UPRS sodba III U 279/2010

Tožba se zavrne.
Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Gozdna inšpekcija Inšpektorata RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano OE Koper, Izpostava Postojna je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odredila, da mora do 30.3.2010 iz gozdne parcele številka 1185/30 k.o. A., odstraniti žično ograjo in onemogočiti prehajanje živali iz travnika v gozd. Navedeno parcelo mora tožeča stranka uporabljati v skladu z njeno namensko rabo. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo z ogledom dne 10.8.2009 ugotovljeno, da je manjši del parcele številka 1185/30 k.o. A., ki je po gozdnogospodarskem načrtu GE B., opredeljena kot gozd, ograjen z žično ograjo, brez soglasja Zavoda za gozdove. Ograja je v gozdu pritrjena na rastoča drevesa zato so le ta poškodovana tako, da se smolijo. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka v ogrado občasno izpusti domače živali, dva osla, dve kozi in enega bika. Vse navedeno pa je v nasprotju z določili Zakona o gozdovih, ki v 1. odstavku 18. člena določa, da je v gozdovih prepovedano vsako dejanje, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost rastišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o gozdovih pa je treba za poseg v gozd oziroma gozdni prostor pridobiti soglasje Zavoda za gozdove. Tudi paša, je v skladu z 32. členom Zakona o gozdovih, prepovedana. Izjemoma je na podlagi kriterijev, določenih v predpisu o varstvu gozdov, paša lahko dovoljena z gozdno gojitvenim načrtom. Zaradi kršitve vseh navedenih določb Zakona o gozdovih je upravni organ prve stopnje izdal tožeči stranki izpodbijano odločbo.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS je z odločbo številka 0613-1574/2009/6 z dne 21.5.2010, zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da so bile napačno uporabljene določbe Zakona o gozdovih, ki v 3. odstavku 2. člena določa, da niso gozd, posamično gozdno drevje, skupine gozdnega drevja na površini do 5 arov, neautohtoni obrečni in protiveterni pasovi drevja, drevoredi, parki, plantaže gozdnega drevja, obore za rejo divjadi, pašniki, porasli z gozdnim drevjem, če se za pašo uporabljajo, ne glede, kako so vpisani v kataster, saj parcele številka 1185/30 k.o. A., ni mogoče šteti za gozd. Nepravilno je bila uporabljena tudi določba 4. odstavka 29. člena in drugih določb Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ker ji ni bil vročen zapisnik z dne 10.8.2009, skupaj s pozivom, da se v določenem roku pisno ali ustno izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, temveč ji je bil zapisnik vročen skupaj s prvostopno odločbo z dne 11.12.2009. Ob ogledu dne 10.8.2009 je sicer res dala izjavo gozdarski inšpektorici, da del parcele, ki jo je ogradila uporablja za pašo domačih živali, za steljo, za košnjo in drugo, kot izhaja iz obrazložitve, vendar pa ta izjava ne more nadomestiti njene pravice, ki jo ima v skladu z določbami Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba nezakonita in temelji na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, saj ne upošteva dejstva, da gre za površino, ki se uporablja za kmetijske namene, zato niso izpolnjeni pogoji za odločitev v skladu z Zakonom o gozdovih. Zato predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek toženi stranki in ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vse tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene iz razlogov navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo, kot neutemeljeno, zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja:

Tožeča stranka nima prav, ko navaja, da parcela števila 1185/30 k.o. A. ni gozd, ker jo uporablja v kmetijske namene. Navedena parcela je namreč kot gozd opredeljena v gozdnogospodarskem načrtu Gozdnogospodarske enote B., tožeča stranka pa je s tem, ko je del gozda na navedeni parceli ogradila in ga uporabljala za pašo, kršila Zakon o gozdovih (Uradni list RS, št. 30/93, 67/02 in 110/07 – ZG), ki določa, da je v gozdovih prepovedano vsako dejanje, ki zmanjšuje rastnost sestoja ali rodovitnost zemljišča, stabilnost ali trajnost gozda oziroma ogroža njegove funkcije, njegov obstoj ali namen (18. člen). Za posege v gozd oziroma gozdni prostor pa je treba pridobiti soglasje Zavoda za gozdove (21. člen), sicer pa je paša v skladu z 32. členom Zakona o gozdovih, prepovedana. V gozdu tudi ni dovoljeno postaviti ograje, razen v primerih, določenih z zakonom in po pridobitvi soglasja Zavoda za gozdove Slovenije (24. člen). Z, ob inšpekcijskem pregledu ugotovljenimi posegi tožeče stranke v gozd na parceli številka 1185/30 k.o. A., so bile kršene vse navedene določbe Zakona o gozdovih, saj tožeča stranka nima dovoljenja za pašo v gozdu in nima dovoljenja za postavitev ograje v gozdu, s tem ko je v gozdu izvajala pašo živine pa tudi zmanjšuje rastnost sestoja. Glede ugovora, da je upravni organ prve stopnje kršil določbe Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/2007-UPB1-ZIN) pa sodišče ugotavlja, da navedeni zakon ureja splošna načela inšpekcijskega nadzora, organizacijo inšpekcij, položaj, pravice in dolžnosti inšpektorjev, pooblastila inšpektorjev, postopek inšpekcijskega nadzora in inšpekcijske ukrepe in druga vprašanja, povezana z inšpekcijskim nadzorom, zato ima inšpektor, v skladu z 19. členom ZIN tudi pravico vstopiti na zemljišča in parcele fizičnih in pravnih oseb. V konkretni zadevi je gospodarska inšpektorica dne 10.8.2009 opravila terenski ogled gozdne parcele številka 1185/30 k.o. A. Kot izhaja iz zapisnika številka 0613-591/2009/4 z dne 10.8.2009, je tožeča stranka dala izjavo na zapisnik, kar pomeni, da ji je bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so za odločitev pomembne.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbo, v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu s 4. odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.