62. člen ZJU-B

Tožnici je bil prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, na kateri sta bili zaslišani stranki in priča, vročen že po izpodbijani sodbi, kar je v nasprotju s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP. Vendar pa ta kršitev na pravilnost in zakonitost same odločitve ni vplivala. Tožnica je namreč imela ne glede na kasnejšo vročitev skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa ugovarja zoper morebitno nepravilnost prepisa, česar pa ni storila. Delodajalec ima ob upoštevanju zakonske prepovedi diskriminacije pravico do proste odločitve, s katerim kandidatom, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (24. člen v zvezi s 6. členom ZDR-1). Zaslišanje stranke je tudi dokaz (257. člen ZPP), ki je tako kot ostali dokazi podvržen dokazni presoji sodišča (8. člen ZPP). Zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje izpovedi direktorice ne bi smelo šteti kot verodostojne, ker je bila ta zaslišana kot stranka. Drugih razlogov, zakaj naj njena izpoved ne bi bila verodostojna, pa pritožba ne navaja.

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ izdelal in uporabil merila, ki omogočajo izbiro najbolj strokovno usposobljenega kandidata za razpisano delovno mesto. Dopolnitev meril je dovolj konkretizirana, upoštevaje vsebino del in nalog razpisanega uradniškega delovnega mesta, pa v njej določena merila odražajo potrebe delovnega procesa in niso diskriminiatorna. Skladno z upravnosodno prakso v tovrstnih zadevah je tudi sicer sodna presoja zakonitosti glede teh meril zadržana, kar pomeni, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in ugotovi nezakonitost le, če je odločitev toženke očitno nerazumna. Gre torej za diskrecijsko odločitev, ki mora biti po presoji sodišča obrazložena toliko, da je iz nje razvidno, da je sprejeta po v skladu z zakonom izvedenem postopku in da odločitev ni očitno nerazumna oziroma da ne odstopa od odločitev, sprejetih v podobnih oziroma primerljivih zadevah.

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila tako tožnik, kot izbrana kandidatka, uvrščena v drugo fazo izbirnega postopka, torej na razgovor, na podlagi točkovanja rezultatov pisnega preizkusa. Rezultat pisnega preizkusa je bil v prvi fazi izbirnega postopka pomemben zgolj za uvrstitev v drugo fazo izbirnega postopka. Merila za izbor so bila sprejeta zakonito, zato mora sodišče zavrniti tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na pravilnost razmerja med točkovanjem pisnega preizkusa in ustnega razgovora.

Odločitev o tem, koliko faz in katere metode izbirnega postopka bodo uporabljene v konkretnem izbirnem postopku, je v celoti prepuščena natečajni komisiji, saj je v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZJU ona tista, ki vodi izbirni postopek. Ni nujno, da so vsa vprašanja dobesedno citirana iz meril, saj vnaprejšnja opredelitev vprašanj še ne pomeni, da bodo vsi razgovori potekali popolnoma uniformno. Ustni razgovor je interakcija natečajne komisije in kandidata in poteka pri vsakem kandidatu nekoliko drugače, saj lahko kandidat na določeno vprašanje odgovori že sam v kontekstu odgovora na kakšno drugo vprašanje. Sodna presoja zakonitosti glede pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, je zadržana. Zadržana presoja pa pomeni, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna. Tudi v postopku kadrovanja oziroma ocenjevanja primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje je namreč treba, zaradi zagotavljanja učinkovitega delovanja upravnega si

Direktor Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (AVK) se izbere v postopku (rednega) javnega natečaja in ne po določbah ZJU, ki se nanašajo na poseben javni natečaj. Minister ima pooblastilo, da med kandidati, ki izpolnjujejo zakonske pogoje za direktorja, izbere določenega kandidata, vendar izbire ne opravi politično, pravno nevezano, to je brez upoštevanja največje kandidatove strokovne usposobljenosti. S tem ko je zakonodajalec določil sredstvo, ki omogoča sodni nadzor nad pravilnostjo in zakonitostjo odločbe o izbiri, je neizbranemu kandidatu pripoznal tudi pravno varovani interes, ki ga iz razlogov po prvem odstavku 65. člena ZJU namesto s pritožbo lahko zaščiti s sprožitvijo postopka sodnega varstva. V skladu s 3. točko navedene določbe v njem lahko uveljavlja, da je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata.

Bistveno je, da so bili v okviru posameznih faz izbirnega postopka vsi kandidati enakopravno obravnavani in da so torej imeli v konkretnem primeru vsi v drugo fazo uvrščeni kandidati enako izhodišče in s tem enake možnosti, da natečajno komisijo na podlagi enakih in vnaprej določenih ter ovrednotenih vprašanj s svojimi odgovori prepričajo, da so prav oni najbolj strokovno usposobljeni za zasedbo navedenega uradniškega delovnega mesta, torej, da so na ustnem razgovoru bila vsem postavljena enaka in vnaprej določena ter ovrednotena vprašanja, ki so zajemala tudi vprašanja o splošnem poznavanju bodočega delovnega mesta, ne le vprašanja, namenjena oblikovanju splošnega vtisa o kandidatu. Tako je bila vsem v drugo fazo izbirnega postopka uvrščenim kandidatom dana enaka možnost, da natečajno komisijo s svojim poznavanjem delovnega okolja oziroma razgledanostjo prepričajo, da so najbolj primerni za razpisano uradniško delovno mesto.

