VSL sodba II Cp 3631/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške s pritožbo.

Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da so ji tožene stranke dolžne nerazdelno plačati znesek 1.144.800,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2001 dalje do plačila ter znesek pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude. Glede na propad tožeče stranke v pravdi ji je v plačilo naložilo pravdne stroške toženih strank.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi in glede višine vrne zadevo sodišču prve stopnje v odločanje, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnosti ravnanja tretje tožene stranke. Pri tem se namreč sodišče prve stopnje sklicuje na pravnomočno sodbo v zadevi I P 896/2005, pri čemer pa spregleda, da je zoper omenjeno odločitev vložila revizijo. Ravnanje policistov je bilo v nasprotju z Zakonom o policiji (1), ki med drugim narekuje tudi varovanje premoženja. Policista nista bila dosledna pri izvajanju svojih pooblastil, papirjev nista preverila, kakor bi bilo potrebno in nista preprečila nezakonite deložacije. Neskrbna je bila tudi tretja tožena stranka, saj je asistirala pri nezakoniti deložaciji, pri čemer prav tako ni preverila papirjev, pač pa je na besedo verjela drugi toženi stranki, kot naročniku asistence. Opozarja da sta tretja in četrta tožena stranka dolžni ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da tožeči stranki glede prvo tožene in drugo tožene stranke ni uspelo dokazati vzročne zveze, ker bi morala tožeča stranka dokazati, da podani ugovori toženih strank niso utemeljeni, pa ugovarja, da je glede ugovorov dokazno breme na strani tožene stranke, zaradi česar so zaključi sodišča prve stopnje zmotni. V nadaljevanju izpodbija dokazno oceno sodišča glede ugotovitve, da je bila tožeča stranka že pred dogodkom v slabem finančnem položaju. Povsem enostransko pa sodišče po mnenju tožeče stranke ugotavlja tudi, da tožeča stranka po samem dogodku ni želela prevzeti dokumentacije v skladišču M.. Pri tem povsem spregleda, da ob prevzemu ni bilo sestavljenega nobenega primopredajnega zapisnika, niti ta zapisnik ni bil poslan tožeči stranki. Povsem protispisna pa je ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka načrtovala, da po deložaciji, za katero naj bi vedela, ne bo ničesar prevzela. Takšno stališče sodišča je protispisno. Tožeča stranka je predlagala dokaze, s katerimi razpolaga, ne more pa ponuditi dokazov, s katerimi še ne razpolaga in do katerih bo morda šele prišla v okviru reševanja kazenske zadeve K 24/2004 Okrožnega sodišča v Kranju, če bo angažiran izvedenec ekonomske stroke in za revizijo. Sodišče tudi nepravilno ugotavlja, da je zahtevek glede zatrjevane višine škode nesklepčen. Če je menilo tako, bi moralo stranko pozvati na dopolnitev. Navadne škode in izgubljenega dobička po oceni sodišča prve stopnje ni, čeprav se v zvezi s tem dokazi niso izvajali in ni bil sprejet noben dokazni sklep. V nadaljevanju tožeča stranka podaja svoj povzetek pravno odločilnega dejanskega stanja. Priglaša stroške s pritožbo.

Tožene stranke na vročeno pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi zahtevala od toženih strank nerazdelno plačilo denarne odmene za premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonite prisilne izselitve iz poslovnih prostorov, last prve in druge tožene stranke. Nerazdelna odgovornost toženih strank naj bi temeljila na 155. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj naj bi prva in druga tožena stranka kot najemodajalca prisilno izselitev izvedla, tretja tožena je kot varnostna služba pri takšni izselitvi asistirala, četrta tožena stranka pa je odgovorna zato, ker delavci njenega organa, tj. policista Policijske postaje Kranj, nista preprečila izselitve, četudi sta bila poklicana na kraj dogodka. Tretja tožena stranka bi se po trditvah tožeče stranke kot oseba, ki se z dejavnostjo varovanja ukvarja v okviru svoje poslovne dejavnosti in ki jo zatorej zavezuje skrbnost dobrega strokovnjaka mogla zavedati, da sodeluje pri protipravnem ravnanju. Ravno tako pa bi tudi policista kot strokovno usposobljena delavca mogla vedeti, da je deložacija brez sodnega naloga protipravna, zaradi česar bi morala zavarovati premoženje tožeče stranke, česar pa nista storila.

