VSRS Sklep I Up 267/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo drugega tožnika zoper odločbo Carinskega urada Murska Sobota z dne 8. 6. 2007 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance z dne 30. 6. 2009), s katero sta bila kot solidarna dolžnika za trošarinski dolg določeni družba A., d. o. o., v obravnavanem upravnem sporu prva tožnica, in družba B., d. o. o., ki je bila izbrisana v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij, njen družbenik pa je bil C. D., v obravnavanem upravnem sporu drugi tožnik (sedaj pritožnik). V obrazložitvi prvostopenjsko sodišče pojasnjuje, da družba B., d. o. o., zoper izpodbijano odločbo ni vložila pritožbe, zato je tožbo C. D. zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2V pritožbi zoper sklep prvostopenjskega sodišča drugi tožnik (pritožnik) prvostopenjskemu sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke prvega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Navaja, da je v pravdo hotel vstopiti kot stranski udeleženec na podlagi drugega odstavka 199. člena ZPP. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvi, da družba B., d. o. o., pri drugostopenjskem upravnem organu ni vložila pritožbe zoper odločbo prvostopenjskega organa, kar v postopku niti ni sporno. Zaradi navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik kot pravni naslednik omenjene družbe ne izpolnjuje procesne predpostavke za sprožitev upravnega spora, določene v 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v skladu s katero sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. V obravnavanem primeru je bila zoper prvostopenjsko odločbo mogoča pritožba, vendar je pravna prednica drugega tožnika, za razliko od prve tožnice, ni vložila.

5Na drugačno odločitev ne vpliva pritožnikovo sklicevanje na drugi odstavek 199. člena ZPP, v skladu s katerim lahko intervenient vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP, kar pomeni, da bi bila uporaba navedene določbe ZPP dopustna le, če ZUS-1 vprašanja, kdo je lahko stranka v upravnem sporu, ne bi v celoti urejal. Ker pa se to vprašanje v obravnavnem primeru v celoti lahko reši z uporabo 16. in 17. člena ZUS-1, je uporaba določb ZPP o stranski intervenciji v obravnavnem primeru izključena. V skladu z navedenimi določbami ZUS-1 lahko oseba, ki je bila stranka v postopku izdaje upravnega akta, v upravnem sporu nastopa kot tožnik. Ker je pravna prednica pritožnika bila stranka v postopku odmere trošarinskega dolga, bi pritožnik kot njen pravni naslednik v tem upravnem sporu lahko nastopil le kot tožnik, vendar bi moral kot vsak tožnik za vložitev tožbe izpolniti tudi predpisane procesne predpostavke, česar pa, kot že pojasnjeno, ni storil.

6Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.