UPRS sodba I U 329/2010

Tožba za prepoved delovanja društva se zavrne.

Tožeča stranka je dne 17. 3. 2010 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo za prepoved delovanja A. V tožbi navaja, da je bilo z odločbo Upravne enote Ptuj, št. 215-365/06/2 (06022) z dne 3. 4. 2007, v register društev te upravne enote, pod zaporedno številko ..., dne 3. 4. 2007 vpisano tudi društvo A. Iz 6. člena Statuta A., sprejetega dne 20. 12. 2006 (v nadaljevanju Statut), izhaja, da je A. prostovoljno, samostojno in nepridobitno združenje fizičnih oseb, ki se združujejo zaradi uresničevanja svojih interesov na področju posredovanja in svetovanja. Namen in naloge A. so opredeljene v 6. členu Statuta, po katerem se enako misleči ljudje družijo z namenom nudenja pomoči in svetovanjem na pravnem področju, gospodarskem delovanju, kulturnem ustvarjanju, osveščanju ljudi v povezavi z okoljem in prostorom, gradbeništvom in socialnem varstvu. Člen 6. a Statuta določa, da lahko društvo izvaja tudi pridobitno dejavnost, ki pa mora biti povezana z nameni in nalogami društva in mora zagotavljati pridobivanje sredstev za njegov obstoj in delovanje. Presežke prihodkov nad odhodki mora zato A. porabiti za izvajanje dejavnosti, za katero je bilo ustanovljeno in sicer v skladu s programom in letnimi finančnimi plani, ki jih sprejme skupščina (24. in 25. člen Statuta).

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Ptuj (v nadaljevanju : davčni urad) je ob inšpekcijskem nadzoru preprečevanja dela in zaposlovanja na črno na podlagi poslovnih knjig in dokumentacije ugotovil, da je A. v obdobju od 1. 1. 2009 do 24. 7. 2009 opravljalo komisijsko prodajo vozil kot izključno gospodarsko pridobitno dejavnost, za opravljanje katere pa društvo ni registrirano in je nima vpisane v svojem temeljnem aktu. S poizvedbami pri registracijskih organih na Ptuju (pri družbi B. d.o.o. in družbi C. d.o.o.) je davčni urad ugotovil, da je bilo v navedenem obdobju opravljenih 33 registracij vozil, na podlagi dokumentov, v katerih je A. nastopalo kot komisionar, kar pomeni, da je najprej odkupilo rabljeno vozilo in ga nato v svojem imenu prodalo drugemu kupcu. To potrjuje zapisnik davčnega urada št. 0610-260/09-1 (1402-13) z dne 30. 11. 2009, ki vsebuje podatke o komisijskih pogodbah, ki jih je A. sklenilo s posameznimi komitenti in o na tej podlagi izstavljenih računih. Po ugotovitvah davčnega urada A. sicer večinoma ni izkazovalo provizije pri prodaji vozil, v nekaterih primerih pa je bila ugotovljena razlika med nabavno in prodajno vrednostjo, vendar teh poslovnih dogodkov A. ni evidentiralo v svojih poslovnih knjigah. V postopku davčnega nadzora (razen svojega temeljnega akta) tudi ni predložilo nobene dokumentacije, ki bi izkazovala, da bi v navedenem obdobju poleg neregistrirane pridobitne dejavnosti opravljalo tudi nepridobitno dejavnost, zaradi katere je bilo ustanovljeno. To smiselno izhaja tudi iz izjav stranke v navedenem postopku z dne 15. 9. 2009 in 13. 11. 2009, v katerih je zakonita zastopnica društva potrdila, da A. v letih 2008 in 2009 ni opravilo nobenega poslovnega dogodka (torej tudi ne iz svoje nepridobitne dejavnosti) in da zato prihodkov in odhodkov niso evidentirali, posledično pa tudi niso dostavili davčnih evidenc in poslovnih knjig. Iz celotne predložene dokumentacije tako izhaja, da je Društvo v inšpiciranem obdobju od 1. 1. 2009 do 24. 7. 2009 opravljalo izključno pridobitno dejavnost z namenom pridobivanja dobička, to pa pomeni, da si tožena stranka za svoje delovanje ni izbrala primerne pravno organizacijske oblike in je izključno pridobitno dejavnost komisijske prodaje vozil opravljala v nasprotju z 2. odstavkom 3. člena in 1. odstavkom 25. člena ZDru-1. Glede na navedeno tožeča stranka ocenjuje, da so podani pogoji za prepoved delovanja društva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne strinja z zaključkom tožeče stranke, da se delovanje A. prepove. A. je neprofitno društvo in namenjeno združevanju ljudi, ki imajo iste interese in želi svojim članom čimbolj pomagati, čeprav nimajo kakšne posebne strokovne izobrazbe. Zato nasprotuje temu, da bi se A. ukinilo.

