VSL sodba in sklep II Cp 1951/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka in stranski intervenient nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka s priposestvovanjem pridobila lastninsko pravico na nepremičnini – posameznem delu stavbe v etažni lastnini z oznako 55.E (stanovanje št. 55 v 9. nadstropju U.), stanovanje v izmeri 106,08 m2, vpisano v zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani v z.k. vložek št. 2909/55 k.o. B. Z izpodbijanim sklepom z dne 11. 01. 2010 pa je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka in sicer je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.897,64 EUR, stranskemu intervenientu pa pravdne stroške v višini 1.334,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka. V pritožbi zoper sodbo, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot nedovoljen zavrže oziroma kot neutemeljen zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Po mnenju toženih strank je sodišče neutemeljeno zavrnilo ugovor o že razsojeni stvari. V postopku, ki je prav tako tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je tožeča stranka zahtevala tudi ugotovitev, da je lastnica spornega stanovanja in v formalnem smislu gre za povsem identičen zahtevek in tega v svoji obrazložitvi ne zanika niti sodišče prve stopnje. Navajanja v obeh postopkih seveda niso identična, vendar je za vprašanje o razsojeni stvari bistveno, ali bi na podlagi trditev, danih v zgoraj citiranem postopku, sodišče lahko tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v smislu določb o priposestvovanju, čeprav te pravne podlage tožeča stranka tam ni posebej uveljavljala, saj mora v našem pravnem sistemu sodišče pravo poznati po uradni dolžnosti. Če sodišče določene pravne podlage ne uporabi, to ni razlog, da odločitev ne bi imela učinka že razsojene stvari. Glede na razpravno načelo je za obseg tožbe in s tem obseg učinkovanja sodbe v smislu že razsojene stvari pomembno, ali je bila v tej smeri dana tudi ustrezna trditvena podlaga in v konkretnem primeru so bile bistvene trditve podane. Podana je bila trditev, da sta pravdni stranki sklenili obravnavano prodajno pogodbo za konkretno stanovanje, da sta se tožnika (prav toženca) iz spornega stanovanja izselila in sta stanovanje izročila tožeči stranki, ki ga od tedaj dalje uporablja in da je sodišče odločalo pred tem že o zahtevku toženih strank za izselitev. Sodišče bi konkretno tožbo moralo kot nedovoljeno zavreči, ker tega ni storilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je glede ugovora nedobrovernosti odločilo izhajajoč iz napačne predpostavke. Po mnenju sodišča dobre vere ni mogoče prekiniti z vloženo tožbo, celo negativna sodba z vsebino, ki zavrne ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik sporne nepremičnine, ne. Vprašati se je, kakšno dejanje je potem potrebno, da se prekine dobra vera. V tem primeru očitno dobre vere ni mogoče z ničemer prekiniti, če je le oseba, ki ima nepremičnino v posesti, notranje prepričana v svoje lastništvo. Omenjeno ne zadostuje, kar izhaja jasno iz zakona (28. člen SPZ), pri čemer pravna teorija v celoti izključuje dobrovernost posestnikov nepremičnin, ki niso vpisani v zemljiško knjigo. M. T. v uvodnih pojasnilih SPZ opozarja na strogi sistem učinka načel javnosti in zaupanja v zemljiško knjigo in definicijo 28. člena SPZ. Posestnik nepremičnine je