UPRS sodba in sklep I U 1215/2009

Tožba se v delu, ki se nanaša na razveljavitev javnega natečaja iz prve točke tožbenega predloga, zavrže.

Tožbi se v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega akta ugodi in se sklep Ministrstva za zunanje zadeve opr. št. ZKD-1360/09 z dne 22. 4. 2009, odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za zunanje zadeve na podlagi 33. in 63. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU-UPB3, Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08; v nadaljevanju: ZJU), 41. člena Zakona o zunanjih zadevah (ZZZ-1-UPB1, Uradni list RS, št. 113/03 s spremembami in dopolnitvami) ter 24. člena Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 139/06, v nadaljevanju Uredba) odločilo, da se A.A. ne izbere za zasedbo prostega delovnega mesta diplomat 2. ranga v Sektorju za Evropsko unijo, Direktoratu za evropske zadeve in politično bilateralo v Ministrstvu za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijanega akta prvostopenjski organ navaja, da je bil podlagi 58. člena ZJU na spletni strani Ministrstva za javno upravo dne 23. 1. 2009 objavljen javni natečaj za zasedbo prostega delovnega mesta diplomat 2. ranga v Sektorju za Evropsko unijo.

Na javni natečaj se je v roku, to je do 2. 2. 2009 prijavilo 18 kandidatov. V izbirni postopek je bilo uvrščenih 14 kandidatov. V izbirni postopek so bili uvrščeni kandidati, iz katerih prijav izhaja, da izpolnjujejo natečajne pogoje. V izbirnem postopku se je strokovna usposobljenost kandidatov ugotavljala na podlagi listinske dokumentacije ter pisnega testa osebnostne primernosti ter pisnega testa znanja s področja dela Sektorja za Evropsko unijo in aktivnega znanja angleškega jezika. Natečajna komisija je kandidatki na podlagi listinske dokumentacije ter pisnega testa osebnostne primernosti in pisnega testa znanja s področja dela Sektorja za Evropsko unijo podelila 26 točk, zato kandidatke ni vabila na ustni razgovor, ki ga je komisija opravila s kandidati, ki so na podlagi preverjanja strokovne usposobljenosti za prosto delovno mesto dosegli vsaj 27 točk. Skladno z določili ZJU je bil v izbirnem postopku izbran kandidat, ki izpolnjuje vse pogoje za zasedbo delovnega mesta in se je po merilih izbirnega postopka izkazal kot najbolj strokovno usposobljen.

V postopku izbire je bilo ugotovljeno, da kandidatka A.A. izpolnjuje razpisane pogoje, vendar se glede na presojo strokovne usposobljenosti iz dokumentacije in pisnega testa osebnostne primernosti in pisnega testa iz aktivnega znanja angleškega jezika ni izkazala kot najbolj strokovno usposobljena za zasedbo prostega delovnega mesta diplomat 2. ranga.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt je tožnica navedla, da organ ni zagotovil, da bi prosto delovno mesto po izvedbi zakonitega izbirnega postopka zasedel strokovno najbolje usposobljen kandidat. Zakon o javnih uslužbencih v 7. členu določa, da se zaposlovanje javnih uslužbencev izvaja tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirana kandidate pod enakimi pogoji in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu. Omenjeni postopek je bil izveden zgolj navidezno, saj so se kriteriji izbire tekom postopka prilagajali tako, da je bil v končni fazi uradno izbran kandidat, ki si ga je Ministrstvo za zunanje zadeve izbralo, še preden je začelo postopek javnega natečaja. Ministrstvo za zunanje zadeve je kandidate vabilo na opravljanje testov, ki se niso opravljali v napovedani obliki, sočasno pa je izvedlo teste, glede katerih tožnica kot kandidatka v postopku sploh ni bila obveščena in se nanje ni mogla ustrezno pripraviti ter doseči rezultata, kot bi ga sicer, če bi imela možnost, da bi se na test, ki bi bil ustrezno in pravočasno napovedan, pripravila.

