UPRS sodba III U 185/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z odločbo Davčnega urada Koper navedeno v uvodu sodbe, je tožniku odmerjeno nadomestilo za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih v skupnem znesku 14,86 EUR, ki mora biti plačna na račun določen v odločbi do 6. 2. 2009 (1. in 2. odstavek izreka). V preostalem delu izreka (3., 4. in 5. odstavek) pa so za primer zamude določene obresti in začetek davčne izvršbe, ugotovljeno je, da posebni stroški niso nastali in odločeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. V obrazložitvi se davčni urad sklicuje na določbe 94. in 95. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03 – uradno prečiščeno besedilo – ZKZ-UPB 1). Iz obrazložitve izhaja, da je tožniku kot lastniku in zakupniku parc. št. 3314, 3350, 3426, 3570, 3571 in 3572 k.o. A. v skupni izmeri 4943 m2, na podlagi Pravilnika o določitvi višine nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih za leto 2008 (Uradni list RS, št. 100/08) za Hidromelioracijo doline Dragonje odmerjeno nadomestilo v višini 30,05 EUR/ha tako, da znaša skupni znesek nadomestila 14,86 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo DT-499-21-128/2009-2 z dne 30. 3. 2010, zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odmerno odločbo Davčnega urada Koper. V obrazložitvi tožniku pojasnjuje, da je bila njegova pritožba posredovana Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ker davčni organ odmerja nadomestilo na podlagi podatkov, ki mu jih posreduje navedeno ministrstvo. Iz strokovnega mnenja navedenega ministrstva z dne 2. 3. 2009 izhaja, da po podatkih v Katastru melioracijskih sistemov in naprav, ležijo parcele, za katere je odmerjen prispevek, znotraj melioracijskega sistema. V mnenju z dne 2. 3. 2009 pa je tožniku tudi pojasnjeno zakaj so vzdrževalna dela na obravnavanem hidromelioracijskem sistemu nastala in s kom naj se v zvezi z vzdrževanjem sistema poveže. V nadaljevanju pa Ministrstvo za finance tožniku pojasni, da davčni organ ni pristojen za nadzor nad vzdrževanjem melioracijskih sistemov in da zato niti morebitna neizvršitev del ne vpliva na pravilnost in zakonitost odmerne odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo, ker je nezakonita. Zatrjuje, da temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, pri izdaji ni bil uporabljen veljavni predpis in odločba nima bistvenih razlogov. V zvezi s tem navaja, da se zemljišča oz. parcele ne nahajajo na območju hidromelioracije doline Dragonje. Navedene parcele niso oskrbovane z nobenimi napravami, objekti, osuševalnimi ali namakalnimi sistemi. Meni, da namen plačila nadomestila po 94. členu ZKZ ni izgradnja ali vzpostavitev sistema, ampak le kritje stroškov za vzdrževalna dela. Ker objektov in naprav ni, so morali vaščani A. zato, da so ta zemljišča lahko obdelovali, sami izkopati jarke, ki jih tudi sami vzdržujejo. V nadaljevanju zatrjuje, da je v prilogi Pravilnika o določitvi višine za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih delih in napravah na melioracijskih območjih za leto 2008, na seznamu melioracijskih območij Hidromelioracija doline Dragonje vpisana pod Upravno enoto Piran. Te vse parcele oz. zemljišča, ki so obravnavana v izpodbijani odločbi pa spadajo v k.o. A. in s tem pod Upravno enoto Koper. Tožnik zato sklepa, da je v melioracijsko območje uvrščeno le območje spodnjega dela doline Dragonje, ne pa tudi njen zgornji del. Obrazložitev izpodbijane odločbe je zato po navedbah tožnika tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Tožnik je namreč prepričan, da pravilnik za leto 2008, ne more biti podlaga za odmero nadomestila. V nadaljevanju pritožbenemu organu očita, da se do pritožbenih navedb ni opredelil in zgolj pavšalno navaja, da parcele ležijo znotraj melioracijskega območja in se pri tem sklicuje na mnenje Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki ga tožnik ni prejel. Zato vztraja pri trditvi, da je za zemljišča v k.o. A. pristojna UE Koper. Zato v citiranem pravilniku območje Dragonje na zemljišči UE Koper ni opredeljeno kot melioracijsko območje. Zemljišča v k.o. A. tožnik redno obdeluje in naprav, objektov, osuševalnih ali namakalnih sistemov, ki bi jih bilo treba vzdrževati doslej še ni videl. Sodišču predlaga, da izpodbijano dokončno odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih razvidnih iz drugostopne odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni lit RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Program rednega delovanja in vzdrževanja melioracijskih sistemov iz 1. odstavka 91. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 55/03-uradno prečiščeno besedilo – ZKZ) ter finančni načrt pripravi upravljalec melioracijskega sistema, višino obveznosti na hektar pa določi minister pristojen za kmetijstvo. Na podlagi tega predpisa in podatkov o parcelah, ki so v posameznem melioracijskem območju in jih pristojna upravna enota posreduje pristojni geodetski upravi, ta pa v skupno bazo zemljiškega katastra, izda pristojen urad Davčne uprave RS odločbo o višini stroškov za redno delovanje in vzdrževanje melioracijskih sistemov za posameznega lastnika ali zakupnika kmetijskih zemljišč ( 1., 2. in 3. odstavek 95. člena ZKZ).

