VSC sodba Cp 16/2010

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da njen izrek odslej glasi:
Tožena stranka U. D., R. u. ..., Š. p. J. je dolžna plačati tožeči stranki T. B. d. o. o., L. ..., L., 6.259,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2003 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.
Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 978,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“
Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 569,40 EUR pritožbenih stroškov.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (I. točka izreka) in ji naložilo, da mora v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 589,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V obrazložitvi je navedla, da je sodišče prve stopnje ob pravilni ugotovitvi, da je šlo v obravnavanem primeru za pristop k dolgu, napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da gre za gospodarsko pogodbo, zaradi česar naj bi vtoževana terjatev zastarala v treh letih. S pristopom k dolgu se je spremenila zaveza pogodbenih strank. Določba 13. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) kot kriterij določa le subjekte, ki so v pogodbenem razmerju, ne pa vrsto pogodbe. Pogodba o pristopu k dolgu ni vedno gospodarska pogodba, saj je ne sklepajo le gospodarski subjekti. S tem, ko je tožena stranka pristopila k dolgu kot fizična oseba, se je v razmerju do nje spremenila tudi pravna narava osnovne pogodbe, saj je gospodarska pogodba le tista pogodba, ki je sklenjena med gospodarskimi subjekti. Sodišče prve stopnje bi zato v obravnavanem primeru moralo uporabiti splošni zastaralni rok 5 let. Ker gre za dve različni terjatvi, ob čemer je tožena stranka kot pristopnica stopila v zavezo poleg gospodarske družbe - dolžnika, veljata zanju različna zastaralna roka. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ter priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: tožena stranka se je z „Dogovorom o plačilu dolga“ z dne 11. 11. 2003 kot fizična oseba zavezala, da bo tožeči stranki poravnala obveznosti v višini 1.500.000,00 SIT oz. sedaj 6.259,39 EUR, ki jih je družba UD D. m. d. o. o. nesporno dolgovala tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je tožena stranka stopila v zavezo izpolniti navedene obveznosti poleg družbe UD D. m. d. o. o. in presodilo, da „Dogovor o plačilu dolga“ predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu. Tožeča stranka je tožbo zoper toženo stranko vložila dne 10. 11. 2008.

Ugovor zastaranja tožene stranke ima v obravnavanem primeru dvojno naravo. Tožena stranka je na eni strani zatrjevala, da je terjatev, ki jo na podlagi „Dogovora o plačilu dolga“ zahteva tožeča stranka, zastarala, torej se je sklicevala na zastaranje terjatve iz pogodbe o pristopu k dolgu, ki sta jo sklenili pravdni stranki. V zvezi s tem ugovorom sodišče druge stopnje pritrjuje stališču tožeče stranke v pritožbi, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru še vedno za gospodarsko pogodbo. V II. odstavku 13. člena OZ je določeno, da so gospodarske pogodbe tiste pogodbe, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. OZ torej za opredelitev določene pogodbe kot gospodarske pogodbe določa subjektivni kriterij (opredelitev glede na stranke pogodbe), in ne objektivni kriterij (opredelitev glede na vrsto oz. naravo pogodbe), kot je to napačno štelo sodišče prve stopnje. Pravno podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke predstavlja „Dogovor o plačilu dolga“, ki ga je s tožečo stranko sklenila tožena stranka, kot fizična oseba. To pomeni, da „Dogovor o plačilu dolga“ ne predstavlja gospodarske pogodbe. Zaradi tega je napačno materialnopravno sklepanje sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru mogoče uporabiti določbo I. odstavka 349. člena OZ, ki določa triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb. Gre za pogodbo, ki sta jo sklenila pravna in fizična oseba, za zastaranje terjatev iz takšne pogodbe (glede na to, da ni mogoče uporabiti nobene od specialnih določb OZ glede zastaralnega roka) pa OZ določa splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ).