Ministrstvo za zunanje zadeve jo je z dopisom št. ZKD/09-359 z dne 18. 2. 2009 povabilo na opravljanje testa iz osebnostne primernosti in pisni preizkus iz znanja angleškega jezika. Skladno z vabilom se je pripravljala na test iz znanja angleškega jezika. Teste iz angleškega jezika je opravljala že v preteklosti, med drugim npr. leta 2005 mednarodno priznani IELTS test, na katerem je dosegla oceno 8 (najvišja možna ocena je 9), kar več kot presega zahteve za študij ali delo v angleško govoreči državi. Podoben anonimen test iz znanja angleškega jezika, ki bi ustrezal mednarodno primerljivim kriterijem in standardom, je pričakovala tudi v Ministrstvu za zunanje zadeve. Vendar temu ni bilo tako. Dne 13. 3. 2009, neposredno pred začetkom testov, je B.B., uslužbenka Ministrstva za zunanje zadeve, povedala, da se bo poleg testa iz osebnostne primernosti pisal vsebinski test s področja razpisanega delovnega mesta. Pri tem se bo znanje angleščine preverjalo tako, da je treba vsebinske odgovore napisati v angleščini, poleg tega pa tudi v slovenščini, saj bodo hkrati opravili tudi preizkus znanja slovenskega jezika.

Dne 13. 3. 2009 test iz angleškega jezika tako ni potekal v standardni obliki, kot potekajo testi iz znanja angleškega jezika, na kakršenkoli odstop od klasičnih jezikovnih testov pa v vabilu ni bila opozorjena. Poleg tega pa je bil omenjenega dne izveden tudi test iz poznavanja vsebinskega področja razpisanega delovnega mesta ter test iz znanja slovenskega jezika, o njuni izvedbi pa ni bila predhodno obveščena in se nanju ni imela možnosti pripraviti. Glede na siceršnjo prakso Ministrstva za zunanje zadeve pri izvajanju javnih natečajev gre verjeti, da so bili kandidati, ki so bili v času opravljanja preizkusa zaposleni v Ministrstvu za zunanje zadeve (npr. C.C. in D.D.) oziroma izbrani kandidat, na formalen ali neformalen način predhodno obveščeni o vseh dodatnih testih in so se nanje imeli možnost tudi ustrezno pripraviti. Še manj je bilo vnaprej znano, kolikšno težo v skupni oceni bo imel vsak posamezen test (test osebnostne primernosti, test vsebinskega poznavanja področja, test znanja angleškega jezika, test znanja slovenskega jezika) ali morebiti še kakšen drug kriterij. Vnaprej tudi niso bili znani kriteriji, po katerih bodo izdelki ocenjeni. Več kot očitno je, da rezultati niso bili pridobljeni na objektiven način, zato jih ni mogoče uporabiti pri presoji, katerega kandidata izbrati kot najbolje strokovno usposobljenega. Ministrstvo za zunanje zadeve je državni organ in ne zasebna ustanova ali podjetje, ki lahko po lastnem postopku in po lastni presoji izbere tistega kandidata, kot si želi. Zahtevala je, da se v postopku izbere strokovno najbolje usposobljenega kandidata oziroma da se javni natečaj za zasedbo prostega delovnega mesta diplomat 2. ranga v Sektorju za Evropsko unijo razveljavi in ponovno opravi v skladu z zakonom.

