VSL sklep IV Cp 4938/2010

Pritožbi toženca zoper sklep z dne 22. 10. 2010 se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 5. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na prekinitev postopka v zvezi z določitvijo stikov mld. V. s tožencem. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (glede prekinitve postopka v zvezi z varstvom in vzgojo ter preživljanjem otroka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 25.11.2010 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 10. 2010 odločilo, da se izvrši pravnomočni sklep tega sodišča P 362/2007 z dne 25. 4. 2008 o izreku denarne kazni dolžnici D. P. in ji izreklo novo denarno kazen za primer, če ne bo izpolnjevala svojih obveznosti oddaje oziroma prevzema otroka (1. in 2. točka izreka). Predlog tožnice z dne 5. 6. 2009 za izdajo nove začasne odredbe je zavrnilo (3. točka izreka). Zavrnilo je tudi predlog toženca z dne 5. 10. 2009 za izvršitev sklepa o osebnih stikih (4. točka izreka). Odločilo je še, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve v zadevi II P 43/2010 istega sodišča (5. točka izreka). O stroških postopka bo sodišče odločilo s končno odločbo (6. točka izreka).

Toženec vlaga pritožbo zoper 5. točko izreka navedenega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v tem delu razveljavi. Razlogi sodišča, da je odločitev v tej zadevi vezana na formalno ugotovitev očetovstva toženca in je zato prekinilo predmetni postopek do pravnomočne odločitve v zadevi II P 43/2010, kjer se obravnava izpodbijanje očetovstva, niso jasni in zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Toženec je še vedno oče mld. V., čeprav DNK analiza kaže drugače. Še vedno ima otroka rad in se odnos do njega ni v ničemer spremenil. Podan je njegov interes za predmetno pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu IV Cp 4364/2009, s katerim je razveljavilo odločitev prvega sodišča, da toženec ni tožnikov oče, menilo, da je treba v postopku za izpodbijanje očetovstva ugotavljati tipizirano in hipotetično voljo otroka glede izpodbijanja očetovstva, saj je to v njegovo korist. Sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj naj bi bilo npr. odločanje o stikih toženca z mld. V. vezano na formalno očetovstvo. Glede določitve stikov ni podlage za prekinitev postopka, saj je to v nasprotju z otrokovimi koristi. Stiki pozitivno vplivajo na njegov telesni in duševni razvoj, kar izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke A.U.. Ne glede na navedeno pa imajo tudi druge osebe, in ne samo starši, pravico do stikov z otrokom, če izkažejo vzajemno čustveno navezanost z otrokom. S prekinitvijo predmetnega postopka pa je sodišče nazadnje preprečilo tudi izvršitev izpodbijanega sklepa glede izvršitve denarne kazni, ki je bila tožnici izrečena zaradi preprečitve stikov toženca z otrokom, s čemer želi prekiniti vez med njima in otroka odtujiti, kar je v nasprotju s koristjo otroka in negativno vpliva na njegov osebnostni razvoj. Čakanje na pravnomočno odločitev v postopku zaradi izpodbijanja očetovstva, ki traja že leto in pol in ne kaže, da bo kmalu zaključen, ni skladno s koristjo otroka. Pomembno je, da se stiki med njima uredijo in izvršujejo, saj sta čustveno navezana drug na drugega.

S sklepom z dne 25. 11. 2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin ugovor zoper 1.-3. točko izreka sklepa z dne 22. 10. 2010.

Zoper ta sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sklep o ugovoru tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ni odgovorilo na njene očitke v ugovoru zoper sklep o izvršitvi denarne kazni. Ni odgovorilo na bistvena vprašanja, ki so pomembna in vplivajo na pravilnost odločbe. V izogib ponavljanju se sklicuje na navedbe v ugovoru, ki naj se šteje kot sestavni del pritožbe.

Pritožba toženca je delno utemeljena, pritožba tožnice ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 22.10.2010 :

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev o prekinitvi postopka. Izpodbijana odločitev ima razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je jasno pojasnilo, zakaj meni, da se prekine obravnavani pravdni postopek. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zato ni podana.

