VSRS Sklep II Ips 782/2008

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da mora toženec tožniku plačati 15.396,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 7. 2005 do plačila in mu povrniti pravdne stroške, vse pod pogoji potrjene prisilne poravnave Cp 199/2005 z dne 8. 5. 2006. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Štelo je, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 318. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za izdajo zamudne sodbe.

2Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je bila tožba tožencu pravilno vročena tako, da je bila opravljena nadomestna vročitev po 141. členu ZPP. Za pravne osebe se namreč ne uporablja 142. člen ZPP, ki ureja osebno vročitev.

Navedbe revidenta

3Tožena stranka je zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da tožencu tožba v zadevi ni bila vročena niti ni prejel obvestila o prispeli sodni pošiljki. Nižji sodišči sta vzeli obvestilo v sodnem spisu kot suho zlato, čeprav se pogosto zgodi, da se v predalčniku toženca znajde tuja pošta. Sodišče je napačno razlagalo določbe prvega odstavka 133., prvega in drugega odstavka 141. in šestega odstavka 142. člena ZPP. Zakonodajalec je uzakonil dva načina vročanja, s katerima je vzpostavil dva samostojna vročitvena režima. Prvi je urejen v določbah 132.- 138. člena in v šestem odstavku 142. člena ZPP. Za konkretno zadevo je relevantna določba prvega odstavka 133. in šesti odstavek 142. člena ZPP. Zakonodajalec za pravne osebe ni predvidel nadomestnega vročanja v smislu določb prvega in drugega odstavka 141. člena ZPP, marveč le vročanje po prvem odstavku 133. člena ZPP, saj je v šestem odstavku 142. člena ZPP izrecno predpisal brezpogojno uporabo prvega odstavka 133. člena ZPP. Očitno nižji sodišči nista enotni, koliko obvestil naj bi toženec sploh prejel. Sodišče prve stopnje omenja dve obvestili, medtem ko sodišče druge stopnje navaja le enega (z dne 6. 10. 2006). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker ni izpolnjena predpostavka iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. Splošno znano dejstvo je, da se sadik ne sadi takrat, ko že zmrzuje, kar je za obdobje po 17. 11. 2004, ko naj bi bila sklenjena pogodba, značilno. Končno tudi v materialnopravnem smislu sodišče ne bi smelo slediti tožbenemu zahtevku, saj morajo biti za utemeljenost odškodninskega zahtevka izpolnjene štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Glede na splošno znana dejstva in invalidno spisovno gradivo v konkretnem spornem primeru manjkata vsaj protipravnost in vzročna zveza.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Vrhovno sodišče je po postopku odločanja o reviziji uporabilo določbe ZPP, ki so veljale v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007).

7Pritrditi je treba sklepu sodišča druge stopnje (tretji odstavek na 3. strani sodbe), da je bila tožencu tožba vročena z nadomestno vročitvijo po 141. členu ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je vročevalec poskušal opraviti vročitev tožbe 6. 10. 2006. Ker ni bil uspešen, je toženi stranki v hišnem predalčniku pustil sporočilo, da se pisanje nahaja na pošti, kjer ga lahko prevzame v 15 dneh, šteto od 7. 10. 2006 dalje (prvi odstavek 141. člena ZPP). Na obvestilu je tudi pravni pouk, da bo sodišče štelo, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo puščeno obvestilo (6. 10. 2006), če pisma v 15 dneh tožena stranka ne bo prevzela (drugi odstavek 141. člena ZPP).

8Odločitev o pravilnosti vročitve v sporni pravna zadevi je odvisna od odgovora na vprašanje, ali ZPP pri vročanju pravnim osebam razlikuje med osebnim in neosebnim vročanjem. V zvezi s tem je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da osebno vročanje ni omejeno le na fizične osebe. ZPP sicer ne ureja posebej, kako se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo subjektom iz tretjega odstavka 139. člena ZPP, vendar pa po oceni Vrhovnega sodišča na podlagi zakonske analogije za te subjekte ni mogoče uporabiti strožje ureditve, kot velja za fizične osebe.(1) Čeprav je tako razlago sprejelo na podlagi noveliranega besedila ZPP (ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008), je njen nosilni argument o potrebi razlikovanja med osebno in nadomestno vročitvijo pri pravnih osebah v celoti relevanten tudi za presojo pravilnosti vročanja pred veljavnostjo ZPP-D. Tudi pri pravnih osebah je treba torej za vročanje pisanj iz prvega odstavka 142. člena ZPP uporabiti določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki v zvezi z osebno vročitvijo, če se naslovnik ne najde tam, kjer naj bi se mu pisanje vročilo, predvideva vročitev sporočila o prispelem sodnem pisanju.

9Ker je sodišče prve stopnje tožencu tožbo vročilo s fikcijo, ne da bi predhodno opravilo postopek na podlagi tretjega odstavka 142. člena ZPP, ki povečuje realno pričakovanje, da naslovnik izve za sodno pisanje, ki mu je namenjeno, vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. oziroma 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je izpodbijano sodbo razveljavilo, se z drugimi očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka in zmotni uporabi materialnega prava ni bilo treba ukvarjati.

10Stroškovni izrek temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Sklep VS RS II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010.