VSL sodba II Kp 7515/2010

Pritožba okrožnega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega U. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za poskus kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtožencu je za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 67/2006 z dne 12. 02. 2008, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 589/2008 z dne 03. 09. 2008, izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagal, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja in mu določi kazen pet mesecev zapora, za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pa kazen dva meseca zapora ter nato izreče enotno kazen šest mesecev zapora.

Zagovornik obtoženca je v odgovoru na pritožbo okrožnega državnega tožilca predlagal njeno zavrnitev.

Vrhovna državna tožilka S. P. je v pisnem predlogu, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 377. člena ZKP, predlagala, naj se pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodi.

Zagovornik obtoženca je v odgovoru na predlog vrhovne državne tožilke ponovil stališče iz odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe na podlagi 383. člena ZKP ugotovilo, da je podana kršitev kazenskega zakona v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje namreč ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1.

Kaznivo dejanje samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1 stori tisti, ki zase ali koga drugega z uporabo sile ali resne grožnje z napadom na življenje ali telo izterja dolg. V obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v obtožbi, ki je povzet v izreku izpodbijane sodbe, poleg modalitet in opredelitve poskusa kaznivega dejanja, vsebuje tudi konkretizacijo uporabe sile in resne grožnje z napadom na življenje ali telo oškodovanke, ni pa konkretiziran abstraktni zakonski znak izterjave dolga za drugega, kot to utemeljeno opozarja tudi zagovornik obtoženca v odgovoru na pritožbo. Iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja izhaja le, da naj bi v opredeljenih časovnih in krajevnih okoliščinah od M. S. zahteval denar, pri tem pa uporabil opisano fizično silo in resno grožnjo z napadom na življenje in telo oškodovanke, vendar dejanja ni dokončal, ker mu S. ni izročila denarja. Iz navedenega opisa dejanja pa ni razviden obstoj dolga, ki je eden od konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti glede na abstrakten opis dejanja, upoštevajoč konkreten življenjski dogodek. Iz opisa tudi ni razvidno, iz katerega naslova izvira dolg, ki naj bi ga obtoženec poskušal izterjati od oškodovanke, niti ni opredeljena njegova višina oziroma drugi podatki, ki bi omogočali določljivost dolga. Opis dejanja nadalje ne vsebuje konkretizacije osebe, v korist katere naj bi obtoženec od oškodovanke poskušal izterjati dolg. Iz opisa dejanja sicer izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, vendar je absolutni rok za zastaranje kazenskega pregona zoper obtoženca, upoštevaje čas storitve kaznivega dejanja dne 08. 12. 2003, potekel dne 08. 12. 2009, zato kazenski pregon zoper obtoženega za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti ni več dopusten, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Ker dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, ni kaznivo dejanje, saj nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja samovoljnosti po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 310. člena KZ-1, bi bilo potrebno obtoženca oprostiti obtožbe iz razloga po 1. in ne po 3. točki 358. člena ZKP. Ker ZKP ne zahteva navedbe razloga iz 358. člena, ki je bil podlaga za izdajo oprostilne sodbe, v izreku sodbe, temveč po določbi devetega odstavka 364. člena ZKP zadošča navedba razlogov v obrazložitvi sodbe, pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe ni spreminjalo, saj je odločitev sodišča prve stopnje, kljub napačnim razlogom, pravilna. Glede na takšno odločitev, navedb pritožnika, v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja, pritožbeno sodišče ni presojalo.

V zvezi s pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik neutemeljeno zavzema za izrek efektivne kazni zapora. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno vrednotilo okoliščine, ki vplivajo na vrsto izrečene kazenske sankcije in obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V okviru pogojne obsodbe je določilo kazen, sorazmerno s težo in načinom storitve kaznivega dejanja ter njegovo kazensko odgovornostjo ter določilo primerno preizkusno dobo. Pritožnik sicer pravilno izpostavlja, da je bil obtoženec v preteklosti že štirikrat pravnomočno obsojen, med drugim tudi za kazniva dejanja z elementi nasilja, pri čemer so mu bile v vseh primerih izrečene pogojne obsodbe. Navedeno okoliščino je vrednotilo tudi sodišče prve stopnje in pri tem, na podlagi izpiska iz kazenske evidence in priloženih spisov, pravilno ugotovilo, da je bil v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja obtoženi že pravnomočno obsojen za drugovrstno kaznivo dejanje (izdaja nekritega čeka po prvem odstavku 253. člena KZ, ki ga je storil v letih 1993, 1994 in 1996). Ostala, sicer istovrstna, kazniva dejanja pa je obtoženi storil v obdobju od leta 2000 do 2003. Sodišče prve stopnje je na navedeni podlagi pravilno zaključilo, da je obtoženec kaznivo dejanje ogrožanja varnosti na škodo M. S. storil kot zadnje. Upoštevaje ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z obtoženčevim obnašanjem po storjenem dejanju in časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča podana pozitivna prognoza bodočega vedenja v takšni meri, da je utemeljeno pričakovanje sodišča, da kaznivih dejanj v bodoče ne bo več ponavljal. Obtoženčevo predkaznovanost pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri upoštevalo pri določitvi preizkusne dobe.

Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), ob ugotovitvi, da niso podane druge kršitve iz prvega odstavka 383. člena ZKP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.