VSL sodba I Cp 2419/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo (še spornemu) tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da so parcele št. 1124, 1125, 1119/2, 1121, 1118, 1112, 1119/1, 1122, 1123, 1116, 1073/2, vse k.o. I. L., lastnina prvotožeče stranke RS, s katero v njenem imenu in na njen račun gospodari drugi tožnik (1. točka I. točke izreka). Tožencu je naložilo, da je dolžan nepremičnine iz točke I/1 izreka sodbe izročiti v gospodarjenje drugemu tožniku v roku 15 dni (2. točka I. točke izreka). Hkrati je odločilo, da je dolžna toženka prvotožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.094,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek drugotožeče stranke po plačilu stroškov pa je zavrnilo (1. točka, 2. točka II. točke izreka). Sodišče prve stopnje, ki je v zadevi tokrat sodilo drugič, je odločitev oprlo na določbo 1. odst. 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (Ur. l. RS, št. 10/93; v nadaljevanju ZSKZ). Ugotovilo je, da so se sporna zemljišča olastninila na podlagi 1. odst. 14. člena ZSKZ (lastninska pravica je prešla na prvotožečo stranko z dnem uveljavitve ZSKZ, to je 11.3.1993) in da za lastninjenje ni mogoče uporabiti 64. člena Zakona o športu (Ur. l. RS, št. 22/98; v nadaljevanju ZSpo), ki je kasneje (velja od 4.4.1998) uredil lastninjenje športnih objektov. Ob prvem odločanju je sodišče prve stopnje, sedaj še sporen tožbeni zahtevek (ugotovitveni zahtevek lastninske pravice prvotožeče stranke in izročitev v gospodarjenje drugotožeči stranki) s sodbo I P 1298/2003 z dne 17.11.2004 zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani, pa je s sodbo I Cp 287/2005 z dne 21.12.2005 tožbenemu zahtevku ugodilo. Po vloženi reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom II Ips 335/2006 z dne 9.2.2009, glede tega dela zahtevka obe sodbi razveljavilo, in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper tokratno odločitev se je pritožil toženec iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Po njegovem prepričanju „nesporna razpravna ugotovitev kvalifikacije zemljišč materialno procesno pravno ne more zadostovati za pravnorelevantne ugotovitve, kaj ta zemljišča v naravi dejansko predstavljajo in kako jih je treba opredeliti“. Iz spisovnega gradiva je nedvomno razvidno, da so ta zemljišča last A. k., da so se na njih izvajali določeni posegi investicijske in vzdrževalne narave in tudi del registrirane dejavnosti tožene stranke. Nesporna ugotovitev sodišča je zato protispisna. Gre za pravdne stranke, ki zastopajo javni interes in bi moralo biti sodišče toliko bolj previdno ter zahtevati ustrezno dokazilo in že po uradni dolžnosti ugotavljati materialno resnico. Odločitev sodišča je zato „kršitev temeljnih načel logike ZPP“ ter gre posledično za napačno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Če je društvo letalcev, balonarjev in modelarjev kupilo zemljišče, to gotovo ni storilo z namenom ustvarjanja dobička s prekupčevanjem z zemljišči, tako kot je bil to namen toženca. Predlaga, da se ponovno preveri status zemljišč, po potrebi s sodnimi izvedenci in izvedenci športne stroke, kar je sicer prekluzivno dejanje, ki pa ga lahko sodišče sanira, če meni, da je to vprašanje ključnega pomena za dokončno, pravično in ekonomično rešitev predmetnega spora.

