VSM sodba IV Kp 21137/2010

Pritožba obdolženega B.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega B.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je bila obdolženemu za obe kaznivi dejanji izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za prvo določena kazen 3 mesece zapora in za drugo kaznivo dejanje 5 mesecev zapora, nakar mu je bila po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določena enotna kazen 7 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Končno, obdolženi mora po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) plačati še stroške tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po pritožniku podana zato, ker sodba nima razlogov o tem, ali je oškodovana M.P. v skladu z 52. členom ZKP podala predlog za pregon obdolženega znotraj trimesečnega roka. Gre za zmoto, saj je v razlogih sodbe na njeni 3. strani navedeno, da je oškodovanka obravnavani dogodek prijavila, da je to storila še istega večera ter na 5. strani tudi, da predloga za pregon ni umaknila. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka tako ni podana.

5Enako velja za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo glede prvega kaznivega dejanja pritožnik uveljavlja z obrazložitvijo, s katero se pritožbeno sodišče v splošnem sicer strinja, vendar le do dela, v katerem je navedeno, da iz opisanega dejanja ne izhaja resnost grožnje, da bo obdolženec napadel življenje in telo oškodovanke ter da, tako kot je opisano, pri slednji nikakor ni moglo vzbuditi občutka osebne ogroženosti. Grožnja z razbijanjem „gobca“ s pristankom na urgenci, z nezmožnostjo govora ter grožnja z odvzemom življenja sta objektivno nedvomno resni in nobenega dvoma ni, da sta pri oškodovanki vzbudili občutke resne ogroženosti, saj je kot rečeno dogodek prijavila, njegove posledice pa so bile na glavni obravnavi dovolj zgovorne.

6Končno, pritožnik nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju z oceno o iskrenosti obdolženčevega zagovora in o neverodostojnosti oškodovankine izpovedbe, ki je zdravniško pomoč iskala šele naslednjega dne in katere poškodba bi z opisanim stolom ne mogla nastati. Razen tega sta neverodostojni še izpovedbi prič Z. P., oškodovankine mame ter priče M.B., oškodovankine sodelavke in prijateljice, ki sta vedeli povedati le to, kar jima je povedala oškodovanka.

7Status priče oziroma njeno razmerje do katerega izmed procesnih udeležencev v širšem smislu ter (posredna) narava njene izpovedbe še ne določata njene (ne) verodostojnosti, kot to meni pritožnik, temveč sta izkustvena in logična sprejemljivost ter zlasti skladnost z drugimi dokazi tisti, po katerima se je treba pri presoji posamezne izpovedbe ravnati. Čeravno izpovedbi zgornjih dveh prič izhajata iz oškodovankine izpovedbe, sta izkustveno in logično brezhibni ter medsebojno skladni, s čemer je odpadla kakršnakoli ovira, da ne bi mogli biti sprejeti. Izkustveno smiselno je tudi oškodovankino iskanje zdravstvene pomoči naslednjega dne, ki ni utrpela globlje vreznine, kot to zmotno ocenjuje pritožnik, temveč udarnino in odrgnino, kot jo je ugotovil izvedenec medicinske stroke, pri čemer je v zvezi s slednjo treba opozoriti, da je med izvedenčevim zaslišanjem na glavni obravnavi dne 12. 1. 2011 očitno prišlo do spodrsljaja, saj je kirurg opisoval 10 cm globljo opraskanino (l. št. 66) in ne vreznine. Pomembno je še, česar pritožnik sicer ne izpostavlja, da je za zadnjo poškodbo izvedenec izrecno odgovoril, da so plastični stoli za otroke narejeni tako, da imajo dovolj robov, na katerih lahko pride do poškodovanja ter da ni potrebno, da bi bil ta rob izrazito oster. Oškodovankina izpovedba se s tem tudi glede nastanka poškodb izkaže za potrjeno, povzeta pritožbena prizadevanja pa, kljub zatrjevani iskrenosti obdolženčevega zagovora, ki pravzaprav nima opore v nobenem dokazu, za neuspešna.

8Pritožnik se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožil, vendar ko je podana pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona obdolžencu v korist, po zakonu samem obsega pritožbo še zoper to odločbo (386. člen ZKP). Zapovedani preizkus je pokazal, da je bila obdolženemu za dve naklepno storjeni kaznivi dejanji s težo, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, izrečena kazenska sankcija opozorilne narave, ki po določeni enotni kazni in preizkusni dobi ne more biti čezmerna.

9Po zgornjem, in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo preostalih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornika obdolženega Boštjana Bergleza odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

10Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Je posledica obrazložene odločitve ter posredovanih obdolženčevih premoženjskih razmer, ki plačila teh stroškov – sodne takse, nedvomno dovoljujejo.