lahko v dobri veri samo, če je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo. Sodna praksa v številnih primerih stališče, da dobre vere drugega lastnik s svojim protestom ne more pretrgati, negira, pogoste so sodbe, ko sodišče izključi dobro vero osebe že zato, ker je od drugega dobila pismo, da naj se odmakne z njegove nepremičnine, zadošča celo ustno opozorilo, da ni upravičen do izvrševanja posesti. V konkretnem primeru pa je tožena stranka vložila celo tožbo na izselitev, enkrat celo vlomila v stanovanje, vodila postopek o obstoju lastninske pravice, vendar po mnenju sodišča to ne zadostuje. Od tedaj dalje, ko lastnik izrecno celo s tožbo opozarja, da je lastništvo njegovo, o dobri veri ni več mogoče govoriti, čeprav je morda zakoniti naslov veljaven. Priposestvovanje na nepremičnini v smislu dobre vere je možno le takrat, ko je nekdo vknjižen kot lastnik. Glede izpolnitve pogoja priposestvovalne dobe pa pritožba opozarja, da razlogi sodbe glede obdobja od leta 1995, ko je bilo v stanovanje nasilno vlomljeno do leta 2004, ko je stanovanje zasedla E. Z., niso prepričljivi. Nepojasnjen je zaključek sodišča, zakaj vlom v stanovanje ni mogel vplivati na priposestvovalno dobo, saj posest ni pravno vprašanje. Stališče sodišča, da samovoljna prekinitev posesti ne more vplivati na obstoj posesti, ni pravilno. Nepojasnjeno ostaja, kdaj bi se posest lahko ponovno vzpostavila in kdaj je to posest, če sploh, tožeča stranka tudi dejansko vzpostavila nazaj. Tudi sicer je trditev tožene stranke bila, da v tem obdobju tožeča stranka ni zasedala stanovanja, niti sama, niti preko najemnikov, kar dokazuje tudi dejstvo, da ni plačevala režijskih stroškov. Bistveni dokaz v zvezi s tem (poizvedbe) je sodišče neutemeljeno zavrnilo. Povsem nelogično je, zakaj bi tožena stranka več let plačevala vse stroške in zakaj tega tožeča stranka ni prevzela nase. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznih predlogov storilo bistveno kršitev pravil postopka in posledično nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Pojasniti gre končno še eno protislovje. V postopku na izstavitev zemljiškoknjižne listine namreč tožena stranka ni podala le ugovora zastaranja, temveč tudi ugovor neizpolnjene pogodbe, saj je nesporno, da je tožeča stranka po sklenjeni kupni pogodbi plačala 25.000,00 EUR (prav DEM) kupnine, medtem ko je prav tak znesek morala plačati tudi tožena stranka M. Toženi stranki torej ni ostalo nič. Zaključek sodišča, da je bila kupna pogodba sklenjena zaradi stiske, bi ob dejstvu, da tožena stranka ni zaslužila ničesar, nujno vodil v oderuštvo. Ugovor neizpolnjene pogodbe je podala tožena stranka v drugem postopku, glede na to, da zaradi zastaranja ta ugovor ni bil obravnavan, je sedaj tožena stranka ostala tudi brez tega ugovora. Sodišče je nepravilno izhajalo iz prepričanja, da so glede na veljavnost kupne pogodbe podani tudi ostali pogoji za pridobitev lastninske pravice. V pritožbi tožena stranka ponovno izraža prepričanje, da je bila s strani tožeče stranke prevarana, dogovor je bil, da se s plačilom kupuje le stanovanjska pravica in za to je bilo izdano potrdilo. V pritožbi zoper sklep o stroških pa tožena stranka pojasnjuje, da se, glede na to, da se je pritožila zoper sodbo, posledično pritožuje tudi zoper sklep o plačilu stroškov, kar naj se obravnava skupaj v okviru pritožbe o glavni stvari.