Neuspel javni natečaj in z njim povezano obvestilo nimata nobenega vpliva na pravni položaj prijavljenih kandidatov. Dejstvo, da ni bil izbran nihče, jih postavlja v medsebojno enak položaj, torej drugače kot v primeru, ko se izbirna faza javnega natečaja konča z opravljeno izbiro in ima neizbrani kandidat pravico do pritožbe na pristojno komisijo za pritožbe iz razlogov po prvem odstavku 65. člena ZJU. Ker ZJU ne določa, da bi moralo biti obvestilo iz prvega odstavka 62. člena obrazloženo, niti taka zahteva ne izhaja iz narave sprejete odločitve, za katero bi se lahko uporabila določba 22. člena Ustave, je nasprotno stališče sodišča prve stopnje napačno.

V ponovljenem postopku je, po oceni sodišča, prvostopenjski organ pravilno izvedel tretjo fazo postopka, saj je v predhodnem postopku, to je s sklepom z dne 23. 9. 2015, drugostopenjski organ sklep o neizbiri tožnice odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek, in sicer v tretjo fazo izbirnega postopka, z napotilom, da mora prvostopenjski organ ponovno tretjo fazo izbirnega postopka javnega natečaja izvesti (in ne zgolj dopolniti - opomba sodišča) tako, da bo natečajna komisija vse (in ne zgolj nekatere - opomba sodišča) kandidate ocenila v skladu z naprej postavljenimi merili oziroma tako, da njena odločitev ne bo očitno nerazumna.

Tožnik po prepričanju sodišča utemeljeno opozarja na dejstvo, da Obvestilo tožene stranke o tem, da na javnem razpisu ni bil izbran nihče izmed prijavljenih kandidatov, ni vsebinsko obrazloženo in v njem ni naveden prav noben razlog za odločitev tožene stranke o tem, da po izvedenem javnem natečaju nikogar ne izbere oziroma ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki so izpolnjevali vse razpisne pogoje, s čimer tožnik smiselno zatrjuje poseg v njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Pri ravnanju tožene stranke ne gre za poseg v ustavno pravico tožnika zaradi dejstva, ker na javnem razpisu ni bil izbran tožnik oziroma ker na javnem razpisu ni bil izbran noben kandidat, temveč gre za poseg v ustavno pravico zaradi dejstva, ker tožena stranka v obvestilu ni navedla nobenega razloga za svojo odločitev o tem, da na izvedenem javnem natečaju izmed prijavljenih kandidatov ne izbere nikogar. Delodajalec ima v primeru izvedbe javnega natečaja ob koncu izbirnega postopka sicer pravico, da na javnem natečaju ne izbere nobenega izmed prijavljenih kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje, vendar pa mora imeti za to opravičljive, razumne in pravno dopustne

Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da iz navedene obrazložitve, ki se konkretno na tožnico sploh ne nanaša, ni mogoče utemeljiti zaključka, da tožnica ni bila izbrana za zasedbo navedenega uradniškega delovnega mesta iz razloga, ker ni izkazala toliko znanja in strokovnosti kot izbrani kandidat. Tožnica se utemeljeno sklicuje, da je pri pisnem preverjanju znanja dosegla 75 točk, izbrani kandidat pa 48 točk ter da je skupno (z ustnim preverjanjem znanja) dosegla 81,8 točk, izbrani kandidat pa 61,8 točk. Utemeljeno se tožnica sklicuje, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhajajo merila za izbiro najbolj usposobljenega kandidata ter da ni jasno, zakaj se pisno preverjanje znanja pri končni odločitvi ni upoštevalo.

O vprašanju položaja kandidata pri neuspelem javnem natečaju (62. člen ZJU) v primerjavi s položajem neizbranega kandidata (65. člen ZJU) je Vrhovno sodišče v sklepih X Ips 268/2006 z dne 20. 5. 2009 in X Ips 812/2007 z dne 17. 2. 2010 sprejelo stališče, da pri neuspelem javnem natečaju, ko nihče od kandidatov ni bil izbran, ni bilo poseženo v pravice oziroma pravne koristi kandidata za razpisano uradniško delovno mesto, zato njegovega položaja ni mogoče primerjati s pravnim položajem neizbranega kandidata, ki ga ureja 65. člen ZJU. O vprašanju, kot ga izpostavlja revident, je torej Vrhovno sodišče že odločalo in sprejelo stališče, od katerega odločitev, izpodbijana v tem upravnem sporu, ne odstopa.

Iz upravnih spisov izhaja, da je izbrani kandidat dosegel na pisnem delu največje število točk. Zato je bil utemeljeno opravljen z njim tudi ustni razgovor. Ker je tudi na razgovoru dosegel največ točk, je bil skladno z 62. členom ZJU kot strokovno najbolj usposobljen za razpisano delovno mesto tudi utemeljeno izbran.

