VSRS Sodba XI Ips 79538/2010

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Z izpodbijanima sklepoma je bil zoper obdolženo I. A. ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) podaljšan pripor po vložitvi obtožnice iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno, dne 16. 12. 2010, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženo izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Meni, da iz opravljene preiskave kot tudi iz obtožnice izhaja, da je utemeljen sum podan in da temelji na zakonito pridobljenih dokazih. Že višje sodišče je pojasnilo, da je carinska preiskava temeljila na določbah Zakona o carinski službi (v nadaljevanju ZCS-1) in Pravilniku o načinu izvajanja pooblastil pooblaščenih uradnih oseb carinske službe. Izjave obdolženke, podane v carinskem postopku, ni potrebno izločiti iz kazenskega spisa. Tudi postopanje policije je bilo zakonito.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolženki in njenemu zagovorniku. Obdolženka se o njem ni izjavila, njen zagovornik pa je v podani izjavi izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovnega državnega tožilca in vztrajal pri navedbah v zahtevi.

B.

5Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi se izpodbijani sklep v zvezi s presojo obstoja utemeljenega suma opiral na nezakonito pridobljene dokaze. Glede na dejstva, ugotovljena ob odreditvi pripora z dne 17. 10. 2010 in nato v preiskavi, ocenjuje, da gre že na prvi pogled za nezakonito preiskavo stvari in posledično za nezakonite dokaze, pridobljene s preiskavo.

6Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 79538/2010 z dne 18. 11. 2010, s katero je zavrnilo zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zoper obdolženko, navedlo, da so delavci carine v skladu z 12. členom ZCS-1 pooblaščeni za izvajanje kontrole vnosa, iznosa in tranzita blaga, za katerega so predpisani posebni ukrepi zaradi interesa varnosti, varovanja zdravja in življenja ljudi, živali, rastlin, varstva okolja, varovanja kulturne dediščine ali varstva pravic intelektualne lastnine. Tako lahko na podlagi 21. člena ZCS-1 na celotnem območju Republike Slovenije izvajajo carinski nadzor in carinsko kontrolo. Uniformiran carinik in uniformiran inšpektor lahko tako skladno s 3. točko prvega odstavka 27. člena ZCS-1 ustavita vsako osebo in pregledata ter preiščeta prenosna sredstva in stvari, ki jih nosi s seboj. V skladu s četrtim odstavkom istega člena lahko opravita preiskavo prevoznega ali prenosnega sredstva v primeru razlogov za sum kršitve carinskih, trošarinskih ali drugih predpisov, katerih izvajanje je v pristojnosti službe, kar pomeni podroben pregled vseh delov prevoznega ali prenosnega sredstva, vključno s stvarmi v njem, pri katerem se lahko za pregled posameznih delov prevoznega ali prenosnega sredstva oziroma stvari v njem uporabijo tehnični pripomočki in prevozno ali prenosno sredstvo oziroma stvari tudi razstavijo.

7Iz podatkov spisa izhaja, da so v skladu z navedenimi določbami cariniki Carinskega urada Brežice navedenega dne na podlagi ZCS-1 izvajali poostreno kontrolo avtobusov, pri čemer so s službenim vozilom zaustavili romunski avtobus, ga pospremili do počivališča Lopata in po opravljeni kontroli ustreznosti prevoznih dokumentov, vozniku in potnikom odredili, da skupaj s prtljago izstopijo, nakar so pričeli s kontrolo prtljage vseh potnikov. Obdolženka je pri kontroli njene prtljage na poziv carinika sama odprla kovček, v katerem je carinik z roko zatipal zavitek, ga potegnil ven in obdolženko v angleškem jeziku vprašal, kaj je v njem. Odgovorila mu je, da gre za čaj in ker ji ni verjel, je z nožem zarezal v zavitek, v katerem so bili posušeni rastlinski delci zelene barve. Posumil je, da gre za konopljo, kar je preliminarni test potrdil. S tem se je aktivnost carinikov pri obdolženki končala, po telefonu so obvestili policijo, ki je prišla na kraj.