Sodišče druge stopnje se v zvezi z odločitvijo sodišča o zavrnitvi zahtevka zoper tretjo toženo stranko v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki se jim pridružuje in v izogib ponavljanju na tem mestu nanje zgolj sklicuje. Posebej pa izpostavlja, da je bilo med strankama tekom postopka nesporno, da je bila tretja tožena stranka pri izvajanju deložacije kritičnega dne povsem pasivna. Ker torej razen zagotavljanja svoje prisotnosti na kraju samem ni izvajala nobene aktivnosti iz okvira nalog, ki jih je v času škodnega dogodka lahko izvajala po Zakonu o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (ZZVO) (2), tožeča stranka pa tekom postopka ni trdila, da ji je bilo kakršno koli ravnanje preprečeno že s samo prisotnostjo delavcev tretje tožene stranke na kraju samem, v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti obstoja protipravnega ravnanja tretje tožene stranke, ki bi bilo v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi odsotnost protipravnosti ravnanja četrte tožene stranke. Pritožba sicer pravilno opozarja na določbo Zakona o Policiji (v nadaljevanju ZPol), ki njenim pripadnikom nalaga zavarovanje tako ljudi kot premoženja. Vendar pa tožeča stranka pri tem zanemarja, da je treba pri presoji pravilnosti ravnanja četrte tožene stranke upoštevati tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) (3), v skladu s katerim lahko organi pregona postopajo po uradni dolžnosti zgolj v primerih, ko je podan sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Sicer pa je za njihovo postopanje potreben predlog ali zasebna tožba. V konkretnem primeru razlogi za takšen sum niso bili podani, saj sta policista pravilno ugotovila, da gre za spor, ki izvira iz najemne pogodbe, zaradi česar bi bil lahko podan kvečjemu sum storitve kaznivega dejanja samovolje po 313. členu Kazenskega zakonika (KZ) (4), ki pa se ne preganja po uradni dolžnosti, temveč na podlagi zasebne tožbe.

Tudi glede prve in druge tožene stranke, za kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana protipravnost njunega ravnanja, pa se sodišče druge stopnje strinja z izpodbijano odločitvijo, da zahtevek zoper njiju ni utemeljen, saj tožeča stranka tudi v tem delu ni dokazala vseh potrebnih elementov civilnega delikta. Tožeča stranka je namreč tekom postopka zatrjevala, da ji je zaradi protipravnega ravnanja prve in druge tožene stranke, ki sta jo nezakonito deložirali, utrpela navadno škodo in izgubljeni dobiček, saj je bilo zaradi nezakonite deložacije onemogočeno poslovanje njej ter pravnim osebam A., d.o.o., in Z., d.o.o., katerih pravna naslednica je tožeča stranka. Tožeča stranka je torej toženima kot protipravno ravnanje očitala izvedbo nezakonite deložacije, kar pomeni izprtje tožeče stranke iz poslovnih prostorov, v katerih je delovala. Škodno posledico, ki je po trditvah tožeče stranke nastala, pa predstavlja nezmožnost poslovanja v dotedanjih prostorih, zaradi katere je nastala škoda v obliki izgube opreme, blaga oziroma zalog ter poslovne dokumentacije (t.i. navadna škoda) ter v obliki izgube dobička, ki bi ga tožeča stranka in z njo povezani pravni osebi dosegale, če bi še vedno poslovale.

