VSK sklep Cpg 57/2010

Pritožba upravitelja se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje: ugotovilo, da upravitelj D.T. opravlja funkcijo upravitelja kot svoj poklic v pravnoorganizacijski obliki T. d.o.o., upravitelju za delo, opravljeno od začetka tega stečajnega postopka 3.3.2004 do sedaj, odmerilo nagrado oziroma nadomestilo brez DDV v višini 52.545,54 EUR, DDV (20%) znaša 10.509,11 EUR, skupni znesek pa 63.054,65 EUR; odločilo, da ima upravitelj po pravnomočnosti tega sklepa pravico do plačila 90% zneska nadomestila iz 2. odst. izreka s tem, da je pri plačilu treba upoštevati, da mu je bila skupno z DDV do sedaj že izplačana nagrada oziroma nadomestilo v višini 25.212,38 EUR, in bo o plačilu zadnjih 10 % priznanega zneska odločeno po prejemu končnega poročila upravitelja.

Proti navedenemu sklepu je upravitelj vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Opozarja, da mu izpodbijani sklep ni bil vročen, čeprav se je z njim odločalo o njegovi pravici do nagrade, ampak je bil le objavljen na spletni strani AJPES eOBJAVE dne 9.2.2010. V tej zadevi je sporno, ali se upravitelju za tako imenovane stare stečaje, začete pred 1.10.2008, za odmero nagrade upošteva odredba iz Ur.l.RS, št. 16/2002 in ostali, ki je veljala v času, ko se je začel stečajni postopek nad dolžnikom, ali pa se upošteva nov pravilnik o tarifi iz Ur.l.RS št. 53/2009, ki je bil sprejet na podlagi novega ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje se je odločilo, da bo za stare stečaje odmerjalo nagrade po novem pravilniku očitno zato, ker se je za uporabo pravilnika odločilo Višje sodišče v Kopru, npr. tudi v zadevi, ko je šlo za odmero nagrade istemu upravitelju v stečajni zadevi G. p.o. S. Pri oddaji načrta končne razdelitve je upravitelj podal dve verziji tega načrta. Ena verzija je upoštevala odmero nagrade po odredbi, druga pa po pravilniku. Ob upoštevanju polnih vrednosti je ugodnejša odmera nagrade z uporabo določb odredbe, zato je upravitelj primarno predlagal, naj se v načrtu končne razdelitve upošteva prva verzija. Z utemeljevanjem nagrade se je upravitelj skliceval na odločbe drugih višjih sodišč, predvsem Višjega sodišča v Mariboru in v Celju. V tem stečajnem postopku so bila praktično vsa opravila izvedena pred 1.10.2008 in tudi sam stečajni postopek bi bil lahko končan pred navedenim datumom, za to, da se to ni zgodilo, pa ni odgovoren upravitelj. Do veljavnosti novele ZFPPIPP-A se je za odmere nagrad v t.i. starih stečajih uporabljala odredba. Upravitelj je predlagal sodišču, da prekine postopek in zahteva oceno ustavnosti 34. čl. ZFPPIPP-A, vendar pa temu predlogu ni sledilo. Za lase je privlečena utemeljitev sodišča, da naj bi bil nov pravilnik za upravitelje ugodnejši. Takšna razlaga je mogoča le, če se uporabi pravilnik za tekoče stečaje, ne pa za stare. Upravitelj ni dobil nobenega nadomestila ob oddaji otvoritvenega poročila, ker stari ZPPSL tega pojma ni poznal. Prav tako je minilo že vrsto let od tega, ko je bil zaključen postopek preizkusa terjatev, pa tudi za to upravitelj ni dobil nadomestila. Isto velja za unovčenje premoženja. Jasno je, da pravilnik 09 v tej zadevi ne more biti ugodnejši, glede na to, da je bil sprejet v času, ko je nad upravitelje sprejet pogrom nad njihovimi nagradami. Absurdnost te zadeve je še dodatno v tem, da je za sorazmerno zahtevno stečajno zadevo upravitelj do sedaj prejel samo 25.212,38 EUR bruto akontacij nagrade ter da je bila zadnja akontacija odmerjena s sklepom z dne 4.6.2008, za stare stečaje pa ne veljajo več niti akontacije. V vseh dosedanjih spremembah zakonodaje je veljalo načelo, da za stare stečaje veljajo predpisi, ki so veljali ob začetku stečaja, kar je bilo običajno in logično sprejemljivo. Upravitelj meni, da je v tej stečajni zadevi pridobil pravico do odmere nagrade po odredbi, zato je tudi vložil pobudo za oceno ustavnosti 34. čl. ZFPPIPP-A. Upravitelj upa, da bo vsaj Višje sodišče ugotovilo, da enostavno pravilnika 09 ni mogoče uporabiti za ta konkreten primer oziroma za vse stare stečaje in bo upoštevalo argumente drugih Višjih sodišč. Nesprejemljivo je, da bi Višje sodišče v Kopru odstopalo od sodne prakse drugih Višjih sodišč, ker bi se potem jasno pokazalo, da upravitelji pred zakonom niso enaki.