Drugostopenjski organ je na podlagi 1. odstavka 35. člena ZJU pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi drugostopenjskega akta organ navaja, da je razpis na spletni strani Ministrstva za javno upravo vseboval vse podatke, ki jih določa 59. člen ZJU in sicer podatke o organu in o kraju opravljanja dela; o vrsti uradniškega delovnega mesta; o pogojih za opravljanje dela; o dokazilih, ki jih mora kandidat priložiti prijavi; o roku in naslovu za vlaganje prijav in o roku obveščanja o izbiri; o osebi, ki daje informacije o izvedbi javnega natečaja in o okvirni vsebini dela. Za vodenje izbirnega postopka, v katerem se presoja usposobljenost kandidata za opravljanje nalog na uradniškem delovnem mestu, lahko predstojnik pooblasti javnega uslužbenca ali imenuje komisijo po 3. odstavku 60. člena ZJU, član komisije pa mora biti v skladu z 2. odstavkom 22. člena Uredbe o postopku za zasedbo prostega delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 139/06, v nadaljevanju Uredba) vodja ožje ali širše organizacijske enote, v kateri bo uradnik opravljal delo. V konkretnem primeru je bila s sklepom št. ZKD/09-292 z dne 5. 2. 2009 imenovana natečajna komisija, katere predsednik je bil v.d. generalnega direktorja direktorata za evropske zadeve in politično bilateralo, politični direktor MZZ in v.d. vodje Kadrovske službe MZZ, kar pomeni, da je bila sestavljena v skladu z Uredbo, niti ZJU niti Uredba pa ne določata, da bi morali biti kandidati predhodno seznanjeni s sestavo natečajne komisije. Sklicuje se na 3. odstavek 61. člena ZJU in 5. odstavek 22. člena Uredbe. V konkretnem primeru je natečajna komisija v prvi fazi ocenila kandidate na podlagi pregleda prijave (delovne izkušnje, angleški jezik, diplomatski izpit). V drugi fazi je ocenila kandidate na podlagi pisnega testa osebnostne primernosti in pisnega testa aktivnega znanja angleškega jezila v skladu z 41. členom Zakona o zunanjih zadevah, razgovor pa je opravila v tretji fazi s kandidatoma, ki sta dosegla najvišje število točk po prvih dveh fazah. Sklicuje se tudi na 3. odstavek 22. člena Uredbe. V obravnavanem primeru so bila merila za izbiro in metode preverjanja strokovne usposobljenosti določena že v sklepu o imenovanju komisije za izvedbo izbirnega postopka št. ZKD/09-292 z dne 5. 2. 2009, izbirni postopek pa je bil dne 13. 3. 2009, kar pomeni, da je delodajalec v celoti ravnal v skladu s 3. odstavkom 22. člena Uredbe. Pritožnica je bila pravočasno vabljena na pisni test osebnostne primernosti in pisni test aktivnega znanja angleškega jezika, saj je vabilo prejela 20. 2. 2009, druga faza izbirnega postopka, tj. testiranje pa je bilo 13. 3. 2009, kar pomeni, da je imela povsem dovolj časa za pripravo, če je bila priprava sploh potrebna. Kandidati so namreč morali v angleščini opisati razmerja, prioritete in prednosti kar zadeva Evropsko sosedsko politiko,Vzhodno partnerstvo in Unijo za Sredozemlje in se opredeliti do prihodnosti. Šlo je torej za temeljna vprašanja, ki bi jih pritožnica morala in mogla pričakovati, dejstvo, da preizkus aktivnega znanja angleškega jezika ni potekal v skladu z njenimi pričakovanji, tj. da ni bil podoben preizkusu znanja, ki ga je pritožnica opravljala leta 2005, pa še ne pomeni, da je z njim karkoli narobe. Pritožnica pač ne more odrejati delodajalcu, na kakšen način bo ocenil aktivno znanje tujega jezika. Kar zadeva navedbe pritožnice, da bi „teste iz znanja slovenskega in angleškega jezika morale pregledati za to usposobljene in imenovane osebe“, je treba opozoriti, da je senat Komisije za pritožbe pridobil dopis Ministrstva za zunanje zadeve št. ZKD-1609/09 z dne 8. 5. 2009, iz katerega izhaja, da je pisne teste iz aktivnega znanja angleščine popravila E.E., profesorica angleškega in francoskega jezika, oceno iz poznavanja področja EU pa je podal F.F., vodja sektorja za Evropsko unijo. Teste sta torej pripravili usposobljeni osebi, o čemer bi se pritožnica lahko prepričala sama z vpogledom v dokumentacijo pred vložitvijo pritožbe, vendar tega ni storila. Pritožničine navedbe o sprotnem prilagajanju in prikrojevanju kriterijev izvajanja testov slonijo tako zgolj na domnevah, ki pa niso v ničemer podkrepljene z dokazi. Pritožnica izpodbija sklep o neizbiri zaradi domnevnih bistvenih kršitev pravil postopka, vsebina pritožbe pa kaže, da gre v resnici zgolj in samo za užaljenost pritožnice, ki ni bila izbrana kot strokovno najbolj usposobljena kandidatka za zgoraj navedeno delovno mesto, čeprav je sama mislila, da je.

