni smeri ni navajal ničesar. Na verjetnost obstoja namena za uporabo informacij v nasprotju z interesi družbe pa ne kaže niti v pritožbi ponovljena trditev, da „v kolikor predlagatelj konkurenčne dejavnosti ne bi opravljal, ne bi imel nobenih zadržkov za vračilo programske opreme“, in da „je prav z nezakonitim zadrževanjem programske opreme predlagatelj izkazal, da želi opravljati konkurenčno dejavnost“.

Zahteva družbenika za vpogled mora biti praviloma konkretizirana, v obravnavanem primeru pa je podal splošno zahtevo za vpogled v listine nasprotnega udeleženca. Vendar pa v predmetni zadevi pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je v primerih, ko družbenik nima nikakršnega vpogleda v zadeve družbe, mogoče ugoditi tudi splošni zahtevi. V zvezi s tem ni utemeljena pritožbena trditev, češ da predlagatelj sploh ni zatrjeval, da nima nobenega vpogleda v listine in spise; v III. točki predloga je navedeno, da mu je bil vpogled v poslovanje družbe onemogočen. In kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bo šele po nekem splošnem pregledu družbenik lahko eventuelno novo zahtevo opredelil dovolj določno (ob tem, da je že sodišče prve stopnje njegov predlog omejilo na poslovna leta 2009, 2010 in 2011, torej na obdobje od pridobitve deleža predlagatelja v nasprotnem udeležencu).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 1. odst. 33. čl. Zakona o nepravdnem postopku v zvezi s 1. odst. 52. čl. ZGD-1, pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi predlagatelj svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da ni v odgovoru na pritožbo navajal nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP).