UPRS sodba I U 283/2010

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic zavrnila zahtevo, ki jo je 29. 6. 2009 vložila tožnica za priznanje statusa bivše politične zapornice zase, priznanje pravice do odškodnine za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 31. 12. 1950, priznanje vštetja v pokojninsko dobo v dvojnem štetju za čas odvzema prostosti od 15. 5. 1945 do 31. 12. 1950 iz razlogov po 2. členu, 3. členu, 5. členu in 1. in 2. odstavku 6. člena Zakona o popravi krivic (Uradni list RS, št. 70/2005 do 92/2007, v nadaljevanju ZPKri).

V obrazložitvi se sklicuje na 1. odstavek 2 člena ZPKri, ki določa, da so bivši politični zaporniki vse osebe, ki so bile v času od 15. 5. 1945 do 2. 7. 1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli in pravili pravne države, zaradi razrednih, političnih in ideoloških razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti ali jim je bila prostost odvzeta v teku teh postopkov na podlagi predpisov iz 3. člena tega zakona ali drugih predpisov, če je bil zakon zlorabljen na zgoraj opisan način in 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/2006, v nadaljevanju ZUP). Komisija je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa bivše politične zapornice, saj iz vseh podatkov in navedb v dokumentaciji zadeve izhaja, da tožnici ni bilo naloženo družbeno koristno delo, ki naj bi ga brezplačno izvajala do 31. 12. 1950 v gostilni A. Iz njene biografije, ki je bila priložena vlogi, je jasno razvidno, da se je zaposlila v gostilni A. z namenom, da je lahko preživljala sebe in svojo družino. Iz tega izhaja, da pri njenem opravljanju dela v gostilni A. ni nobenih elementov prisilne zaposlitve ali odvzema prostosti, saj se je zaposlila z namenom pridobiti sredstva za preživljanje sebe in svoje družine ter na podlagi vseh podatkov izhaja, da tožnica ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za pridobitev statusa bivše politične zapornice in vseh pripadajočih pravic.

Tožnica je vložila tožbo v kateri poudarja, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila njen zahtevek, saj ima pravico do statusa in odškodnine ter pokojninske dobe po ZPKri in bi jo tožena stranka morala zaslišati in izvesti ostale dokaze ter preveriti njene navedbe v konkretni gostilni, saj je bila tožnica več kot pet let po vojni prisiljena opravljati družbeno koristno delo in sicer brezplačno. Sodišču predlaga, da sklep tožene stranke spremeni in tožnici prizna status bivše politične zapornice, pravico do odškodnine in vštetje v pokojninsko dobo za čas od 15. 5. 1945 do 31. 12. 1950 ter štetje tega časa v pokojninsko dobo v dvojnem štetju, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica 29. 6. 2009 vložila navedeno zahtevo za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in iz njega izhajajočih navedenih pravic, ker naj bi ji bila odvzeta prostost dne 15. 5. 1945, ko je bila zaslišana in ji je bilo naloženo družbeno koristno delo, ki naj bi ga brezplačno opravljala vsakodnevno do 31. 12. 1950 v gostilni A. Iz priloženega življenjepisa tožnice, ki se nahaja v upravnih spisih, in ki se nanj sklicuje tožena stranka v svoji obrazložitvi, pa izhaja, da tožnica ni prisilno delala v gostilni, ampak prostovoljno, zato, da se je preživljala, kar je pravilno ugotovila tudi Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic, kar tudi po mnenju sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje statusa bivšega političnega zapornika in pravic, ki iz tega statusa izhajajo, ki jih tožnica zahteva.

Ob takem stanju stvari tudi po mnenju sodišča niso izpolnjeni pogoji po 2. členu, 3. členu, 5. členu in 1. in 2. odstavku 6. člena ZPKri in je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic pravilno upoštevala navedene podatke iz življenjepisa tožnice, iz katerega izhaja, da tožnici ni bilo naloženo družbenokoristno delo, ki naj bi ga brezplačno izvajala do 31. 12. 1950 v gostilni A., kot navaja v tožbi. Očitke tožnice, da bi tožena stranka morala zaslišati in izvesti ostale dokaze ter preveriti njene navedbe v konkretni gostilni, ob takem stanju stvari, po mnenju sodišča ni potrebno, saj je dejansko stanje ugotovljeno na podlagi pisne dokumentacije, ki izhaja iz življenjepisa tožnice, ki ga je sama priložila vlogi, tožnica pa v postopku ne zatrjuje, da naveden dokument ni podpisan s strani tožnice.

Ker je po povedanem dejansko stanje pravilno ugotovljeno, tožnica pa drugih dokazil, ki bi izkazovali drugačne okoliščine, ni predložila, prav tako ni navedla katere priče naj bi se v postopku zaslišale in kaj naj bi pojasnile, je po mnenju sodišča izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožba pa neutemeljena, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, dalje ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.