V pripravljalnih vlogah tožeča stranka v celoti prereka navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, posebej še trditvi, da društvo deluje neprofitno zaradi združevanja ljudi z enakimi interesi in pomoči svojim članom. Navaja, da tožena stranka ni zanikala tožbenih trditev, da je v navedenem obdobju (od 1. 1. do 24. 7. 2009) opravljala komisijsko prodajo vozil kot izključno pridobitno dejavnost in ni zatrjevala niti dokazala, da bi z navedeno pridobitno dejavnostjo ustvarjeni presežek prihodkov nad odhodki potrošila za opravljanje svoje neprofitne dejavnosti. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov, s katerimi bi uspela izpodbiti v tožbi zatrjevana dejstva, da je A. v navedenem obdobju opravljalo izključno pridobitno neregistrirano dejavnost. V tožbi tožeča stranka predlaga, da naj sodišče opravi dokaz s poizvedbami pri Ministrstvu za notranje zadeve RS, Inšpektoratu RS za notranje zadeve, ki naj sodišču v okviru svojih pooblastil iz 1. alinee 1. odstavka 51. člena ZDru-1 sporoči, ali so kot organ nadzora pri A. opravili nadzor nad njegovo dejavnostjo in nad porabo ustvarjenih presežkov ter ga kaznovali za prekršek in pri AJPES, ki naj sodišču v okviru svojih pooblastil iz 3. alinee 1. odstavka 51. člena ZDru-1 sporoči, ali so morda kot organ nadzora pri A. opravili nadzor nad letnimi poročili za leti 2008 in 2009 in ustrezno ukrepali. Predlaga tudi zaslišanje zakonite zastopnice društva, D.D. in priče E.E., tajnika A.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je dne 10. 9. 2010 opravilo glavno obravnavo, na kateri je tožeča stranka umaknila predlog za izvedbo dokazov, kot jih je predlagala v pripravljalnih vlogah in je vztrajala le pri izvedbi dokaza s poizvedbami pri DURS. Sodišče je v dokaznem postopku, skladno z dokaznim sklepom, sprejetim na glavni obravnavi, vpogledalo vse listine v spisu, ki se nanašajo na obravnavano sporno zadevo.

Po 42. členu Ustave Republike Slovenije ima vsakdo pravico do svobodnega združevanja z drugimi. Navedena pravica vsebuje tudi pravico do ustanovitve društva, s tem pa tudi pravico, da člani samostojno in svobodno določajo svojo notranjo ureditev in naloge. Način izvrševanja te pravice ureja Zakon o društvih (ZDru-1). Omejitve v izvrševanju pravice do svobodnega združevanja iz 42. člena Ustave so določene v 3. členu ZDru-1. V 2. odstavku 3. člena ZDru-1 je določeno, da ni dovoljeno ustanoviti društva, katerega namen je ustvarjanje dobička ali društva, katerega izključna dejavnost je pridobitna dejavnost, niti ni dovoljeno delovanje takšnega društva. V kolikor se ugotovi v 2. odstavku 3. člena ZDru-1 opredeljen namen ali delovanje društva, je izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 41. člena ZDru-1, po katerem se društvu, ki izvaja dejavnost iz 3. člena tega zakona, delovanje s sodno odločbo prepove.

