VSRS Sodba II Ips 570/2008

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnik je s tožbo z dne 23. 6. 2006 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je izvršba na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Krškem o spremembi izvršilnega sredstva pod opr. št. In 99/00047 z dne 30. 8. 2000 proti družbi P. d. o. o. in Okrajnega sodišča v Krškem o nadaljevanju izvršbe pod opr. št. In 99/00047 z dne 29. 10. 2004 proti J. D., oboje v korist tožene stranke F. C., glede terjatve tožeče stranke P. B. do V. K., ki je predmet izvršilnega postopka, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Krškem pod opr. št. In 1998/00045, nedopustna.

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

3Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo metodologije določene v 8. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004, v nadaljevanju ZPP) in je neobrazloženo zavrnilo z njegove strani predlagane dokaze, s čimer je zagrešilo tudi kršitev določbe 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP. Navaja tudi, da je sodišče napačno presojalo causi obeh pogodb o odstopu terjatve, saj je pri presoji prezrlo temeljno načelo vestnosti in poštenja, ki ga ureja 12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR) in načelo prepovedi zlorabe pravic, ki ga ureja 13. člen ZOR. Revident trdi, da sta bili pogodbi o odstopu terjatve fiktivni in zato, skladno z določbami 66. člena ZOR, nista imeli pravnega učinka med pogodbenima strankama. Meni, da pogodbi tudi nista imeli dopustne pravne podlage, saj sta bili sklenjeni z namenom, da se revidentu prepreči izvršba, zato sta, skladno z določbami 52. člena ZOR, nični, ničnost pa učinkuje erga omnes in jo mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti. Sodišču tudi očita, da pri svoji presoji ni upoštevalo dejstva, da ne pri prvem, ne pri drugem odstopu terjatve, dolžnik o odstopu ni bil obveščen, ter da je pooblastilo odvetniku za vložitev izvršilnega predloga podpisal J. D., in sicer v imenu družbe P. d. o. o., to pa že v času, ko je bil že sam imetnik navedene terjatve. Revident se tako sprašuje, zakaj izvršbe ni vložil kar J. D. sam, zato je predlagal vpogled v knjigovodske listine omenjene družbe, njegov predlog pa je sodišče, po revidentovemu mnenju neutemeljeno in neobrazloženo zavrnilo. Meni namreč, da je sodišče s tem, ko je presodilo, da samo dejstvo, ali je bila pogodba zavedena v bilancah družbe ali ne, na veljavnost pogodbe nima nobenega vpliva, spregledalo pomembnost tega dejstva za utemeljenost njegovih navedb o tem, da sta bili pogodbi o odstopu terjatve navidezni in antidatirani. Meni, da je bilo zaradi zmotne uporabe določb 12. in 13. člena ZOR dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Revident tako predlaga, naj Vrhovno sodišče ugodi njegovi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da v celoti ali deloma razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da sodišče druge stopnje ni kršilo toženčeve pravice do izjave v postopku s tem, ko je zavrnilo njegova dokazna predloga, naj vpogleda v knjigovodske listine družbe P. d. o. o. in pritegne izvedenca ekonomske stroke. Pravilna je namreč utemeljitev sodišča druge stopnje, da na tak način morebiti ugotovljeno dejstvo, da odstop pogodbe v knjigovodskih knjigah ni bil zaveden, ne bi moglo vplivati na odločitev o tem, ali sta bili pogodbi veljavno sklenjeni ali ne.

7Revizije, skladno z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotovitev o tem, kakšen je bil namen pogodbenih strank, pa predstavlja ugotovitev dejanskega stanja. Ker je bilo že ugotovljeno, da drugostopenjsko sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je ocena, da tožnik ni uspel dokazati, da sta bili pogodbi o odstopu terjatve fiktivni in antidatirani z namenom preprečitve poplačila upnikove terjatve, za revizijsko sodišče zavezujoče. Revizijske navedbe o tem, da sodišče nekaterim dejstvom ni pripisalo zadostnega pomena, tako predstavljajo nedopustno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

8Pravilna je tudi ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da je pogodba o odstopu terjatve veljavno sklenjena v trenutku, ko pride do soglasja volj med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Dolžnik pri tem ne sodeluje in njegova privolitev zato ni potrebna. Res pa je, da mora biti dolžnik o odstopu terjatve ustrezno obveščen, a izostanek obvestila na veljavnost sklenjene pogodbe o odstopu terjatve nima vpliva. Posledica izostanka obvestila dolžniku je le ta, da zanj velja do obvestila prejšnje razmerje in lahko svoj dolg pravilno izpolni odstopniku(1).

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je, v skladu z določbo 378. člena ZPP, revizijo zavrnilo.

10Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Časopisni zavod Uradni list RS, Ljubljana 1984, str. 1287.