Stranski intervenient v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Neutemeljene so navedbe, da je sodišče v predmetni zadevi razsojalo o že razsojeni stvari. Opozarja, da se tožeča stranka v trenutku, ko je kupila nepremičnino od toženih strank, ni mogla vknjižiti v zemljiško knjigo na nepremičnino, ki je bila predmet prodaje, saj nepremičnina takrat ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Toženi stranki očitno namenoma izpustita določila SPZ o zunajknjižnem priposestvovanju lastninske pravice in primere, ko nepremičnina v času sklepanja pogodbe ni vpisana v zemljiško knjigo. Neutemeljena so navajanja, da ni mogoče šteti, da vložena tožba proti tožnici ne bi pretrgala njene dobre vere. Sodišče je nesporno ugotovilo, da je imela tožeča stranka stanovanje v posesti od leta 1991 do leta 2008, kdo je plačeval stroške in ali so bili ti sploh plačani, za samo izvrševanje posesti sploh ni pomembno. Neutemeljena so tudi pritožbena navajanja pod točko 4, kjer stranke podajajo ugovor neizpolnjene pogodbe, ta ugovor je za predmetno pravdo brezpredmeten.

Pritožbi tožene stranke nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo:

Neutemeljene so pritožbene navedbe glede s strani tožene stranke podanega ugovora o že razsojeni stvari. Razlogi sodišča prve stopnje glede tega so pravilni in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Res je že v zadevi opr. št. P 2627/2000-II tožeča stranka poleg izdaje zemljiškoknjižnega dovolila zahtevala tudi ugotovitev lastninske pravice na spornem stanovanju, vendar v povezavi z zahtevkom za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila. Za ugovor pravnomočno razsojene stvari oziroma nedopustnost nove tožbe ne zadošča zgolj dejstvo, da sta enaka tožbena zahtevka, pomemben je tudi tožbeni temelj. V primeru, ko se zahtevek opira na drugo dejansko tožbeno podlago, ki v prejšnji pravdi ni bila predložena, je novo sojenje o istem zahtevku dopustno. Pritožba navedeno delno tudi sama priznava, čeprav zmotno navaja, da naj bi bile že v prvotnem pravdnem postopku podane vse bistvene trditve za odločitev o tožbenem zahtevku na podlagi določb o priposestvovanju. Slednja pritožbena navedba ni utemeljena, kar se pokaže tudi ob upoštevanju dejstva, da v trenutku, ko je bila vložena tožba v pravdni zadevi pod opr. št. P 2627/2000-II zakonsko določena doba za priposestvovanje sploh še ni potekla, tožeča stranka pa tega tudi ni zatrjevala. Predloženo dejansko stanje v pravdni zadevi P 2627/2000-II (upoštevaje, da sodišče seveda pravo pozna po uradni dolžnosti) ni zadoščalo, da bi sodišče takrat zahtevek presojalo tudi s stališča norm, ki urejajo priposestvovanje. O zahtevku na tej podlagi torej še ni bilo pravnomočno odločeno, ne gre za res judicato in zavrženje tožbe po 319. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe, ZPP) ni prišlo v poštev, sodišče prve stopnje pa zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka ni storilo.

Glede ugovora nedobrovernosti tožena stranka v pritožbi poudarja, da je lahko posestnik nepremičnine v dobri veri samo, če je kot lastnik vpisan v zemljiško knjigo, v zvezi s tem se sklicuje tudi na pravno teorijo in poudarja, da je v celoti izključena dobrovernost posestnikov nepremičnin, ki niso vpisani v zemljiško knjigo, pri tem pa zamegljuje bistvo, saj sta bila toženca v zemljiško knjigo kot lastnika sporne nepremičnine vknjižena šele v letu 2008 (glej z.k. izpisek priloga A8). Tožeča stranka je že v tožbi navajala, da stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo oziroma ni oblikovana etažna lastnina, tožena stranka pa tega ni prerekala (glej tudi navedbo tožene stranke na l. št. 88 glede vpisa v zemljiško knjigo), kar zadošča za ugotovitev, da gre za izjemo od pravila, da se za dobrovernost zahteva vpis v zemljiško knjigo. Razlogov za to, da pridobitev v korist tožeče stranke ni bila vpisana, namreč glede na naveden zemljiškoknjižni izpisek, ni mogoče pripisati pridobitelju, to je tožeči stranki. Sicer pa se dobrovernost domneva in bi jo morala izpodbiti, kot je navedlo sodišče prve stopnje, tožena stranka, ki pa tega ni uspela. Pri tem pa je navedbe glede vknjižbe v zemljiško knjigo, kot so bile povzete zgoraj, podala šele v pritožbi in zato te predstavljajo tudi nedopustno pritožbeno novoto. Dobri veri tožeče stranke sta toženca ugovarjala v postopku pred sodiščem prve stopnje z drugimi trditvami in navedbami, glede katerih je sodišče prve stopnje navedlo pravilne razloge in se sodišče druge stopnje z njimi strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo tudi, da tožničina dobrovernost ni bila izpodbita, upoštevaje tako pravdni postopek opr. št. II P 2627/90, kot tudi vloženo tožbo na izpraznitev stanovanja (zadeva opr. št. IV P 77/97). Z vloženo tožbo na izpraznitev stanovanja toženca sploh nista uspela, dobrovernost tožnice zaradi ravnanj (neuspešnih) tožene stranke ne more biti izpodbita, prav tako pa tudi ne zaradi zavrnitve zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in na izstavitev zemljiškoknjižne listine, glede na to, da je bil razlog za zavrnitev dajatvenega zahtevka zastaranje. Toženca nista izpodbila domneve dobrovernosti oziroma nista dokazala, da je tožnica vedela ali mogla vedeti, da ni upravičena do posesti. Razlogi sodišča prve stopnje so torej pravilni, drugačne pritožbene navedbe pa neutemeljene.