Pritožba upravitelja ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče obravnava pritožbo upravitelja zoper izpodbijani sklep kot pravočasno, zato so za obravnavano zadevo pravno nerelevantne njegove trditve, da mu izpodbijani sklep, s katerim se je odločalo o njegovi pravici do nagrade, ni bil vročen, ampak je bil (le) objavljen na spletni strani AJPES-a.

Za svojo odločitev, da se upravitelju odmeri nagrada po (novem) Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur.l. RS št. 91/2008 s sprem., dalje: pravilnik), čeprav gre za stečaj, ki je bil začet pred 1.10.2008, v času veljavnosti prejšnje zakonodaje (Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93 s sprem.) in Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur.l. RS, št. 16/2002 s sprem., dalje: odredba), je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navedlo prepričljive argumente in ni šlo za to, da bi zgolj sledilo enaki odločitvi tega pritožbenega sodišča v drugih stečajnih postopkih, kot to zmotno meni pritožnik.

Predmetni stečajni postopek je bil začet 3.3.2004 in upravitelju nagrada doslej še ni bila odmerjena (ampak je do sedaj prejel le 25.212,38 EUR bruto akontacije nagrade). To je bilo v skladu s prej veljavnim ZPPSL, ki je v 2. odst. 83. čl. določal, da stečajni senat o nagradi za delo stečajnega upravitelja odloči ob zaključku stečajnega postopka, pri čemer sme dovoliti, da se mu izplača akontacija nagrade za delo. Po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur.l. RS, št. 126/2007 s sprem.) pa ima upravitelj pravico do nadomestila oziroma nagrade, ki se odmerja in izplačuje ob nastopu določenih faz postopka, navedenih v njegovem 103. čl. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je nova ureditev glede nagrade upraviteljev ugodnejša od stare ureditve zato, ker upraviteljem ni več treba na nagrado čakati do zaključka stečajnega postopka, ampak imajo možnost po novem uveljaviti zahtevek za izplačilo nagrade za že opravljena dejanja. S tem stališčem je na načelni ravni mogoče soglašati in je odveč pritožbeno polemiziranje, češ da gre za lase privlečeno utemeljitev.