Tožnica vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ministrstvo za zunanje zadeve je bistveno kršilo postopek javnega natečaja, saj z njegovo izvedbo ni zagotovilo, da bi prosto delovno mesto po izvedbi zakonitega izbirnega postopka zasedel strokovno najbolje usposobljen kandidat. V tožbi ponavlja argumente iz pritožbe in dodaja, da so ji bile kršene tudi ustavno zagotovljene človekove pravice in svoboščine, med drugim enakost pred zakonom (14. člen Ustave) in svoboda dela, s katero mora biti vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto (49. člen Ustave). Poleg vsebine iz pritožbe navaja, da ni bilo vnaprej znano, kolikšno težo v skupni oceni bo imel vsak posamezen test (test osebnostne primernosti, test vsebinskega poznavanja področja, test znanja angleškega jezika, test znanja slovenskega jezika) ali morebiti še kakšen drug kriterij. Okvirna merila za izbiro in metode preverjanja strokovne usposobljenosti so bile določene šele s sklepom Ministrstva za zunanje zadeve št. ZKD/09-292 z dne 5. 2. 2009, torej ne le zgolj potem, ko je bil postopek z objavo javnega natečaja na spletnih straneh Ministrstva za javno upravo dne 23. 1. 2009 že začet, ampak šele potem, ko se je rok za prijavo že zaključil in je bilo znano, kdo so in kakšne kvalifikacije imajo posamezni prijavljeni kandidati. Komisija, ki je pregledovala in ocenjevala teste, je bila poimensko določena šele z dopisom Ministrstva za zunanje zadeve št ZKD-1609/09 z dne 8. 5. 2009, kar je svojevrsten absurd, saj je izpodbijani sklep o neizbiri prejela že v mesecu aprilu 2009. Predlaga, da sodišče razveljavi postopek javnega natečaja Ministrstva za zunanje zadeve z dne 23. 1. 2009 za zasedbo delovnega mesta diplomat 2. ranga v Ministrstvu za zunanje zadeve, Sektorju za Evropsko unijo, Direktoratu za evropske zadeve in politično bilateralo (1. točka tožbenega predloga). V drugi točki tožbenega predloga pa tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep z dne 22. 4. 2009 razveljavi oziroma odpravi. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba se v delu (prva točka tožbenega predloga), ki se nanaša na razveljavitev postopka javnega natečaja, zavrže kot nedopustna.

Sodišče je že v sklepu v zadevi I U 324/2009-10 z dne 28. 1. 2010, ki se nanaša na upravni spor med istima strankama, a v drugi istovrstni zadevi, odločilo, da postopek j

avnega natečaja po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 2. člen) niti po ZJU (1. odstavek 65. člena ZJU) ni upravni akt ali

drug dokončni posamični akt, ki bi ga stranka lahko izpodbijala v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti. Kandidat ima namreč pravico do pritožbe in upravnega spora zoper odločitev o neizbiri na javnem natečaju (1. odstavek 65. člena in 5. odstavek 65. člena ZJU), pri čemer zakonodajalec sodno varstvo tudi v primeru, če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev (1. točka 1. odstavka 65. člena ZJU), omejuje na pravico do odškodnine, razveljavitev sklepa o izbiri, akta o imenovanju ter pogodbe o zaposlitvi ter ponovitev izbirnega

postopka (5. odstavek 65. člena ZJU) in ne predvideva sodnega varstva prek razveljavitve javnega razpisa; tožnica pa v tožbi tudi ne uveljavlja razloga iz 1. točke 1. odstavka 65. člena ZJU. Sodišče je zato v prvi točki izreka s sklepom tožbo v delu, ki se nanaša na 1. točko tožbenega predloga zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1), enako kot je storilo v zadevi I U 324/2009-10, saj v tem delu tožbe izpodbijan akt ni upravni akti oziroma akti, ki bi ga stranka lahko izpodbijala oziroma uveljavljala razveljavitev v upravnem sporu.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Tožba je v delu, ki se nanaša na tožbeni predlog na odpravo izpodbijanega prvostopenjskega akta, utemeljena.

Prvostopenjski organ je opravil izbiro na podlagi 1. odstavka 62. člena ZJU, ki pravi, da se izbere kandidat, ki se je v izbirnem postopku izkazal kot najbolj strokovno usposobljen za uradniško delovno mesto. Vendar pa ZJU taksativno našteva razloge, zaradi katerih neizbrani kandidat lahko vloži pravno sredstvo v upravnem postopku in upravnem sporu in med temi razlogi ni razloga, da je bil izbran kandidat, ki ni najbolj strokovno usposobljen in prav to tožeča stranka med drugim uveljavlja v (pri)tožbi. Tožeča stranka ne uveljavlja (pri)tožbenega razloga, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev (1. točka 1. odstavka 65. člena ZJU) niti razloga, da je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata (3. točka 1. odstavka 65. člena ZJU), pri čemer ne navaja, da ne bi imela dostopa do vpogleda v vse podatke, ki jih je izbrani kandidat navedel v prijavi na javni natečaj in dokazujejo izpolnjevanje natečajnih pogojev, in v gradiva izbirnega postopka (2. odstavek 63. člena ZJU).