Tožnika na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec obrazloženo ne nasprotuje več materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje (potrdilo ga je že Vrhovno sodišče, ko je odločalo o reviziji toženke – II Ips 335/2006, z dne 9.2.2009), da toženec ni pridobil lastninske pravice na spornih (kmetijskih) zemljiščih, ki so bila družbena lastnina, na podlagi 2. odst. Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, kot je ugovarjal, ker so se le-ta olastninila že na podlagi 14. člena ZSKZ (prva tožnica je pridobila lastninsko pravico z uveljavitvijo ZSKZ, to je 14.3.1993). Nasprotuje pa ugotovitvi sodišča prve stopnje, da prva tožnica ostaja lastnica spornih zemljišč, ne glede na kasneje sprejeti 64. člen ZSpo in smiselno vztraja, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi ZSpo. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z napotki revizijskega sodišča v ponovljenem postopku utemeljenost (še spornega) tožbenega zahtevka preizkusilo še z vidika 64. člena ZSpo. V skladu z napotki revizijskega sodišča je bilo v ponovnem postopku odločilno vprašanje, ali so sporna (kmetijska zemljišča) športne površine, ki bi z uveljavitvijo ZSKZ sicer res postale last prve tožnice, s (kasneje) sprejetim ZSpo pa last lokalne skupnosti. Lastninjenje športnih objektov je namreč uredil (kasnejši) ZSpo (velja od 4.4.1998), ki je v 1. odst. 64. člena med drugim določil, da bivša družbena zemljišča, na katerih so (bile) športne površine in so po ZSKZ prešle v državno last, postanejo z njegovim sprejemom last lokalne skupnosti. Če ne gre za objekte, ki so določeni kot objekti občinskega pomena, pa postanejo lastnina društev.

Po določilu 17. člena ZSpo so športni objekti za športno dejavnost opremljene in urejene površine in prostori. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče uporabiti 64. člena ZSpo temelji na med strankama nesporni ugotovitvi (narok 28.1.2010), da sporna zemljišča predstavljajo kmetijska zemljišča in ne predstavljajo športnih površin in se na njih ne nahajajo športni objekti. Če toženec s pritožbeno trditvijo, da „nesporna ugotovitev materialnopravno procesno pravno ne more zadostovati za pravnorelevantno ugotovitev, kaj ta zemljišča v naravi dejansko predstavljajo in kako jih je potrebno opredeliti“, meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 214. člena ZPP), je treba povedati, da ni podana. O nesporno ugotovljenih dejstvih (1. odstavek 214. člena ZPP) sodišču ni treba izvajati dokazov in je pravno zmotno drugačno pritožbeno stališče (da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti ugotavljati materialno resnico). Sodišče sme izvajati le tiste dokaze, ki jih predlagata stranki (1. odst. 7. člena ZPP; 212. člen ZPP). Na naroku 28.1.2010 sta obe stranki v zvezi z ugotovitvijo „statusa zemljišča“ umaknili predlagane dokaze. Toženec ni navajal in tudi v pritožbi ne navaja nobenih okoliščin, ki bi opravičevale sodišče, da ugotavlja dejstva, ki jih stranki nista navajali in izvaja dokaze, ki jih stranki nista predlagali (2. odstavek 7. člena ZPP).

Upoštevaje nesporne ugotovitve, pritožnik pravilnosti odločitve s pritožbenimi trditvami ne more uspešno izpodbiti. Ne glede na to mu pritožbeno sodišče v kratkem odgovarja. Toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje (tudi po ugoditvi reviziji) ni trdil, da bi se na spornih zemljiščih izvajali investicijski in vzdrževalni posegi (v pritožbi jih ne opredeli časovno in tudi ne navede, za kakšne posege naj bi šlo) in del registrirane dejavnosti toženke. Na podlagi 1. odst. 337. člena ZPP so te trditve v pritožbi neupoštevne, nasprotujejo pa tudi siceršnjim trditvam toženca. V vlogi 30.11.2009, pred narokom 28.1.2010 je toženec sam zapisal, da na spornih zemljiščih ni športnih objektov in da zemljišča oddaja v najem kmetom. Z dopisom toženke z dne 23.11.1999 (priloga spisa A7) pa je tožnica dokazala, da je želel investirati, da pa ni dobil ustreznih dovoljenj. V pritožbi predlaganih dokazov v zvezi s „statusom zemljišča“, za katera pritožnik sam priznava, da so prepozni, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati niti na podlagi 1. odst. 337. člena ZPP, še manj pa po uradni dolžnosti, kot se zavzema pritožnik.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Toženec ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspel (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.