VSRS Sodba I Ips 43/2011

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo I K 287/2009 z dne 9. 12. 2009 obsojenega Š. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 122. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencu za primer preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo čas od odvzema prostosti dne 12. 9. 2009 od 22.25 ure do dne 25. 11. 2009 do 14.40 ure, ko mu je bil odpravljen hišni pripor. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ je obsojencu odvzelo zaseženi nož na preklop dolžine rezila 7,5 cm in širine 2 cm. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanca D. M. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR napotilo na pravdo. Po členu 95/1 ZKP pa je obdolženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in ustrezno sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo V Kp 298/2010 z dne 18. 11. 2010 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu Š. B. po drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) izreklo kazen osmih mesecev zapora. Pritožbo zagovornika obsojenca je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po členu 240/1 točka 1 ZKP v zvezi s členom 372/1 točka 6 ZKP. Predlaga, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži do odločitve o zahtevi za varstvo zakonitosti, kateri pa naj se ugodi tako, da se v izrečeno kazen obsojencu všteje tudi čas, za katerega mu je bila odvzeta prostost.

4Vrhovni državni tožilec v pisnem mnenju, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ker je ostal v veljavi tisti del prvostopenjske sodbe, s katerim je bilo odločeno o vštetju časa odvzema prostosti v izrečeno kazen zapora, kršitev kazenskega zakona ni podana.

5Obsojenec in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

6Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

7Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

8Zagovornik obsojenega Š. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 6. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo s tem, da ni v skladu s prvim odstavkom 56. člena KZ-1 odločilo o vštetju odvzema prostosti obsojencu v izrečeno kazen zapora.

9Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je bila obsojenemu Š. B. po 57. členu KZ-1 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila po drugem odstavku 122. člena KZ-1 določena kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 pa je sodišče prve stopnje za primer preklica pogojne obsodbe v izrečeno kazen vštelo tudi čas od odvzema prostosti dne 12. 9. 2009 od 22.25 ure do dne 25. 11. 2009 do 14.40 ure, ko je bil obsojencu odpravljen hišni pripor. Z drugostopenjsko sodbo pa je bila ob ugoditvi pritožbi okrožne državne tožilke sodba sodišča prve stopnje spremenjena v odločbi o kazenski sankciji tako, da je bila obsojencu po drugem odstavku 122. člena KZ-1 izrečena kazen osem mesecev zapora, sicer pa je bila pritožba zagovornika obsojenega zavrnjena kot neutemeljena in v nespremenjenih delih potrjena sodba sodišča prve stopnje. To pa po stališču Vrhovnega sodišča pomeni, da je na podlagi odločitve sodišča druge stopnje ostal v veljavi (tudi) tisti del izreka prvostopenjske sodne odločbe, s katerim je bilo odločeno o vštetju časa odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem v izrečeno kazen zapora. Zato določbe 56. člena KZ-1 o vštevanju pripora oziroma kakršnegakoli odvzema prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem v izrečeno kazen zapora niso bile prekršene in posledično ni podana zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

10Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno.

11Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.