Iz povzete trditvene podlage je očitno, da zatrjevana navadna škoda ni v vzročni zvezi z očitanim protipravnim ravnanjem prve in druge tožene stranke. Sodišče druge stopnje se sicer strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta prva in druga tožena stranka dejansko ravnali protipravno, ko sta tožečo stranko deložirali brez ustreznega sodnega naloga. Vendar pa deložacija pomeni (zgolj) izprtje najemnika iz prostora, ne pa tudi odvzema stvari, ki jih je imel najemnik v prostoru. Med pravdnima strankama namreč ni bilo spora, da so bile stvari, katerih izguba predstavlja po trditvah tožeče stranke navadno škodo, v večjem delu odpeljane v skladišče v M., kjer so bile po trditvah tožene stranke na razpolago tožeči, v manjšem delu (glede opreme) pa že restituirane tožeči stranki na podlagi pravnomočne (in že izvršene) sodne odločbe, izdane v motenjskem sporu P 25/2001. Glede slednjih je bila zatorej škoda tožeče stranke že odpravljena z vrnitvijo v prejšnje stanje (1. odstavek 185. člena OZ), glede odpeljanih stvari pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbeni kritiki dokazne ocene sodišča prve stopnje, na podlagi katere je le-to ugotovilo, da sta toženi stranki dali takšne stvari na razpolago tožeči, saj sta plačali njihovo skladiščenje v prostorih družbe M., kjer bi jih tožeča stranka zato lahko prevzela. Glede tako zatrjevane škode zatorej ni mogoče ugotoviti vzročne zveze z ugotovljenim protipravnim ravnanjem toženih strank.

Tožeča stranka sicer v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede navedene pravno pomembne okoliščine. Vendar je le-ta po oceni sodišča druge stopnje v tem delu celovita, skladna in konsistentna tako, kot je to razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe na straneh 29, 30 in 31, zato jo sodišče druge stopnje v celoti sprejema. Tožeča stranka namreč v pritožbi ne ponuja nikakršnih tehtnih argumentov za nasprotne zaključke. Pritožbene navedbe, da prevzema stvari iz skladišča ni bilo mogoče opraviti, ker ni obstajal primopredajni zapisnik, pomenijo pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje ob odsotnosti zakonsko utemeljenih razlogov za njihovo navajanje po koncu prvega naroka za glavno obravnavo ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa tožeča stranka takšno okoliščino v pritožbi izpostavlja kot razlog za njeno (lastno) nepripravljenost oziroma nezmožnost prevzeti stvari iz skladišča, ne pa kot razlog hranitelja za neizročitev stvari. Pri tem jo zgolj pavšalno konkretizira z navedbo, da se pač v gospodarstvu prevzemi opravljajo na podlagi primopredajnih zapisnikov. Takšne okoliščine zato tudi ob njenem pravočasnem navajanju ne bi bilo mogoče šteti za dejstvo, ki bi izključevalo objektivno možnost prevzema stvari v skladišču.

Glede izgubljenega dobička pa sodišče druge stopnje pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožba v tem delu nesklepčna. Tožeča stranka je namreč tekom postopka trdila zgolj, da je le-tega izračunala po stanju cen na dan 31. 12. 2000 ter da je pri tem zaradi tesne povezanosti tožeče stranke ter družb A., d.o.o., in Z., d.o.o., upoštevala povprečno stopnjo donosnosti vseh treh družb, pri čemer je kot stopnjo uteži uporabila zneske CP 1999. Na ta način je izračunala povprečno donosnost v višini 11,44 odstotkov in kapitalizirala dobiček tako, da je dobila enkratni znesek bodočih dobičkov po anuitetni oziroma Inwodovi metodi. Iz naslova izgubljenega dobička družbe A., d.o.o., je tako vtoževala 4.351.000,00 SIT, iz naslova izgubljenega dobička družbe Z., d.o.o., 16.012.000,00 SIT, iz naslova lastnega izgubljenega dobička pa 10.008.000,00 SIT.