ZFPPIPP v osnovnem besedilu, ki se je v za to zadevo relevantnem delu pričel uporabljati 1.10.2008, je v 493. čl. določil splošno pravilo o postopkih, ki že potekajo, in sicer, da se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1.10.2008, tudi po navedenem datumu uporabljajo predpisi, ki so se zanje uporabljali do 1.10.2008, če ni v oddelku 10.1 tega zakona drugače določeno (2. odst.). Drugačno določilo v za to zadevo relevantnem delu pa vsebuje 495. čl. ZFPPIPP, ki določa, da se v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1.10.2008, po navedenem datumu uporabljajo (tudi) 97. do 105. čl. ZFPPIPP (torej celoten pododdelek 3.6.1: Temeljna pravila o upravitelju, in v okviru teh tudi 103. čl., ki določa kriterije za odmero nagrade). Torej je že ZFPPIPP v osnovnem besedilu glede nagrajevanja upraviteljev uveljavil novo ureditev tudi za stečaje, ki so se začeli pred 1.10.2008. Res je bilo za odredbo o merilih za določanje nagrad upraviteljem kot enega od predpisov, ki so z uveljavitvijo ZFPPIPP prenehali veljati (6. tč. 1. odst. 499. čl. ZFPPIPP), v 3. odst. 499. čl. ZFPPIPP določeno, da se tudi po 1.10.2008 uporablja za odmero nagrade upravitelju v postopkih stečaja, ki so bili začeti pred 1.10.2008, vendar pa je bil osnovni princip, da se uporablja nova zakonodaja za nagrade upraviteljev, vzpostavljen že z zgoraj omenjeno 2. tč. 1. odst. 495. čl. ZFPPIPP. Uskladitev podzakonskega predpisa z navedeno zakonsko ureditvijo pa je prinesel 31. čl. ZFPPIPP-A, ki je črtal 3. odst. 499. čl. ZFPPIPP (in s tem uporabo odredbe kot predpisa, ki se je uporabljal po 1.10.2008), pravno dosledno pa je zatem 34. čl. ZFPPIPP-A določil, da se za odmero nagrade in stroškov upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ki se je začel pred 1.10.2008, začne z uveljavitvijo tega zakona (tj. z 12.6.2009) uporabljati predpis iz 2. in 3. točke 114. čl. tega zakona (pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja). Gre torej za zakonsko ureditev, ki je uveljavila novo ureditev tudi za t.im. „stare“ stečaje. Ne drži pa niti pritožbena trditev, da pravilnika za stare stečaje ni mogoče uporabiti, saj je sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno navedlo, da je vsebina dela upravitelja ista po novi in stari ureditvi, ne glede na razkorak v poimenovanju. In če bi že v tem okviru razpravljali o retroaktivnosti, bi v obravnavani zadevi lahko šlo le za retroaktivnost posamičnih določb ZFPPIPP oziroma ZFPPIPP-A (o nagradi upravitelja). Takšna retroaktivnost pa bi bila dopustna tudi glede na 155. čl. Ustave RS, ki ob siceršnji splošni prepovedi povratne veljave pravnih aktov, določene v 1. odst., v 2. odst. določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. V obravnavanem primeru pa pritožnik ne trdi, da za takšno ureditev nagrad upraviteljem javna korist ni bila podana, poleg tega pa o poseganju v pridobljene pravice ni mogoče govoriti, saj je bilo že prej navedeno, da bi v predmetnem stečajnem postopku, ki je bil začet po ZPPSL, upravitelj pravico do izplačila nagrade pridobil šele ob zaključku stečajnega postopka, če ne bi prišlo do spremembe zakonodaje. Ob tem pa ne gre za pridobljeno pravico, če je upravitelj po odredbi pričakoval izplačilo višje nagrade (po podatkih spisa: 96.303,00 EUR), kot mu je bila odmerjena z izpodbijanim sklepom. Ni mogoče upoštevati niti pritožbenega sklicevanja na drugačno sodno prakso drugih višjih sodišče (pri čemer niso navedene konkretne odločbe). Skrb za poenotenje sodne prakse in za razlago zakonskih norm je v domeni Vrhovnega sodišča , ne pa katerega od višjih sodišč (1. odst. 109. čl. Zakona o sodiščih, ZS, ter 1. in 2. tč. 110. čl. ZS).

Ker razlogi, uveljavljeni v pritožbi, niso podani, je na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odst. 121. čl. ZFPPIPP, pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo upravitelja kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.