Tudi pritožbene navedbe glede izpolnitve pogoja priposestvovalne dobe niso utemeljene. Pritožba razloge sodbe sodišča prve stopnje glede vloma v stanovanje, ko sodišče v sodbi navede, da dejstvo, da sta toženca sporno stanovanje v letu 2008 pridobila v posest s silo z zamenjavo ključavnice, proti volji tožnice, ne vpliva na potek priposestvovalne dobe 10 let, ki je začela teči z izročitvijo stanovanja v posest v decembru 1991, zmotno veže na vlom v letu 1995. Navedeni vlom v letu 2008 namreč ne more vplivati na potek že prej potečene priposestvovalne dobe, zato so razlogi sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilni in zadostni. Glede vloma v letu 1995 pa sodišče ni izrecno navedlo, kdaj je bila (po vlomu) posest tožeče stranke ponovno vzpostavljena, vendar je iz razlogov sodišča prve stopnje razvidno, da je tožeča stranka skupaj z možem živela v spornem stanovanju do njegove smrti, ko je umrl v prometni nezgodi v letu 1995, s hčerko pa vse do leta 2004, nakar je imela posest posredno preko najemnikov, pri čemer se je tožeča stranka zaradi vloma (po pogrebu moža v letu 1995) pri starših zadržala nekako 2 meseca. Glede na izpovedbo toženca, da je v letu 1995 v stanovanje prišel s silo in da je posredovala policija ter da od takrat pa do leta 2008 ni bil v stanovanju in ob upoštevanju, da je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tudi toženka potrdila izpovedbo tožeče stranke, je torej iz sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je tožnica po vlomu ponovno vzpostavila posest, saj ji je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo (upoštevaje tudi izpovedbi tožencev), da je v stanovanju živela do leta 2004, nakar je imela posest preko najemnikov, zato tudi navedeni vlom v letu 1995 ne vpliva na ugotovitev, da je priposestvovalna doba potekla,

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba v zvezi z zavrnitvijo dokaza tožene stranke (poizvedbami pri E. L. in E., V. oziroma upravniku), s katerim je dokazovala, da je stroške od leta 1994 plačevala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je dokaz zavrnilo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, čemur toženca na naroku nista ugovarjala, v pritožbi pa niti ne navajata, da tega nista mogla storiti brez svoje krivde, zato v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka, ni upoštevna (286.b člen ZPP). Pri tem pa je sodišče prve stopnje navedlo, zakaj je dokaz v zvezi s tem zavrnilo, zavrnilo ga je tudi po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno, saj samo dejstvo plačevanja stroškov ni odločilno pri ugotavljanju posesti (stanovanje namreč ni bilo prepisano na tožnico), zato je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da je sodišče posledično glede tega nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

Glede zatrjevanega protislovja in ugovora neizpolnjene pogodbe, ki sta ga toženca podala v postopku na izstavitev zemljiškoknjižne listine je ugotoviti, da navedeno v tem postopku, ko takšen ugovor tudi ni bil ne podan ne obravnavan, ni relevantno in na pritožbene navedbe v zvezi s tem ni potrebno odgovarjati, enako pa tudi ne glede očitka oderuštva, glede katerega v postopku pred sodiščem prve stopnje potrebna dejstva niso bila zatrjevana. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sporni potrdili z dne 06. 12. 1991 in 11. 05. 1992 predstavljata kupoprodajno pogodbo, pravilen je tudi zaključek, da obstoji lastniška posest tožeče stranke. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi s tem so pravilni in popolni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje, drugačne pritožbene navedbe, da naj bi se s plačilom kupnine kupovala le stanovanjska pravica in da je bilo le za to izdano potrdilo, v nasprotnem primeru bi stranki ne zapisali potrdilo, ampak izrecno kupna pogodba, pa niso utemeljene, pravilne razloge je navedlo že sodišče prve stopnje.

Glede pritožbe zoper sklep o stroških:

Glede stroškov se tožena stranka pritožuje le pavšalno, navaja, da se pritožuje posledično, glede na to, da se je pritožila zoper sodbo. Glede na to, da pritožba zoper sodbo ni utemeljena, je neutemeljena tudi pritožba zoper sklep o stroških, saj tožena stranka v postopku ni uspela in je zato odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožeči stranki in stranskemu intervenientu povrniti stroške postopka v priznani višini, pravilna.

Sodišče prve stopnje je torej dejansko stanje pravilno ugotovilo, ob ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi stranski intervenient, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi Višjega sodišča in kot takšen za postopek ni bil potreben (155. člen ZPP).