Pravilnik, na katerem temelji tudi izpodbijana odločba, je bil sprejet na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKZ. V njem je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano določil višino nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih, ki jih je treba po 1. odstavku 91. člena ZKZ redno vzdrževati in zagotavljati njihovo nemoteno delovanje. Za leto 2008 je bila, kot izhaja iz priloge navedenega pravilnika, Hidromelioracija doline Dragonje uvrščena med melioracijsko območje, ki sodi v pristojnost Upravne enote Piran.

Trditev tožnika, da zemljišča oz. parcele ki so predmet izpodbijane odločbe ne sodijo v melioracijsko območje določeno s pravilnikom ministra so brez dejanske in pravne podlage.

Iz citiranih določb ZKZ namreč izhaja, da mora davčni urad pri odmeri prispevka upoštevati podatke, ki so vpisani v skupno bazo zemljiškega katastra. Tožena stranka pa je v pritožbenem postopku te podatke preverila pri ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ugotovila, da so zemljišča na parc. št. v k.o. A., za katere je bil odmerjen prispevek, vpisane v Kataster melioracijskih sistemov in naprav. Kataster melioracijskih objektov in naprav pa vodi ministrstvo pristojno za kmetijstvo in je povezano z bazo podatkov zemljiškega katastra (93. člen ZKZ). Po oceni sodišča je zato zmotno stališče tožnika, ki meni, da zato, ker ležijo obravnavana zemljišča na območju Upravne enote Koper in ker na njih ni objektov in naprav, ki bi lahko bile predmet vzdrževanja, ta zemljišča ne sodijo v melioracijsko območje „Hidromelioracija doline Dragonje“. Iz priloge k pravilniku je namreč razvidno, da je za „Hidromelioracijo doline Dragonje“ v celoti pristojna Upravna enota Piran in je zato po določbi 2. odstavka 95. člena ZKZ tudi dolžna posredovati podatke o parcelah iz tega melioracijskega območja pristojni geodetski upravi.

Tožnik, z navedbami v tožbi, ne izpodbija podatka, izhajajočega iz že omenjenega katastra, niti z navajanjem drugih okoliščin ne izkazuje, da po določbah ZKZ ni dolžan plačevati sorazmerne stroške vzdrževanja (94. člen ZKZ), za Hidromelioracijo doline Dragonje v višini, ki je določena v Pravilniku za leto 2008.

Glede na navedeno je sodišče, na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani odločbi, presodilo, da so vsi tožbeni ugovori neutemeljeni. Po oceni sodišča namreč z dokazi, ki jih tožnik predlaga v tožbi, ni mogoče spremeniti podatkov, vpisanih v katastre in tudi ne drugih dejstev, na katerih v skladu s predpisi temelji izpodbijana odločba.

Tožbo je sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno v skladu s 1.odstavkom 63. člena ZUS-1.

Iztek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.