8Glede na opisano Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženka le ena izmed potnikov, katerim so cariniki zaradi odkrivanja kršitev carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih so pristojni, v skladu s 3. točko prvega odstavka 27. člena ZCS-1 pregledali ter preiskali stvari, ki so jih nosili s seboj. Ob pregledu torej obdolženka še ni bila osumljenka storitve očitanega dejanja. Zato ne gre pritrditi očitku zahteve, da je carinik ravnal v nasprotju s predpisi ter procesnimi garancijami (četrta alineja 29. člena Ustave RS), ker je obdolženko pri pregledu njene prtljage vprašal, kaj je v najdenem zavitku in nato ob sumu kršitve carinskih, trošarinskih in drugih predpisov, za izvajanje katerih so cariniki pristojni, zvitek v skladu s četrtim odstavkom 27. člena ZCS-1 odprl. Glede zahteve vložnika po izločitvi obdolženkine izjave, dane cariniku, iz spisa pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ta izjava v spisu ne nahaja, niti ni mogoče ugotoviti, ali se je kdaj nahajala v spisu. Okrožno sodišče v Celju je namreč v pravnomočnem sklepu o preiskavi Kpr 361/2010 z dne 21. 10. 2010 odločilo, da se izloči zadnji odstavek na list. št. 5 - uradni zaznamka CU Brežice z dne 15. 10. 2010, dejansko pa izločilo list. št. 5 v celoti, zato ni mogoče ugotoviti, ali je bila vsebina zadnjega odstavka morda obdolženkina izjava.

9Nezakonito postopanje vložnik zahteve za varstvo zakonitosti očita tudi kriminalistoma, ker nista ravnala po določbah za opravo preiskovalnih dejanj hišne preiskave (214. do 219. člena ZKP), ampak sta brez odredbe preiskovalnega sodnika in v nenavzočnosti prič obdolženko povabila v službeno vozilo, kjer je morala odpreti prtljago. S tem naj bi kršila 219. v zvezi z 216. členom ZKP. Iz skladnih izpovedb kriminalistov izhaja, da je bila ob njunem prihodu obdolženka že izločena in da je bila poleg nje njena prtljaga. Obdolženko sta nato peljala v službeno vozilo, kjer je sama odprla prtljago. V enem kovčku je bil na vrhu rjav zavitek, ki ga je pregledal že carinik, obdolženka pa je sama ven dala še preostale tri zavitke. Vse štiri zavitke sta kriminalista zasegla in obdolženki izdala potrdilo o zasegu predmetov, ki izvirajo iz kaznivega dejanja (list. št. 9), in sicer štiri zavitke rastlinskih delcev rjavo zelene barve, ki so jih policiji predali cariniki (potrdilo o predaji prepovedanih substanc na list. št. 6). Iz navedenega izhaja, da kriminalista nista ponovno opravljala preiskave prtljage, ampak zaseg predmetov, ki se po kazenskem zakonu morajo vzeti (220. člen ZKP), in jih je obdolženka sama izročila. Vrhovno sodišče je že v odločbi I Ips 134/2001 z dne 10. 5. 2001 presodilo, da se predmeti, ki se morajo odvzeti, na podlagi 220. člena ZKP zasežejo tudi takrat, ko jih tisti, ki take predmete ima, sam izroči organom za notranje zadeve. Kriminalista sta zaseg opravila po določbah prvega odstavka 164. člena ZKP, to je še pred začetkom preiskave, ker je bilo zaradi grožnje uničenja ali odtujitve konoplje s strani obdolženke z zasegom nevarno odlašati. Šlo je namreč za zaseg 3802,8 gramov konoplje, ki se mora kot prepovedana droga v skladu s petim odstavkom 186. člena KZ-1 vzeti in kot taka dokazuje storitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1, za katero je zagrožena visoka zaporna kazen.

10Glede očitkov, da bi moralo sodišče prve stopnje pri utemeljitvi pripornega razloga begosumnosti navesti konkretne razloge, zakaj naj bi obdolženka odšla na neznani naslov in postala sodišču nedosegljiva, pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da je obdolženka tujka, državljanka Romunije, ki v Republiki Sloveniji nima stalnega niti začasnega prebivališča, nima družine, ne zaposlitve, nikakršnega premoženja, ampak je bila v Sloveniji samo v tranzitu, namenjena v neznani kraj v Italijo, kjer naj bi priložnostno delala. Zato je ocenilo, da obdolženke na Slovenijo ne veže nobena navezna okoliščina; glede na njen način življenja pa je zelo težko ugotoviti, kje se nahaja. Upoštevalo je tudi težo očitanega kaznivega dejanja in predpisano kazen (od enega do deset let zapora). S tem je navedlo konkretne razloge, ki utemeljujejo obstoj resne in konkretne nevarnosti, da bi obdolženka na prostosti zapustila našo državo in odšla na neznani naslov, kjer bi postala sodišču nedosegljiva, s čimer bi se izognila kazenskem postopku v Sloveniji.

11Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi nakazovane kršitve določb kazenskega postopka. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.