VSRS Sklep II DoR 588/2010

Predlog se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 4.606,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2009 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica na podlagi 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo dopusti, saj gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa ni enotna, obenem pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in za razvoj prava preko sodne prakse. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne drži sklep sodišča, da tožnica ni zatrjevala konkretnega prikrajšanja. Dejstvo je, da če stanovanje uporabljata dva, se to neprimerno bolj troši, kot če bi v njem prebivala ena oseba. Okoliščina, da v stanovanju živi D. S., ki ima na njem pravico brezplačnega dosmrtnega bivanja, ne pomeni, da tožnica stanovanja ne more uporabljati oziroma ga oddajati. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je tožnica zatrjevala in z izvedenim dokaznim postopkom tudi dokazala obogatitev toženke zaradi brezplačne uporabe tožničinega stanovanja kakor tudi prikrajšanje tožnice, ker stanovanja ni mogla uporabljati. Meni, da je odločitev sodišča druge stopnje v nasprotju z veljavno sodno prakso, kar utemeljuje s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 396/2010 z dne 24. 2. 2010.

4Predlog ni utemeljen.

5Ker niso podani razlogi za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP, je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP). V zvezi z uveljavljanim odstopom od sodne prakse pripominja, da sklicevanje na eno odločbo višjega sodišča ne zadošča za utemeljitev odstopa od sodne prakse, tudi sicer pa je odločitev v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo citira že Višje sodišča v Kopru v izpodbijani sodbi (druga stran sodbe).