Pritožba utemeljeno opozarja, da vprašanje očetovstva ne more biti razlog za prekinitev postopka v zvezi z določitvijo stikov mld. V. s tožencem, neutemeljeno pa meni, da to vprašanje ni razlog za prekinitev postopka v zvezi z varstvom, vzgojo in preživljanjem otroka. Po določbi 206. člena ZPP sodišče prekine postopek, če sklene, da samo ne bo reševalo predhodnega vprašanja, to je vprašanja o obstoju ali neobstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari (primerjaj 13. člen ZPP). V konkretnem primeru je med prvo tožnico in tožencem sporno vprašanje očetovstva mld. V.. Gre za vprašanje, ki ga v tej pravdi ni mogoče reševati, saj gre za vprašanje osebnega statusa, odločitev o takem vprašanju pa mora nujno učinkovati zoper vse in ne le med pravdnima strankama. Odločitev o tem vprašanju mora biti nujno sprejeta po postopku, ki ga predpisuje Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Načeloma je torej prekinitev postopka zaradi rešitve tega vprašanja, če se pojavi kot predhodno, obligatorna. Po podatkih spisa se mladoletni V. ni rodil v zakonski zvezi tožnice in toženca, pač pa v njuni partnerski skupnosti (ki je trajala od leta 1999), ne da bi živela skupaj. Toženec je priznal očetovstvo za mld. V., rojenega 21. 9. 2005, zato velja za očeta tega otroka (87. člen ZZZDR). Ker je možno, da oče na podlagi pripoznanja ni dejanski oče, pravni red dovoljuje prizadetim osebam, da izpodbijajo očetovstvo. Drugi tožnik je na podlagi analize DNK (iz januarja 2009), ki je potrdila, da toženec ni njegov biološki oče, vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva, ki se vodi v pravdnem postopku II P 43/2010 pred sodiščem prve stopnje, ki je še odprt. Odločitev o dodelitvi otroka in o preživninski obveznosti toženca je odvisna od rešitve predhodnega vprašanja, ali je toženec oče mladoletnega tožnika. Po 105. členu ZZZDR se namreč otroka dodeli v varstvo in vzgojo obema staršema ali enemu izmed njiju. Prav tako so le starši tisti, ki so dolžni preživljati svoje otroke (prvi odstavek 123. člena ZZZDR). Ker je vprašanje očetovstva sporno, je odločitev sodišča prve stopnje, da se pravdni postopek v zvezi z dodelitvijo in preživljanjem otroka prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. V., v skladu z določbami ZPP. Ni pa prav, da je prvo sodišče prekinilo postopek v zvezi s stiki otroka s tožencem. Pri odločanju o njih so glavno vodilo otrokove koristi, ne pa okoliščina, ali je toženec biološki oče ali ne. Čeprav toženec glede na medicinsko analizo ni otrokov naravni oče, še vedno velja za njegovega očeta, dokler ni s pravnomočno sodbo izpodbito njegovo očetovstvo. Ob dejstvu, da so (na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke A.U.) stiki mld. V. s tožencem nedvomno v otrokovo korist, otrok pa ima pravico do stikov ne samo s staršem, pri katerem ne živi v varstvu in vzgoji, pač pa tudi z drugimi osebami (106a. člen ZZZDR), ni nobene ovire, da se spor o stikih otroka s tožencem ne bi takoj obravnaval. O njihovi ureditvi lahko sodišče odloča ne glede na to, ali je očetovstvo sporno ali ne. Bistveno je, da se o tem vprašanju pravdni stranki ne moreta sporazumeti.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na prekinitev postopka v zvezi z določitvijo stikov, razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ostalem izpodbijanem delu je zavrnilo pritožbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep z dne 25.11.2010 :

