UPRS sklep I U 1469/2010

1.Tožba se zavrže.
2.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Po navedbah tožnice je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, Inšpekcijska pisarna Domžale, z izpodbijanim sklepom zavrnil tožničin predlog za odlog izvršbe, ker je menil, da tožnica ne zoper izvršilni naslov, ne zoper izvršbo ni vložila nobenega pravnega sredstva, poleg tega pa v predlogu za odlog izvršbe ni izkazala verjetnega nastanka nepopravljive škode.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bila „njena prošnja za odlog izvršbe, ki jo je podala dne 29. 9. 2008, vložena kot pritožba“, poleg tega pa ji je toženka za to listino naložila plačilo takse za pritožbo, zaradi česar tožnica meni, da je to listino tudi v obravnavanem postopku treba šteti za pritožbo. Meni še, da je verjetnost nastanka nepopravljive škode „samoumevno izkazan“ saj bi z odstranitvijo obstoječega objekta in postavitvijo okolice v prvotno stanje prišlo do izgube vloženih denarnih sredstev. Zato meni, da sta v zadevi kumulativno izpolnjena oba zakonska pogoja za odlog izvršbe. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, poleg tega pa naj ji naloži tudi plačilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila.

Poleg tega tožnica zahteva še izdajo začasne odredbe, kot razlog pa navaja zgolj to, da z odločitvijo sodišča ne bi bila prizadeta javna korist.

Tožba ni dovoljena.

Tožnica tožbi sicer ni priložila izpodbijanega akta (kar je sicer po določbi 1. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji, dalje ZUS-1, dolžna storiti), vendar pa je že iz tožbenih navedb mogoče povsem jasno in nedvoumno ugotoviti, da se tožba nanaša na sklep, s katerim je toženka zavrnila predlog tožnice za odlog izvršbe po določbi 293. člena Zakona o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, dalje ZUP).

Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. odstavek 2. člena ZUS-1).

Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, temveč le tistega, ki vsebuje vsebinsko odločitev o tožnikovi materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, če pa gre za akte, ki pomenijo zgolj procesno odločitev, so ti predmet presoje v upravnem sporu samo, če tako določa zakon.

V tem upravnem sporu izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za odložitev izvršbe je upravni akt procesne narave. S predlogom za odložitev izvršbe je tožnica po njenih lastnih, izrecnih in nedvoumnih navedbah želela doseči začasno zadržanje izvršbe oziroma začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka iz razlogov po 3. odstavku 293. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, dalje ZUP). Gre za institut, o katerem se odloča s sklepom – glede na določbo 1. in 2. odstavka 226. člena ZUP se namreč s sklepom odloča o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z njegovo izvedbo ter se o njih ne odloča z odločbo.

Izpodbijani sklep se tako nanaša izključno na tek izvršilnega postopka in ne vsebuje odločitve o tožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je vseboval že izvršilni naslov, s katerim je bila tožnici naložena materialno pravno določena dolžnost oziroma obveznost. Iz tožbenih navedb tudi ni razvidno, da bi izpodbijani sklep kakorkoli spreminjal obveznost, določeno z izvršilnim naslovom, in s tem posegal vanjo. Nenazadnje pa niti iz omenjene določbe 3. odstavka 293. člena ZUP ne izhaja, da bi bila odločitev izvršbe pravica zavezanca. Izvršba se namreč odloži le izjemoma, če so za to izpolnjeni zahtevani pogoji (tako Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009).

Glede na navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt, s katerim bi se posegalo v tožničin pravni položaj, niti za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Sodišče je iz navedenih razlogov v okviru predhodnega preizkusa tožbe, ki ga je opravilo na podlagi 36. člena ZUS-1, ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe zavrglo. Tako odločitev je v podobnem primeru potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS s sklepom I Up 447/2008 z dne 22. 10. 2009.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Po navedeni zakonski določbi je obstoj tožbe ena od procesnih predpostavk za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe. Odločanje o začasni odredbi je torej možno le, če tožba, v zvezi s katero se zahteva izdaja začasne odredbe, uspešno prestane predhoden preizkus po 36. členu ZUS-1. Kot je bilo obrazloženo zgoraj, je sodišče v obravnavani zadevi v okviru tega preizkusa odločilo, da tožba ni dovoljena. Ker je bila tožba zavržena, ni več izpolnjena procesna predpostavka (obstoj tožbe, o kateri še ni odločeno) za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, zato je bilo tudi to zahtevo treba zavreči.