95. člen ZKZ

V postopku odmere stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih ni mogoče uveljavljati ugovorov v zvezi z izvedbo vzdrževalnih del.

Kot meliorirane površine, za katere je treba prispevati sredstva za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje sistemov, štejejo vse tiste parcele, ki se nahajajo znotraj melioracijskega območja.

V postopkih, v katerih se odloča o novi razdelitvi zemljišč drugih komasacijskih udeležencev, lahko stranski udeleženec varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To pomeni, da lahko tožnik tudi vprašanje zakonitosti izpodbijane komasacijske odločbe uveljavlja le v okviru uveljavljanja svojega pravnega interesa.

Morebitne ugotovljene razlike med vrednostjo vloženih in na novo dodeljenih zemljišč se poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Razlika se določi v cenilnih enotah, preračun odškodnine pa mora upoštevati tržno vrednost zemljišč. Zemljišča, ki se vključijo v komasacijski sklad, se določijo z odločbo o uvedbi komasacije, zato tožniki v postopku nove razdelitve ne morejo več uspešno uveljavljati ugovorov v zvezi z njihovo vključitvijo v komasacijski sklad.

Ugovor, da načrtovana vzdrževalna dela na melioracijskem območju niso bila izvedena, v tem postopku ni relevanten, saj določitev melioracijskega območja ni predmet postopka odmere nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na melioracijskih območjih. Davčni organ mora tako v postopku odmere ugotoviti in upoštevati območje melioracije po sprejetem aktu (ali je po sprejetem aktu parcela glede katere se odmerja nadomestilo v območju melioracije ali ne), velikost parcel in stroške na določeno površino, in na tej podlagi izdati odločbo o odmeri nadomestila. V tem (davčnem) postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti veljavnih aktov, ki določajo območje melioracije, ceno, ipd., in so predmet drugih postopkov in aktov oziroma predpisov.

Ker je bilo ugotovljeno, da tožnikova parcela leži v melioracijskem območju, da je v neposredni bližini dveh melioracijskih jarkov, s katerimi je bila v okviru izvedene hidromelioracije izboljšana odvodnja kmetijskih zemljišč v vplivnem območju, v katerega sodi tudi navedena parcela, v zadevi pa tudi ni pogojev za izločitev sporne parcele iz navedenega melioracijskega območja, je tožnik zavezan k plačilu nadomestila za kritje stroškov za izvedbo vzdrževalnih del na melioracijskem območju.

Za odmero nadomestila za kritje stroškov za redno delovanje in vzdrževanje skupnih objektov in naprav je bistvena ugotovitev, da zemljišča v lasti zavezanca ležijo znotraj melioracijskega območja.

Ugotovitev, da se parcele nahajajo na melioracijskem območju, v pritožbenem postopku ni bila sporna. Drugačno dejansko stanje tožnik z navedbo, da sam oziroma njegovi pravni predniki niso bili stranka v postopku melioracije, smiselno zatrjuje šele v upravnem sporu, ne da bi hkrati predložil dokaze o drugačnih katastrskih podatkih obravnavanih zemljišč, kot izhajajo iz uradnih evidenc – katastra melioracijskih objektov in naprav, ki ga vodi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo, in ki je povezan z bazo podatkov zemljiškega katastra. Z izpodbijano odločbo se odmerjajo stroški vzdrževalnih del na skupnih objektih in napravah na melioracijskem območju in ne za melioracijska dela, opravljena na parcelah v lasti ali zakupu tožnika, zato njegove navedbe, ki se nanašajo na ta dela, za odločitev niso relevantne.

Davčni urad mora pri odmeri nadomestila za kritje stroškov za vzdrževalna dela na skupnih objektih in napravah na melioracijskih območjih upoštevati podatke, ki so vpisani v skupno bazo zemljiškega katastra. Kataster melioracijskih objektov in naprav pa vodi ministrstvo pristojno za kmetijstvo in je povezano z bazo podatkov zemljiškega katastra.

Če je bila že izdana odločba o novi razdelitvi zemljišč in zemljišča, ki so predmet denacionalizacije, ni več v taki obliki kot ob podržavljenju, upravičenca do denacionalizacije ni mogoče vključevati v komasacijski postopek kot novega udeleženca.

Dejstvo ali je komasacijski postopek že pravnomočno končan ali ne, za razmerja med strankama v tem pravdnem postopku ni odločilno. Tožena stranka zmotno opira svoje ugovore na dejstvo, da še ni bila izdana odločba o novi razdelitvi, ter da tožeča stranka še ni pridobila lastninske pravice na spornem zemljišču. Po 3. odstavku 96. člena ZKZ (zakona o kmetijskih zemljiščih, Ur.l. SRS, št. 17/86-preč.b., 9/90 in Ur.l. RS, št. 5/91) postanejo komasacijski udeleženci lastniki na novo razdeljenih zemljišč res šele s pravnomočnostjo odločb o novi razdelitvi. Toda med komasacijskim postopkom in zaradi njegovih posebnosti prihaja med komasacijskimi udeleženci samimi, kakor tudi med njimi in organom, ki komasacijo vodi, do začasnih situacij, ko je zaradi narave tega postopka potrebno urediti določena razmerja, in sicer ne glede na formalno lastninskopravno stanje. Izvedba komasacijskega postopka brez tega pogosto sploh ne bi bila možna. Obe stranki sta bili brez ustreznih odločb postavljeni pred izvršeno dejstvo (vkopani mejniki, označba imen novih upravičencev, zemljišče preorano), da morata po končani razgrnitvi razdelilnega načrta in zavrnitvi ugovorov sprejeti, vsaj začasno,