VSL sklep I Cp 3431/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo plačilni nalog, opr. št. I Pl 804/2007 z dne 31.12.2007 in zavrglo mandatno tožbo. Obrazložilo je, da zadeva ne spada v sodno pristojnost.

Zoper ta sklep se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je razmerje med pravdnima strankama redno civilnopravno razmerje, če se pravnomočna odločba tožničinega disciplinskega organa glasi na denarno terjatev, kot se tudi v tej zadevi. Med pravdnima strankama obstoji spor, ki je v tem, da toženka noče poravnati dolga do tožnice. Noben zakon ne določa, da je za spore med pravdnima strankama pristojno specializirano sodišče ali organ, zato meni, da je zanje pristojno redno pravdno sodišče. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1513/2006 z dne 4.7.2006, kjer je slednje dopustilo sojenje v podobni zadevi in pri tem zavzelo stališče, da odločb tožnice sicer ni mogoče izvršiti.

Toženka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je ta neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 1. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08, v nadaljevanju ZPP) se po pravilih tega postopka odloča v sporih iz osebnih in družinskih razmerij ter sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa.

Tožnica s tožbo zahteva plačilo denarne kazni, povprečnine in stroškov postopka, kar je bilo toženki (že) naloženo s pravnomočno odločbo tožničine disciplinske komisije. O »sporu« med pravdnima strankama je tako že odločil za to pristojni organ (tožničina disciplinska komisija). Sodno varstvo zoper odločitev o disciplinskem ukrepu denarne kazni (ki je bil izrečen toženki) v Zakonu o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, v nadaljevanju ZOdv) ni predpisano. Pač pa ZOdv določa, da so odločbe tožničinih disciplinskih organov izvršljive (glej sedanji 65. člen oziroma v času omenjenega odločanja disciplinske komisije veljavni 71. člen ZOdv in 91. člen Statuta Odvetniške zbornice Slovenije, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju Statut). Navedeno pomeni, da v pravdnem postopku ni mogoče presojati, ali je odločitev tožničinega disciplinskega organa o izrečeni denarni kazni in stroških postopka utemeljena. Temveč mora tožničina disciplinska komisija pravnomočno odločbo o toženki naloženi denarni kazni, povprečnini in stroških postopka poslati tožničinemu upravnemu odboru zaradi izvršitve (glej 91. člen Statuta).

O zahtevku tožnice tako ni mogoče odločati v civilnem pravdnem postopku, saj ne gre za sporno civilnopravno razmerje, pač pa za razmerje, ki je med strankama že urejeno, in sicer z zakonom predvideno odločbo pristojnega organa, ki je izvršljiva in zoper katero ni predvidenega nadaljnjega sodnega varstva.

Takšno stališče je Višje sodišče v Ljubljani zavzelo že v zadevah opr. št.: I Cp 7215/2006, I Cp 1564/2005, II Cp 3230/2007 in I Cp 217/2008.

Pritožba se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 1513/2006 z dne 4.7.2006, ki naj bi zavzela drugačno stališče od Višjega sodišča v Ljubljani. V zvezi s stališčem, ki naj bi ga po pritožbenih trditvah zavzela ta odločba, in sicer, da odločb tožnice ni mogoče izvršiti, pa je pritožbeno sodišče že obrazložilo, da so v skladu z ZOdv in Statutom odločbe tožničinih disciplinskih organov izvršljive.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da predmetna zadeva ne spada v sodno pristojnost, in posledično pravilno zavrglo tožbo ter razveljavilo plačilni nalog (2. odstavek 18. člena ZPP in 440. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Ker ni odgovor na pritožbo v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).