94. člen ZKZ

Tožena stranka lahko v primeru predloga inšpektorata, pristojnega za kmetijstvo, ali inšpektorata, pristojnega za vode, odloči o ukinitvi državnega namakalnega sistema, kar pomeni, da ni vezana na predlog inšpektorata, pač pa mora preučiti vse okoliščine primera ter šele nato sprejeti in utemeljiti odločitev za ukinitev ali neukinitev takega sistema. Iz odgovora tožene stranke na tožbo je mogoče razbrati, da je svojo odločitev oprla na več dejstev, vendar pa tega v izpodbijani odločbi ni pojasnila, zato se tožeča stranka do tega v pritožbi tudi ni mogla opredeliti, odgovor na tožbo pa te pomanjkljivosti ne more sanirati. Iz tega razloga tudi ni mogoče presoditi, ali je tožena stranka dejansko stanje v zadevi v celoti raziskala in ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialno pravo, na katerega opira svojo določitev.

Sodišče je ugotovilo, da sta tožnika (edina) lastnika tega zasebnega namakalnega sistema in da vloge za njegovo ukinitev nista podala. Kot že rečeno se namreč po določbi druge alineje osmega odstavka 94. člena ZKZ zasebni namakalni sistem lahko ukine le na podlagi vloge lastnika tega namakalnega sistema, ki ji je treba priložiti tudi izjavo tega lastnika (četrta alineja desetega odstavka 94. člena ZKZ). Ker je torej nesporno, da tožnika kot lastnika citiranega zasebnega namakalnega sistema vloge za njegovo ukinitev nista podala, tudi ni (bilo) podlage za izdajo izpodbijane odločbe o njegovi ukinitvi.

Ukinitev zasebnega namakalnega sistema po uradni dolžnosti ni mogoča, ampak lahko ukinitev zasebnega namakalnega sistema zahteva njegov lastnik. Na ta način, tj. kot vlogo za ukinitev namakalnega sistema, je toženka tudi obravnavala vlogo B. B., ki jo je poslal na vnaprej natisnjenem obrazcu, katerega mu je poslala toženka. Pri tem med strankama ni sporno, da B. B. ni lastnik namakalnega sistema, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, ampak je njegov lastnik tožnik, ki pa zahteve, niti kasnejšega soglasja za ukinitev, ni dal.

Vložitev tožbe zoper odločbo o ukinitvi namakalnega sistema zadrži njeno izvršitev. Iz tega sledi, da je že sama vložitev predmetne tožbe zadržala izvrševanje (oziroma učinkovanje) izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve sodišča, zato tožnikoma med sodnim postopkom težko popravljiva škoda sploh ne more nastati. To pa pomeni, da si z izdajo začasne odredbe v tej zadevi ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja.

V postopku odmere stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih ni mogoče uveljavljati ugovorov v zvezi z izvedbo vzdrževalnih del.

Kot meliorirane površine, za katere je treba prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja.

Ni sporno, da tožnikove parcele ležijo znotraj melioracijskega območja. Zato je tožnik zavezanec za plačilo stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah v znesku, ki je odmerjen v sorazmerju z velikostjo zemljišč.

Iz določb ZKZ izhaja, da se kot melioracijske površine, za katere je potrebno prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja.

Tožnik je dolžan plačati nadomestilo za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da leži njegova parcela v melioracijskem območju in da je v neposredni bližini dveh melioracijskih jarkov, s katerimi je bila v okviru izvedene hidromelioracije izboljšana odvodnja kmetijskih zemljišč v vplivnem območju, v katerega sodi tudi parcela v lasti tožnika.

Ugovor, da načrtovana vzdrževalna dela na melioracijskem območju niso bila izvedena, v tem postopku ni relevanten, saj določitev melioracijskega območja ni predmet postopka odmere nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na melioracijskih območjih. Davčni organ mora tako v postopku odmere ugotoviti in upoštevati območje melioracije po sprejetem aktu (ali je po sprejetem aktu parcela glede katere se odmerja nadomestilo v območju melioracije ali ne), velikost parcel in stroške na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. V tem (davčnem) postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti veljavnih aktov, ki določajo območje melioracije, ceno, ipd., in so predmet drugih postopkov in aktov oziroma predpisov.

Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikova parcela leži v melioracijskem območju, da je v neposredni bližini dveh melioracijskih jarkov, s katerimi je bila v okviru izvedene hidromelioracije izboljšana odvodnja kmetijskih zemljišč v vplivnem območju, v katerega sodi tudi navedena parcela, v zadevi pa tudi ni pogojev za izločitev sporne parcele iz navedenega melioracijskega območja, je tožnik zavezan k plačilu nadomestila za kritje stroškov za izvedbo vzdrževalnih del na melioracijskem območju.

Za odmero nadomestila za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje skupnih objektov in naprav je bistvena ugotovitev, da zemljišča v lasti zavezanca ležijo znotraj melioracijskega območja.

Določitev melioracijskega območja je stvar drugih postopkov in ne more biti predmet presoje zakonitosti v postopku odmere stroškov za redno delovanje in vzdrževanje namakalnih sistemov, v katerem mora davčni organ ugotoviti in upoštevati dejstva, ki so navedena v aktu, s katerim je bilo določeno melioracijsko območje, velikost parcel in strošek na določeno površino in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. Glede na navedeno tožnik v postopku odmere nadomestila ne more ugovarjati, da na njegovih zemljiščih ni bila izvedena melioracija, ter da s tem v zvezi ni zavezanec za plačilo nadomestila.

Ugotovitev, da se parcele nahajajo na melioracijskem območju, v pritožbenem postopku ni bila sporna. Drugačno dejansko stanje tožnik z navedbo, da sam oziroma njegovi pravni predniki niso bili stranka v postopku melioracije, smiselno zatrjuje šele v upravnem sporu, ne da bi hkrati predložil dokaze o drugačnih katastrskih podatkih obravnavanih zemljišč, kot izhajajo iz uradnih evidenc – katastra melioracijskih objektov in naprav, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, in ki je povezan z bazo podatkov zemljiškega katastra. Z izpodbijano odločbo se odmerjajo stroški vzdrževalnih del na skupnih objektih in napravah na melioracijskem območju in ne za melioracijska dela, opravljena na parcelah v lasti ali zakupu tožnika, zato njegove navedbe, ki se nanašajo na ta dela, za odločitev niso relevantne.

Davčni urad mora pri odmeri nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih upoštevati podatke, ki so vpisani v skupno bazo zemljiškega katastra. Kataster melioracijskih objektov in naprav pa vodi ministrstvo pristojno za kmetijstvo in je povezano z bazo podatkov zemljiškega katastra.

Za melioracijske površine, za katere je treba plačevati oziroma prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj določenega melioracijskega območja.

Če upravni organ ne izda odločbe v zakonsko predpisanem roku, se šteje, da je bila njegova vloga zavrnjena. ZKZ ne dopušča, da bi se smeli osuševalni in veliki namakalni sistemi do terciarnega omrežja vzdrževati v lastni režiji, ampak so lastniki zemljišč dolžni plačevati sorazmerne stroške za njihovo vzdrževanje.