VSM sklep I Cp 388/2011

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrže tožba, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila v roku 15 dni.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 417,50 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 139,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2010 dalje in mu povrniti pravdne stroške v znesku 41,75 EUR. V presežku do zneska 4.000,00 EUR s pripadki je zavrnilo tožbeni zahtevek.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da tožba tožnika ni bila vložena v prekluzivnem roku iz drugega odstavka 20. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) in da za njeno izpolnitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka iz 19. člena ZVPSBNO. V spornem pravdnem postopku, v katerem tožnik zatrjuje, da je prišlo do kršenja pravice do sojenje v razumnem roku je bilo pravnomočno razsojeno dne 3. 2. 2009, predmetna tožba pa je bila vložena šele 30. 9. 2010, po preteku 18 mesečnega roka iz drugega odstavka 20. člena ZVPSBNO. Sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker ni uporabilo določb ZVPSBNO, čeprav je bilo o zahtevku pravnomočno odločeno šele v letu 2009. Po ZVPSBNO lahko oškodovanec zahteva pravično zadoščenje, če je vložil nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog (15. člen ZVPSBNO), česar pa tožnik ni storil, kljub temu da ga je zastopal odvetnik in da je citirani zakon stopil v veljavo že 27. 5. 2006 ter se začel uporabljati 1. 1. 2007. Toženka graja odločitev sodišča prve stopnje tudi po višini. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožba zavrže, podredno pa razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Tožnik je na pritožbo odgovori in se zavzema za njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Stališče sodišče prve stopnje, ki se je v svoji obrazložitvi oprlo na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I 207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, je zmotno. Iz ustavne odločbe izhaja, da ZVPSBNO ne ureja položaja tistih oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Ustavno sodišče RS je odločilo, da se določila ZVPSBNO uporabljajo tudi za te oškodovance, vendar le glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja. Glede na določila ZVPSBNO kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja preneha z vročitvijo pravnomočne odločbe sodišča oziroma v primeru vložitve izrednega pravnega sredstva, o katerem odloča Vrhovno sodišče RS, od dneva vročitve odločbe Vrhovnega sodišča RS, s katero se postopek konča.

7Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v pravdni zadevi Okrožnega sodišča, opr. št. P 257/2000 zoper tožnika kot enega izmed treh tožencev vložena tožba dne 5. 9. 2000, dne 30. 6. 2008 je bilo odločeno na prvi stopnji, dne 20. 1. 2009 pa na drugi stopnje. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je postopek pred sodiščem prve stopnje tekel po uveljavitvi ZVPSBNO (torej po 1. 1. 2007) še leto in pol. V tem času pa bi tožnik lahko vložil pravna sredstva, ki so mu bila na voljo po ZVPSBNO (torej nadzorstveno pritožbo oz. rokovni predlog). Evropsko sodišče za človekove pravice stoji, tako kot naša sodna praksa, na stališču, da se od domnevnih oškodovancev zaradi dolgotrajnih sodnih postopkov zahteva, da najprej uporabijo pospešitvena pravna sredstva v okviru nacionalne zakonodaje pred sodiščem prve in druge stopnje (1). V obravnavani zadevi je sicer res prišlo do prekomernega odlašanja v postopku na prvi stopnji, pred uveljavitvijo ZVPSBNO, vendar bi lahko tožnik takoj potem, ko je ZVPSBNO vstopil v veljavo, uporabil sva sredstva, ki mu jih novi zakon daje na voljo glede pospešitve postopka. ZVPSBNO je začel veljati že 27. 5. 2006, uporabljati pa se je začel 1. 1. 2007. Tako so se v vmesnem času lahko z njim seznanili vsi morebitni oškodovanci, še zlasti tisti, ki jih zastopajo odvetniki. Glede na to, da je postopek pred sodišče prve stopnje tekel še 18 mesecev potem, ko je stopil v veljavo ZVPSBNO, tožnikovega zahtevka ni mogoče obravnavati mimo procesnih določb ZVPSBNO, ki zahtevajo vložitev določenih pravnih sredstev za pospešitev postopka, ki je še v teku. Šele potem ko je postopek pravnomočno zaključen, lahko oškodovanec začne postopek pri Državnem pravobranilstvu in sicer prekluzivnem roku 9 mesecev, v kolikor pa ni v treh mesecih dosežen sporazum, lahko v 18 mesecih po pravnomočno zaključenem postopku vloži tožbo na pristojno sodišče. Tožnik ničesar od navedenega ni storil. Kot izhaja iz podatkov iz spisa, tožnik ni vložil ne nadzorstvene pritožbe ne rokovnega predloga. Res je, da je tožnik vložil zahtevek za plačilo odškodnine dne 28. 12. 2006, vendar ga je Državno pravobranilstvo kot preuranjenega zavrnilo dne 12. 9. 2007. Od takrat je imel tožnik še dovolj časa, da bi izkoristil pravna sredstva, ki jih daje na razpolago ZVPSBNO, vendar tožnik ni storil ničesar vse dokler ni vložil predmetne tožbe. Sodišče druge stopnje je pri pregledu zadeve ugotovilo, na kar je opozorila tudi toženka, da je bila predmetna tožba vložena prepozno, po poteku 18 mesečnega roka iz drugega odstavka 20. člena ZVPSBNO. Postopek, na podlagi katerega tožnik zahteva odškodnino za sojenje v nerazumnem roku je bil pravnomočno končan 3. 2. 2009, ko je bila pooblaščencu tožnika vročena sodba Višjega sodišča opr. št. I Cp 1564/2008 z dne 20. 1. 2009, predmetna tožba pa je bila vložena 30. 9. 2010, torej po preteku 18 mesečnega roka. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje moralo sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, da je tožbo zavrglo.

8V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. O stroških postopka pred sodišče prve stopnje je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena glede na dosežen uspeh, pri čemer je toženki skladno z določilom 155. člena ZPP priznalo samo potrebne stroške, ki jih je upoštevaje tretji odstavek 163. člena ZPP priglasila. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZodvT).

9Sodišče druge stopnje v priznanje posameznih stroškov pravdnima strankama ni posegalo, ker zoper same stroške ni bilo pritožbe, je pa upoštevalo, da je toženka uspela v celoti, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške v znesku 417,50 EUR .

10O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločalo na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP, pri čemer je toženki skladno z določilom 155. člena ZPP priznalo samo potrebne stroške, ki jih je upoštevaje tretji odstavek 163. člena ZPP priglasila. Tako je toženki priznalo nagrado za postopek v znesku 139,20 EUR (tar. št. 3210 ZodvT). Ostali stroški, ki jih je toženka priglasi v pritožbi, je odmerilo in upoštevalo že sodišče prve stopnje. Ker je toženka s pritožbo v celoti uspela, ji je tožnik dolžan povrniti stroške postopka s pritožbo v znesku 139,20 EUR.

--------------------------------------------------------------------------------

Op. št. (1) Korenjak proti Sloveniji, št. 463/03 z dne 15.05.2007, Žunič proti Sloveniji, št. 24342/04 z dne 18.10.2007