VSL sodba I Cp 3473/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo v plačilo 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2006 dalje do plačila, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 8.345,85 EUR za obdobje od 7.9.2006 do 9.12.2006. Toženi stranki je tudi naložilo v plačilo 388,72 EUR stroškov postopka.

Proti takšni odločitvi je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju s sodno prakso zavzelo stališče, da vinjen zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka. Stališče je prestrogo, saj je v bistvu sodišče prve stopnje ugotavljalo izpolnjevanje meril za višjo silo pri objektivni odgovornosti, s tem pa je tudi storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi sodbe v nasprotju z navedbami tožeče stranke, ki je zatrjevala zgolj subjektivno odškodninsko obveznost, sodišče pa je s tem tudi prekoračilo tožbeni zahtevek. Da ni bilo vzročne zveze med vinjenostjo tožene stranke in povzročitvijo prometne nesreče, izhaja tako iz izvedenskega mnenja Inštituta za sodno medicino kot tudi iz kazenske sodbe. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo do ugovora tožene stranke v zvezi s trditvami, da ji Splošni zavarovalni pogoji niso bili izročeni, da gre v obravnavanem primeru za vsiljeno formularno pogodbo s strani tožeče stranke, zaradi česar je tako pogodbo potrebno razlagati v korist šibkejše, torej tožene stranke. Ta je namreč zgolj podpisala vnaprej pripravljeno pogodbo, ki je vsebovala klavzulo o prejemu zavarovalnih pogojev. Napačna pa je tudi dokazna ocena sodišča, da je tožeča stranka dokazala, da je toženi splošne pogoje izročila, in da tožena ni uspela dokazati, da jih ni prejela, saj tožeča stranka razen podpisane police z vnaprej natisnjeno klavzulo o prejemu ni ponudila drugih dokazov, čeprav bi jih lahko, iz izpovedi tožene stranke pa jasno izhaja, da splošnih pogojev ni prejela.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zvezi s pritožbenimi razlogi, s katerimi poskuša toženec utemeljiti svoje mnenje, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi njegove objektivne odgovornosti, je treba poudariti, da je materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve v določilih zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, ki sta jo sklenili pravdni stranki in splošnih pogojev, ki so njen sestavni del. Z omenjeno pogodbo se je tožnica obvezala tožencu, da bo povrnila škodo, ki jo bo kdo uveljavljal z odškodninskim zahtevkom in ki je nastala pri uporabi toženčevega vozila. Če torej zavarovanec (toženec) tretjemu povzroči škodo, za katero je odgovoren in če tretji zahteva zanjo odškodnino, mu jo je zavarovalnica dolžna plačati. S tem je zavarovanec prost svojih obveznosti do tretjega in tudi do zavarovalnice. Ni pa prost svojih obveznosti do zavarovalnice, če je kršil zavarovalno pogodbo oziroma, če je bilo njegovo ravnanje v nasprotju z obveznostmi, ki jih je z zavarovalno pogodbo sprejel. Svoje pravice iz zavarovalne pogodbe izgubi mdr. tudi, če je bil v času prometne nezgode kot voznik zavarovanega vozila pod vplivom alkohola (3. točka 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, AO-97). Gre za pogodbeno določilo, ki pogodbeniku nalaga vzdržanje od uživanja alkohola v času upravljanja motornega vozila, ki povzroča zmanjšanje voznikovih psihofizičnih sposobnosti in kar je praviloma v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če zavarovalnica tretjemu povrne škodo, jo lahko, v primeru omenjene zavarovančeve kršitve pogodbe, od njega regresira. V regresni pravdi mora torej zavarovalnica dokazati zavarovančevo alkoholiziranost, zavarovanec pa se lahko razbremeni svoje regresne obveznosti, če dokaže, da nastanek škode ni bil v vzročni zvezi z njegovim protipogodbenim ravnanjem oziroma z njegovo alkoholiziranostjo (1b točka 2. odstavka 3. člena Splošnih pogojev).

Da je bil toženec v času škodnega dogodka pod vplovom alkohola, med pravdnima strankama ni sporno. Toženec pa tudi ni uspel dokazati odsotnosti navedene vzročne zveze. Pri tem je neutemeljen njegov očitek, da je stališče sodišča prve stopnje, da vinjen zavarovanec ne izgubi svojih pravic iz zavarovalne pogodbe samo takrat, kadar je do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, v nasprotju s sodno prakso. Sodna praksa je v podobnih primerih zavzela ravno to stališče, ki mu je zato prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo (1). Kot je ugotovilo, je do škodnega dogodka prišlo zato, ker je toženec zapeljal na prednostno cesto z dovozne, neprednostne ceste, na kateri je bil v smeri njegove vožnje postavljen znak „STOP“, ne da bi se pred tem pri navedenem znaku ustavil in se prepričal, ali mu razmere na cesti dopuščajo takšno ravnanje. Glede na takšno ugotovitev je pravilen sodbeni zaključek, da takšne toženčeve protipredpisne vožnje ni mogoče šteti za samostojen in zunanji vzrok, ki ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z določbami, ki določajo razlago pogodbenih določil. Določilo 100. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) se uporabi samo za nejasno določilo, tj. določilo, katerega pomen je med strankama sporen in katerega pomena ni mogoče enopomensko opredeliti niti po primarnem obveznem razlagalnem pravilu določenem v 99. členu ZOR niti z uporabo drugih metod razlage. V obravnavanem primeru med strankama ni bil sporen pomen določila, da je podpisnik police prejel splošne pogoje, pač pa dejstvo, ali jih je ta dejansko prejel, pri ugotavljanju česar pa uporaba 100. člena ZOR ni na mestu. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da je toženi stranki izročila splošne pogoje, kar izhaja iz police, podpisane z njene strani. Toženec pa nasprotnega ni dokazal. Pri tem ni odveč opozoriti na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 83/2000, ki poudarja tudi ustrezno skrbnost sklenitelja zavarovanja (1. odstavek 18. člena ZOR), ki mora ob sklepanju pogodbe ravnati kot dober gospodar in po kateri je treba šteti, da je bil sklenitelj zavarovanja seznanjen s splošnimi pogoji, če ga je zavarovalnica nanje izrecno opozorila (v zavarovalni polici) in če so mu bili brez težav dostopni.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi ni podana nobena od uveljavljanih bistvenih kršitev določb postopka niti tiste, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

----------------------------------------------------------

(1) Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 547/2002, II Ips 294/82, II Ips 374/2002, II Ips 62/2010 in Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cp 930/2009.