V obravnavani zadevi je zato sodišče v postopku presojalo, ali je tožeči stranki uspelo dokazati, da je tožena stranka kot društvo opravljala izključno pridobitno dejavnost po 3. členu ZDru-1 in ali je posledično izpolnjen pogoj za izdajo sodne odločbe o prepovedi delovanja društva po 1. odstavku 41. člena ZDru-1.

Po presoji sodišča listine v spisu ne dajejo podlage za tak zaključek. Tožeča stranka se je v tožbi sklicevala zgolj na ugotovitve davčnega urada, ki je na podlagi svojih evidenc in podatkov registracijskih organov ter po dne 15.9.2009 in 13.11. 2009 opravljenem razgovoru z zakonito zastopnico A. zaključil, da je tožena stranka v obdobju od 1. 1. 2009 do 24. 7. 2009 opravljala izključno pridobitno dejavnost in sicer je opravila komisijsko prodajo za najmanj 33 vozil. Sklicevanje tožeče stranke na to, da je tožena stranka opravljala pridobitno dejavnost zgolj v nekem razmeroma kratkem časovno določenem obdobju, približno sedem mesecev oziroma manj kot leto dni, je po mnenju sodišča premalo. Tožeča stranka se po mnenju sodišča, upoštevajoč določbo 1. odstavka 41. člena ZDru-1, iz katere smiselno izhaja, da mora biti izključno pridobitna dejavnost vseskozi podana, ne bi smela omejiti samo na neko (relativno kratko) določeno časovno obdobje, temveč bi morala pridobitno dejavnost tožene stranke ugotavljati za daljše časovno obdobje in sicer vse od ustanovitve tožene stranke dalje, to je od leta 2006 pa do vložitve tožbe za prepoved delovanja društva. Tega pa tožeča stranka ni storila. Po mnenju sodišča tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na to, da je tožena stranka pridobitno dejavnost opravljala v navedenem (sedemmesečnem) časovno določenem obdobju, ne more biti uspešna niti zato, ker se finančno poslovanje društva, v skladu z določbami 26. člena Zdru-1, izkazuje z letnim poročilom. Društvo mora za poslovno leto, ki je enako koledarskemu letu, izdelati letno poročilo, ki vsebuje bilanco stanja in izkaz poslovnega izida s pojasnili k izkazom ter poročilo o poslovanju društva. V konkretnem primeru poslovno leto s potekom navedenega obdobja (od 1.1.2009 do 24.7.2010) še ni bilo zaključeno in celoletne bilance stanja na ta dan še ni bilo. Poleg tega se delovanje društva v smislu določbe 3. odstavka 41. člena ZDru-1 (ki pravi, da morajo razlogi obstajati) lahko prepove samo za naprej in ne tudi za nazaj, kar prav tako pomeni, da mora izključno pridobitna dejavnost vseskozi obstajati. Na podlagi navedenega po mnenju sodišča tožeči stranki, ob upoštevanju pravila, da je trditveno in dokazno breme na njeni strani, zgolj s sklicevanjem na to, da je tožeča stranka opravljala izključno pridobitno dejavnost le v obdobju od 1. 1. 2009 do 24. 7. 2009, ni uspelo dokazati, da tožena stranka opravlja izključno pridobitno dejavnost (vse do danes), kar bi po mnenju sodišča moralo biti podano za izdajo sodne odločbe o prepovedi delovanja društva.

Prepoved delovanja društva je hud poseg v ustavno pravico, zato mora biti sodišče o pravno relevantnih dejstvih prepričano z visoko stopnjo verjetnosti. Sodišče na podlagi celotnega dokaznega postopka v konkretnem primeru ne more s potrebno visoko stopnjo verjetnosti, ki je šele dopustna za vsebinsko odločanje, presoditi, da so izpolnjeni pogoji za prepoved delovanja društva, ki so določeni v 1. odstavku 41. člena ZDru-1.

Sodišče je iz navedenih razlogov, ob smiselni uporabi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.