Takšnih trditev o obstoju škode pa ni mogoče preizkusiti, saj tožeča stranka v skladu z uzakonjenim razpravnim načelom ni natančno opredelila izgubljenega dobička (ki sicer predstavlja ekonomsko kategorijo) tako, da bi navedla prihodke, ki bi jih ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodke, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali (sklepčnost trditev o obstoju izgubljenega dobička je tako med drugim opredeljena v razlogih sodbe II Ips 234/2005 z dne 10. 05. 2007). Tega ni storila niti za družbe, s katerimi je bila lastniško povezana in za katere posledično vtožuje izgubljeni dobiček. Četudi je tožeča stranka za ugotavljanje premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička predlagala dokaz z izvedencem, nepopolnosti svoje trditvene podlage zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena v pravdnem postopku ne more sanirati z dokazno ponudbo. Z navedenimi razlogi sodišče druge stopnje odgovarja tudi na pritožbene navedbe, ki grajajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da med protipravnim ravnanjem in zatrjevano škodo v obravnavanem primeru ni pravno pomembne vzročne zveze, češ da je tožeča stranka ponudila dokaze, s katerimi razpolaga, ne more pa ponuditi dokazov, s katerimi še ne razpolaga in do katerih bo morda šele prišla v okviru reševanja kazenske zadeve (če bo v okviru navedenega postopka angažiran izvedenec ekonomske stroke in za revizijo). Sodišče lahko namreč o utemeljenosti zahtevka odloča zgolj v mejah trditvene podlage strank, zato tudi izvajanje t.i. informativnih dokazov, s katerimi bi se stranka šele v dokaznem postopku seznanila z dejstvi, za katere bi menila, da so pravno odločilni, ni dopustno. Nesporno dejstvo, da tožeča stranka navkljub nezakoniti deložaciji ni prenehala s poslovanjem, ter hkratno zatrjevanje, da je bilo ravno protipravno ravnanje toženih strank razlog za prenehanje poslovanja družb A., d.o.o., in Z., d.o.o., pa je po oceni sodišča druge stopnje tožeči stranki nalagalo še posebno skrbnost glede izkazovanja uspešnosti poslovanja navedenih družb po škodnem dogodku.

V zvezi z ugotovljenim sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je izostalo svoji dolžnosti materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP. Tožena stranka je namreč na nesklepčnost trditvene podlage tožeče stranke večkrat opozorila tekom postopka (npr. v vlogi na list. št. 88 sodnega spisa), s čimer je bila tožeča stranka tekom postopka v zadostni meri izzvana, da svojo trditveno podlago dopolni tako, da bo nasprotni stranki sploh omogočila učinkovito ugovarjanje obstoju in višini zatrjevane škodi.

Takšni dolžnosti konkretiziranja vtoževane škode se tožeča stranka ne more razbremeniti niti s trditvami o tem, da ji je bila poslovna dokumentacija odvzeta, saj je sodišče prve stopnje, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, prepričljivo ugotovilo, da bi tožeča stranka takšno dokumentacijo lahko prevzela v prostorih M., kjer je bilo skladiščenje za prvih štirinajst dni plačano, tožeča stranka pa je bila s hrambo njenih stvari seznanjena.

Sodišče druge stopnje nadalje tudi opozarja, da tožeča stranka v sicer obširni pritožbi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da je ostala trditev o poslovanju družbe Z., d.o.o., v najetih prostorih družbe N., d.o.o., nedokazana. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med škodo, ki naj bi nastala navedeni družbi v obliki izgubljenega dobička, in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

Ker je zahtevek tožeče stranke v predmetni pravdi že zaradi pojasnjenih razlogov neutemeljen, se sodišče druge stopnje do preostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede na to, da je tožeča stranka s pritožbo propadla, mora stroške, ki so ji v zvezi s pravnim sredstvom nastali, kriti sama (1. odstavek 154. člena ZPP).

----------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 49/1998 in nasl.

(2) Ur. l. RS, št. 32/1994 in nasl.

(3) Ur. l. RS, št. 32/1994 in nasl.

(4) Ur. l. RS, št. 63/1994 in nasl.