Na podlagi obvestila o neuspelem javnem natečaju tožnik nima položaja neizbranega kandidata in ne pravic, ki jih za takšen status daje ZJU. V primeru, ko nihče od kandidatov ni bil izbran, tudi ni bilo poseženo v pravice oziroma pravne koristi kandidata za razpisano uradniško delovno mesto, zato navedeno obvestilo ne izpolnjuje pogojev za upravni akt po določbah 2. člena ZUS-1.

Skladno z upravno sodno prakso v tovrstnih zadevah je sodna presoja zakonitosti izbire kandidata za zasedbo uradniškega delovnega mesta glede pogojev oz. kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, zadržana. Zadržana presoja pa pomeni, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna.

Sodna presoja zakonitosti izbire glede pogojev oz. kriterijev za izbiro javnih uslužbencev je, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani, zadržana. Zadržana presoja pa pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšni odločbi le, če je odločitev tožene stranke očitno nerazumna.

Če stranka uveljavlja kršitev 2. oziroma 4. točke 1. odstavka 65. člena ZJU, ne more uveljavljati odprave sklepa o neizbiri v smislu 1. alineje 1. odstavka 33. člena ZUS-1, kajti s tem si stranka ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ampak bi lahko v mejah 33. člena ZUS-1 glede na konkretne okoliščine primera po (pri)tožbi tožnika uveljavljala (na primer) ugotovitev, da je bila z izpodbijanim aktom kršena določena človekova pravica tožnika. Ker določilo 59. člena ZJU določa, kaj mora biti vsebina javnega natečaja, je treba pojmovno zvezo „pogoji za opravljanje dela“ (3. točka 1. odstavka 59. člena ZJU) šteti smiselno kot razpisne pogoje. Pojem „najbolj strokovno usposobljen“ iz 1. odstavka 62. člena ZJU ne pomeni, da sodišče presoja s čim večjo možno objektivnostjo, celovitostjo in natančnostjo, ali je bil res izbran najbolj usposobljen kandidat ali ne, kajti bistveno je, da izbrani kandidat izpolnjuje natečajne pogoje, med tem ko sodišče lahko poseže v vsebinsko izbiro le, če je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka „očitno“ ni dosegel najboljšega rezultata (3. točka 1. odstavka 65. člena ZJU).

Župan je pred izbiro imenoval natečajno komisijo za izvedbo izbirnega postopka, ki je, po merilih izbirnega postopka, preverila strokovno usposobljenost kandidatov na podlagi ustnega razgovora. Po tako opravljeni presoji strokovne usposobljenosti s strani natečajne komisije je župan izbral kandidatko, ki se je v izbirnem postopku izkazala kot najbolj strokovno usposobljena, glede na to, da je pri ustnem razgovoru dosegla maksimalno število točk.

Kandidat je dolžan že v prijavi na prosto delovno mesto navesti vsa pridobljena znanja in izkušnje iz delovnega področja, ki je bilo navedeno v objavi javnega natečaja.

Zakonodajalec sodno varstvo tudi v primeru, če je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev, omejuje na pravico do odškodnine, razveljavitev sklepa o izbiri, akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi ter ponovitev izbirnega postopka, ne predvideva pa sodnega varstva prek razveljavitve javnega razpisa. Določila splošnega upravnega postopka (ZUP) se (smiselno) uporabljajo ne samo za postopek javnega natečaja (1. odstavek 60. člena ZJU), ampak tudi za postopek (ne)izbire med kandidati (2. odstavek 65. člena ZJU). Po določilu 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati ugotovljeno dejansko stanje z dokazi (2. točka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka), in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka).

Po oceni sodišča natečajni pogoj „izobrazbe naravoslovne smeri“ v konkretnem primeru vključuje tudi izobrazbo tehnične smeri, kamor spadata področji strojništva oziroma elektrotehnike, sistemizacija delovnega mesta inšpektorja pa opredeljuje le stopnjo izobrazbe in nabor nalog, ki jih inšpektorji opravljajo. Merili strojne in elektro izobrazbe ter poznavanja „tehnične zakonodaje“ sta zato odražali dejanske potrebe delovnega procesa, kot to določa 4. odst. 22. člena Uredbe, hkrati pa nista bili v nasprotju s sistemizacijo razpisanega delovnega mesta. Glede na obširno področje delovanja, ki ga pokriva tržni inšpektorat, pa tožena stranka v razpisu ni bila dolžna citirati zakonov, za katerih poznavanje bo dala prednost določenim kandidatom. Tožnik neutemeljeno vztraja, da mu gredo tudi točke za opravljen državni izpit iz javne uprave ali usposabljanje za imenovanje v naziv, saj iz prijave ni razvidno, da bi izpolnjeval ti merili. Izpit iz ZUP, državni izpit iz javne uprave in usposabljanje za imenovanje v naziv so po vsebini različni preizkusi znanja oziroma programi usposabljanja, ki so jih predpisi v različnih časovnih obdobjih določali kot pogoj za opravljanje uradniških d