Vendar pa tožnica v (pri)tožbi uveljavlja tudi, da ji ni bila dana možnost enakopravnega sodelovanja v postopku, pri čemer med strankama ni sporno, da tožnica izpolnjuje natečajne pogoje, zato sodišče v nadaljevanju presoja zakonitost izpodbijanega akta z vidika pritožbenega razloga, da ji ni bila dana možnost pritožbenega postopka (2. točka 1. odstavka 65. člena ZJU) in z vidika razloga, ali je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka (4. točka 1. odstavka 65. člena ZJU). Z vidika teh (pri)tožbenih navedb pa sodišče ugotavlja, da ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit, ali ne (37. člen ZUS-1). Del izbirnega postopka (v smislu 4. točke 1. odstavka 65. člena ZJU) je tudi izdaja sklepa o neizbiri, ki je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu. Določila splošnega upravnega postopka (ZUP) se (smiselno) uporabljajo ne samo za postopek javnega natečaja (1. odstavek 60. člena ZJU), ampak tudi za postopek (ne)izbire med kandidati (2. odstavek 65. člena ZJU).

Po določilu 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje z dokazi (2. točka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka).

Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe pa je razvidno samo, katere teste oziroma preizkuse je opravila tožnica in da je dosegla skupaj 26 točk in da je bilo 27 točk potrebnih za to, da bi se tožnica uvrstila v tretjo fazo izbirnega postopka, ter da je bil nek kandidat izbran, kar je pomembno za ugotovitev pravnega interesa tožnice za tožbo v upravnem sporu (drugi stavek 11. odstavka 62. člena ZJU; sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 268/2006 z dne 20. 5. 2009). Iz obrazložitve izpodbijanega akta tudi izhaja, da se tožnica ni izkazala za strokovno najbolj usposobljeno osebo izhajajoč iz dokumentacije, pisnega testa osebne primernosti in pisnega testa iz aktivnega znanja angleškega jezika, kar posledično pomeni, da razlog za neizbiro ni bil test znanja s področja dela sektorja za Evropsko unijo. Iz takšne obrazložitve pa ni razvidno, kaj konkretno iz navedenih treh podlag je bil razlog za ne uvrstitev tožnice v tretjo fazo izbirnega postopka in katera so bila vnaprej določena merila oziroma kriteriji za ocenjevanje posameznih podlag za izbiro, čeprav dejstvo, da je 27 točk zadostovalo za uvrstitev v tretjo fazo daje vtis, da je bila ta izbira zelo objektivizirana, natančna, dosledna. Relevantno dejansko stanje za opravljeno izbiro in konkretni razlogi za odločitev bi morali bi vključeni v obrazložitev izpodbijanega akta.

Drugostopenjski organ v konkretni zadevi ni odpravil omenjenih bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi prvostopenjskega akta, tako kot se je to zgodilo v že omenjeni zadevi I U 324/2009-10 in zaradi česar sodišče v zadevi I U 324/2009-10 tožbi ni ugodilo. Drugostopenjski organ je namreč obrazložitev izpodbijanega akta dopolnil samo s tem, da se je skliceval tudi na 2., 3. in 5. odstavek 22. člena Uredbe in je ob tem navajal relevantno dejansko stanje, vendar pa se ta dopolnitev ne nanaša na omenjeno bistveno pomanjkljivost glede bistvenih sestavin obrazložitve izpodbijanega akta. Tudi iz podzakonskega predpisa izhaja, da mora obrazložitev akta o neizbiri vsebovati merila izbirnega postopka (3. odstavek 24. člena Uredbe). Sodišče zato ugotavlja, da gre za bistveno kršitev določb postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka v obrazložitev vključiti celovito presojo preostalih tožbenih ugovorov glede enakopravnosti sodelovanja v postopku, kajti presoja zakonitosti drugih vidikov enakopravnosti sodelovanja v izbirnem postopku je možna šele potem, ko ima obrazložitev vse bistvene sestavine.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo v navedenem delu, ki se nanaša na drugo točko tožbenega predloga, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in je tožnica zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka, v upravnem sporu pa je ni zastopal odvetnik, je sodišče presodilo tudi, da ji mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, dalje Pravilnik). Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru Komisija za pritožbe pri Vladi RS. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Na podlagi 1. odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožnici prisodilo povrnitev stroškov postopka v višini 80,00 EUR, ki jih mora Republika Slovenija plačati tožnici v roku 15 dni od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.