Na drugi strani pa ugovor tožene stranke predstavlja tudi uveljavljanje dejstva, da je terjatev iz osnovnega razmerja, ki je obstajalo med tožečo stranko in glavnim dolžnikom - družbo UD D. m. d. o. o., zastarala in zatrjevanje, da se je s pogodbo o pristopu k dolgu tožena stranka zavezala k izpolnitvi obveznosti z zastaralnim rokom treh let, ker pa je terjatev tožeče stranke do glavnega dolžnika - družbe UD D. m. d. o. o. zastarala, tožena stranka meni, da je prenehala tudi njena obveznost po pogodbi o pristopu k dolgu. V tem primeru je pomembna narava pogodbe o pristopu k dolgu in zaveza pristopnika k dolgu, da bo izpolnil takšno terjatev, kot jo upnik ima zoper (glavnega) dolžnika in ki jo opredeljuje tudi zastaralni rok, vezan na status upnika in (glavnega) dolžnika. Prav tako pa je pravno pomembno tudi dejstvo (ki ga je zatrjevala tožena stranka), da je tožeča stranka vtoževano terjatev (ki sicer izvira iz leta 2002 in 2003) že uveljavljala zoper glavnega dolžnika - družbo UD D. m. d. o. o. v izvršilnem postopku leta 2004, ki teče še sedaj. V skladu z določbo 365. člena OZ je zaradi navedenega procesnega dejanja tožeče stranke prišlo do pretrganja zastaranja terjatve, kar pomeni, da terjatev v razmerju do glavnega dolžnika - družbe UD D. m. d. o. o. ni zastarala, zato se tožena stranka ne more ubraniti svoje obveznosti niti s takšnim ugovorom.

Ker je po opisanem odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna, saj ugovor zastaranja tožene stranke ni utemeljen, jo je sodišče druge stopnje spremenilo (358. člen ZPP) tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožena stranka temelju in višini vtoževane terjatve namreč ni nasprotovala (ugovarjala je le zastaranje, ta ugovor pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni utemeljen), njeni procesni ugovori, da za izterjavo iste terjatve teče več drugih postopkov, pa so prav tako neutemeljeni, saj ne gre za visečnost pravde oz. litispendenco, ker so stranke postopkov, ki jih je navajala tožena stranka, različne (194. člen ZPP), sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da tožena stranka ni zatrjevala in izkazala, da bi zaradi izpolnitve obveznosti drugih dolžnikov v drugih postopkih prenehala tudi njena obveznost v tem postopku.

V skladu z II. odstavkom

165člena ZPP je pritožbeno sodišče zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje odločilo o vseh stroških postopka. Ker je tožeča stranka v celoti uspela s postavljenim tožbenim zahtevkom, ji je tožena stranka (v skladu s I. odstavkom 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne (I. odstavek 155. člena ZPP) pravdne stroške v znesku 978,34 EUR, ki so sestavljeni iz 400 točk za sestavo tožbe (tar. št. 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), v to storitev je zajeta tudi po tožeči stranki priglašena nagrada za sestanek s stranko v višini 50 točk), 100 točk za zastopanje na naroku dne 30. 6. 2009 (25% iz tar. št. 18 OT, zaradi preložitve naroka, 3. točka tar. št. 20 OT), odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko 80 točk (IV. odstavek 7. člena OT), kilometrine v znesku 74,00 EUR (IV. odstavek 12. člena OT), 200 točk za zastopanje na naroku dne 15. 9. 2009 (kolikor je bilo priglašenih s strani tožeče stranke, 1. točka tar. št. 20 OT), odsotnosti iz pisarne v času potovanja za stranko 120 točk (IV. odstavek 7. člena OT), kilometrine v znesku 74,00 EUR (IV. odstavek 12. člena OT),

20 točk za poročilo stranki po 4. točki tar. št. 39 OT, 20% DDV v znesku 114,06 EUR (II. odstavek 2. člena OT) ter sodne takse za tožbo v znesku 294,00 EUR. V presežku zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov ni utemeljen.

Tako odmerjene pravdne stroške je tožena stranka dolžna poravnati tožeči stranki v roku 15 dni, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje (299. člen OZ, v zvezi s 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem, ki je bilo sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 13. 12. 2006).

Ker je tožeča stranka v celoti uspela s svojo pritožbo, ji je v skladu z načelom uspeha v pritožbenem postopku (

II. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP

) tožena stranka dolžna plačati potrebne (I. odstavek 155. člena ZPP) pritožbene stroške v znesku 569,40 EUR, ki so sestavljeni iz 500 točk za sestavo pritožbe -

v to storitev je zajeta tudi po tožeči stranki priglašena nagrada za sestanek s stranko v višini 50 točk

(1. točka tar. št. 21 OT, v zvezi s I. odstavkom 41. člena Zakona o odvetniški tarifi, ob upoštevanju vrednosti točke 0,4590 EUR), 20 % DDV v znesku 45,90 EUR (II. odstavek 2. člena OT) ter sodne takse za pritožbo v višini 294,00 EUR.