Pritožbeno sodišče preizkusi izpodbijani sklep samo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti (le) na tiste bistvene kršitev določb pravdnega postopka, ki so opredeljene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba tožeče stranke očita sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo oziroma se ni izjasnilo o navedbah v njenem ugovoru, s čemer smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti), na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora tožnica, ki uveljavlja ta pritožbeni razlog, svoj očitek obrazložiti in konkretizirati. Pritožbeno sodišče sme in lahko obravnava le tiste razloge, ki so obrazloženi v sami pritožbi, ne pa v drugem pravnem sredstvu. Neupoštevno je zato vsako pavšalno sklicevanje na navedbe v ugovoru, ki naj bi predstavljale del pritožbe. Ta vloga ne more biti sestavni del pritožbe, tudi če tako navaja pritožnica. Zaradi odsotnosti konkretnih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče na tak očitek ne odgovarja.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana odločitev razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Če pritožnica meni, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, pa bi morala ta pritožbeni razlog, na katerega pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, jasno konkretizirati, vendar tega ni storila. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča na podlagi dejanskih ugotovitev materialnopravno pravilna. Tožnica ne spoštuje pravnomočne začasne odredbe z dne 25. 4. 2008, s katero so določeni stiki mladoletnega V. s tožencem. Tožencu onemogoča stike z otrokom (od aprila 2009), kar je razlog za izvršitev izrečene denarne kazni za primer kršitve obveznosti, v skladu s prvim odstavkom 238f. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi z 226. členom ZIZ. Čeprav se je kasneje (po izdaji začasne odredbe) na podlagi analize DNK izkazalo, da toženec ni otrokov biološki oče, to v ničemer ne vpliva na tožničino obveznost, da mora spoštovati sodno odločbo o stikih, ki so otroku v korist. Dejstvo je, da toženec še vedno velja za otrokovega očeta, saj pravdni postopek glede izpodbijanja očetovstva še ni pravnomočno končan in ima pravico do stikov v skladu s 106. členom ZZZDR. Izvršitev denarne kazni je torej potreben ukrep, da bo tožnica z izročitvijo otroka vendarle upoštevala sodno odločbo in zagotovila stike otroka s tožencem.

Samo dejstvo, da toženec ni otrokov naravni oče, pa tudi ni tista pravnorelevantna okoliščina, ki bi opravičevala razveljavitev že izdane začasne odredbe o stikih in s tem odpravo stikov. Taka spremenjena odločitev tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne bi bila v otrokovo korist. V preteklosti je bil odnos med tožencem in otrokom zelo intenziven in topel. Zaradi nespoštovanja začasne odredbe tožnica povzroča odtujitev otroka od toženca, kar je napovedala že izvedenka v svojem pisnem mnenju in se je to potrjevalo že pred vedenjem, da toženec ni V. naravni oče. Tožnica mora ne le opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča otrokove stike, ampak je zavezana tudi k aktivnemu ravnanju (drugi odstavek 106. člena ZZZDR). Zahteva se, da otroka pozitivno pripravi na stik. Prizadevati si mora za ustrezen odnos otroka do stikov s tožencem, ne pa da se komaj petletnega otroka obremenjuje s tem, da toženec ni njegov biološki oče. Na prvem mestu je korist otroka. Ta je varovana v največji meri, če ga mati ne bo zastraševala z njegovim poreklom in pri njem vzbujala odpor do toženca in če bodo stiki potekali redno, te pa je tožnica dolžna omogočiti. Nedvomno je v korist mld. otroka, da se v čim večji meri ohranijo odnosi, ki so obstajali med njim in tožencem, preden je tožnica (že) v letu 2008 začela oteževati stike, od seznanitve, da toženec ni njegov naravni oče, pa preprečevati. S stiki se zagotavljajo predvsem otrokove koristi, da otrok ohrani občutek čustvene povezanosti s tožencem in da se prepreči njegova odtujitev od toženca. Zato je tožnica zavezana k ustreznemu obnašanju pri uresničevanju pravice do stikov, od obeh strank pa se pričakuje, da se bosta izogibala medsebojnim konfliktom, ki negativno vplivajo na osebnostni razvoj otroka.

Glede na navedeno je pravilna odločitev prvega sodišča, da se zavrne tožničin ugovor zoper izpodbijani del sklepa z dne 22. 10. 2010, s katerim je bila tožnici izrečena denarna kazen in zavrnjen njen predlog, naj se pravnomočna začasna odredba razveljavi. Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških :

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno odločbo, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je bila vložena pritožba.