VSRS Sklep I Up 276/2010
ECLI:SI:VSRS:2010:I.UP.276.2010Področje: človekove pravice, upravni spor
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–9▾
Jedro povzetek sodišča
Tožnica je torej vložila tožbo po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno z določbo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 bi zato moralo sodišče prve stopnje odločiti v mejah tožbenega predloga, torej o zatrjevanem posegu v človekove pravice v skladu z določbami prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo samovoljno spremenilo tako, kot da bi vložila tožbo zoper dokončni upravni akt po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v mejah tožbenega zahtevka najprej presoditi, ali obstajajo predpostavke za meritorno odločanje o vloženi tožbi in šele nato o zadevi odločiti.
Izrek
I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 163/2010-22 z dne 18. 8. 2010 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.
II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Obrazložitev
1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ugodilo tožbi, odpravilo akt tožene stranke - dopis z dne 18. 1. 2010, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka sodbe) ter naložilo toženi stranki stroške upravnega spora v višini 350 EUR (2. točka izreka sodbe). Z navedenim aktom oziroma dopisom je po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za posredovanje podatkov pogreba tožničine pokojne matere.
2V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče zapisalo, da je iz tožbenega zahtevka razvidno, da tožnica želi ugotovitev, da je tožena stranka z zavrnitvijo zahtevanih podatkov posegla v njene človekove pravice ter odpravo tega posega, iz obrazložitve tožbe pa da izhaja, da se to dejanje nanaša na akt - dopis tožene stranke z dne 18. 1. 2010, s katerim tožena stranka odklanja posredovanje zahtevanih podatkov. Zato je sodišče štelo, da ima tožnica zagotovljeno sodno varstvo v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, vendar pa bi morala biti odklonitev posredovanja podatkov zapisana v obliki odločbe po določbah 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Izrek o stroških je sodišče utemeljilo z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.
3Tožena stranka v pritožbi predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja pri navedbi, da tožnica ni izkazala pravnega interesa za posredovanje podatkov. Sklicuje se na določbe 23. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov – ZVOP-1, pa tudi na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 517/2000. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala izdati odločbo v smislu 210. člena ZUP, in zatrjuje, da ni kršila nobenih človekovih pravic tožnice.
4V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe.
5Pritožba je utemeljena.
6V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu le tedaj, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Sodišče pa odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo („subsidiarni“ upravni spor po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1).
7V tožbi je tožnica zahtevala ugotovitev posega v njene človekove pravice (kar naj bi ji storila tožena stranka s tem, da ji ni posredovala podatkov o pogrebu umrle matere), prepoved nadaljnjega takega poseganja, odpravo posledic, skupaj s posredovanjem zahtevanih podatkov in povrnitev stroškov. Iz obrazložitve tožbe pa izhaja, da tožnica želi varstvo človekovih pravic, zajamčenih z Ustavo RS (35., 38. in 15. člen), z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in s Paktom o državljanskih in političnih pravicah posameznikov. Tožnica je torej vložila tožbo po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 za začetek subsidiarnega upravnega spora. Skladno z določbo prvega odstavka 40. člena ZUS-1 bi zato moralo sodišče prve stopnje odločiti v mejah tožbenega predloga, torej o zatrjevanem posegu v človekove pravice v skladu z določbami prvega odstavka 66. člena v zvezi s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo samovoljno spremenilo tako, kot da bi vložila tožbo zoper dokončni upravni akt po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Ob tem, da naj bi šlo po presoji sodišča prve stopnje pri dopisu tožene stranke z dne 18. 1. 2010 za dokončni upravni akt, pa je to sodišče tudi prezrlo, da tožena stranka tožničine zahteve ni zavrnila z navedenim dopisom, pač pa že mnogo prej, predvsem pa, da ima tožnica posebno sodno varstvo po določbah ZVOP-1, saj tožnica zatrjuje kršitev osebnih podatkov umrlih posameznikov iz 23. člena ZVOP-1.
8Vrhovno sodišče je zaradi navedenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ki so vplivale na odločitev sodišča prve stopnje (drugi odstavek 75. člena ZUS-1), sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo na podlagi 77. člena ZUS-1. Zadevo je vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v mejah tožbenega zahtevka najprej presoditi, ali obstajajo predpostavke za meritorno odločanje o vloženi tožbi in šele nato o zadevi odločiti.
9Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
Vir: Vrhovno sodišče Republike Slovenije · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 4. 8. 2011Nazaj na vrh ↑