VSL sodba III Cp 2984/2010

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbi odločalo na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2010 - 63 z dne 22. 07. 2010.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 52203/2008 z dne 04. 08. 2008 tudi v tistem delu, s katerim je bilo tožencu naloženo, da plača tožnici 5.451,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 909,84 EUR od 26. 08. 2005 dalje do plačila in od 4.541,31 EUR od 07. 03. 2006 dalje do plačila ter 45,00 EUR izvršilnih stroškov in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti 905,03 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni.

Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 7. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP. Ni sporno, da je bilo v času prometne nesreče vozilo z reg. št. LJ ... (s katerim je S. P. povzročil prometno nesrečo pod vplivom alkohola), zavarovano po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja, katere sklenitelj in zavarovanec je bil toženec. Ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec kot zavarovanec ni odgovoren za nastale škodne posledice. Njegova odgovornost je v skrajno malomarnem ravnanju, ko je osebno vozilo prepustil v uporabo in posest D. G., ki je ni poznal, niti ni vedel ali ima veljaven vozniški izpit. Toženec tudi ni izkazal, ali je res vozilo prodal že pred nesrečo, saj ni predložil niti kupoprodajne pogodbe niti potrdila o prejemu kupnine. Toženec tudi ni imel nobenega zagotovila o tem, kdo bo z vozilom dejansko upravljal, s tem pa je pristal na to, da je vozilo upravljala tudi oseba, ki je on ni poznal, bodisi da je to D. G., bodisi oseba, ki je vozila z njenim vedenjem in dovoljenjem. S prepustitvijo vozila D. G. je tako toženec posredno pristal na škodne posledice, ki so nastale zaradi uporabe njegovega vozila, saj se je moral in mogel zavedati, da lahko pri uporabi vozila pride do prometne nesreče in posledično do škode. ZOZP v 22. čl. določa, da v primeru, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati šele takrat, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To pa pomeni, da je toženec zaupal D. G. svoja upravičenja, ki jih ima iz zavarovalne pogodbe, ki se je še vedno glasila na njegovo ime. Sodišče prve stopnje brez vsake podlage zaključi, da je toženec izročil avto osebi, ki je bila v normalnem psihofizičnem stanju in je imela vozniško dovoljenje. Kaj takega toženec ni zatrjeval, niti dokazal. Neprimerna je primerjava tatvine vozila z obravnavano zadevo, saj je toženec zavestno zaupal svoj avtomobil neznani osebi in s tem pristal tudi na to, da bo bodisi D. G., bodisi tretja, njemu neznana oseba (S. P.), vozilo upravljala tudi pod vplivom alkohola. V spisu ni nobenega podatka, da je toženec avtomobil izročil osebi, ki je bila v normalnem psihofizičnem stanju in je imela vozniško dovoljenje. Pristanek toženca na škodne posledice je v tem, da je izročil avtomobil – nevarno stvar neznani osebi, pri tem pa bi se moral in mogel zavedati, da lahko pride z vozilom do prometne nesreče, ki bo v breme njemu in njegovi zavarovalni polici. Tožnica, ki vstopi v pravice poškodovanca, je zato upravičena regresni zahtevek usmeriti tako zoper povzročitelja škode, kakor tudi zavarovanca (toženca).

Pritožba ni utemeljena.

Povsem prepričljiv je zaključek sodišča prve stopnje, da je dne 01. 07. 2005 prišlo do prodaje osebnega vozila z reg. št. LJ ..., ko je toženec kot prodajalec to vozilo prodal D. G. kot kupovalki za določeno ceno, pri čemer je bila kupnina istega dne plačana, vozilo pa kupovalki, tudi izročeno, skupaj s ključem ter prometnim dovoljenjem, prodajalec pa je obdržal zavarovalno polico. Na podlagi pravnega posla se na premični stvari pridobi lastninska pravica z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (1. odst. 60. čl. Stvarnopravnega zakonika). Vendar kljub spremembi lastništva, na novo lastnico niso prešle tudi pravice in obveznosti iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Z novelo iz leta 2001 spremenjeni 22. čl. ZOZP, namreč določa, da, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati šele, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, to pogodbo pa mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozilo na svoje ime. Toženec je tako še vedno ostal zavarovanec. Tako po splošnih pogojih (priloga A13) kot po zakonu (7. čl. ZOZP), zavarovanec izgubi zavarovalne pravice (tudi) v primeru, če voznik ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja, če je bilo vozniku odvzeto ali začasno odvzeto vozniško dovoljenje, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru toženec zavarovalnih pravic ni izgubil, saj ni odgovoren za okoliščino, da je z vozilom v trenutku nesreče upravljala oseba pod vplivom alkohola in brez vozniškega dovoljenja. Nedvomno je voznik S. P. z vozilom upravljal brez dovoljenja zavarovanca – toženca. V pritožbi neprerekan pa je ostal tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je z vozilom upravljal tudi brez dovoljenja nove lastnice D. G. (glej zadnji odstavek stran 3 sodbe). Z vozilom je torej upravljala nepooblaščena oseba (primerjaj 2.a člen ZOZP). V takšnem primeru pa ima zavarovalnica pravico do regresa za vso izplačano škodo le proti odgovorni osebi – v konkretnem primeru proti S. P. (1. in 2. odst. 21. čl. ZOZP). Pravilno in zakonito je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Če na kakšno pritožbeno navedbo ni odgovorilo, ni šlo za navedbo odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP).