438. člen ZOR

Dolžnika se notranje razmerje med kreditodajalcem in zavarovalnico tiče izključno glede vprašanja, ali je prišlo do prenosa terjatve (cesije). Upnik osnovnega, kreditnega razmerja je terjatev cediral tožeči stranki (zavarovalnici). S tem je tožeča stranka vstopila v položaj prvotnega upnika. Za takšno menjavo na upniški strani ni potrebno dolžnikovo soglasje. Soglasje je potrebno le v primeru, če se prvotni stranki pogodbe to že vnaprej izrecno dogovorita. Kršitev pravila o prekluziji je relativna kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da mora pritožnik, ko jo uveljavlja, konkretizirano izkazati ne le to, da je sodišče glede dela procesnega gradiva napačno presodilo njegovo (ne)pravočasnost po 286. členu ZPP, marveč tudi to, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožnik, ki uveljavlja kršitev pravila o prekluziji, mora utemeljiti relacijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP ali relacijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Pogodba o odstopu terjatve je veljavno sklenjena v trenutku, ko pride do soglasja volj med odstopnikom in prevzemnikom terjatve. Dolžnik pri tem ne sodeluje in njegova privolitev zato ni potrebna. Posledica izostanka obvestila dolžniku je le ta, da zanj velja do obvestila prejšnje razmerje in lahko svoj dolg pravilno izpolni odstopniku.

Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo temelji na dejanskih ugotovitvah, da ne gre za veljaven prenos (cesijo) terjatve na novega upnika, ker tožnik ni izkazal, da bi bil njegov singularni prednik iz pogodbe o odstopu terjatve M. L. posojilodajalec oziroma imetnik terjatve do tožencev.

Cesionar lahko od cessusa zahteva izvršbo, čeprav se sodba glasi na cedenta. Pri tem je vseeno ali je bila cesija opravljena pred pravnomočnostjo odločbe ali po njej.

Kljub dejstvu, da se tožnica v tožbenih navedbah ne sklicuje na prenos terjatev s strani sina in moža nanjo, je celoten zahtevek utemeljen, saj toženka višini terjatve ni ugovarjala, iz izpovedi strank izhaja, da se vtoževana terjatev nanaša na posojilne terjatve cele družine, na podlagi toženkinega potrdila o prejemu gotovine pa je mogoče sklepati, da je bila obveščena o prenosu terjatev na tožnico.

Dejstvo, da je toženec pravni laik, ga ne odveže obvez, sprejetih ob sklepanju pogodbe.

Domneva se, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Udeleženci v obligacijskem razmerju so dolžni izpolniti svojo obveznost in odgovarjajo za njeno izpolnitev. Pismena pripoznava zastarane obveznosti se šteje za odpoved zastaranju.

Med dedinjama je prišlo do sklenitve dednega dogovora, ki je bil povzet v sklepu o dedovanju in ima zato moč sodne poravnave. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Tožena stranka je najpozneje z vročitvijo tožbe izvedela, da je po sklepu o dedovanju tožeča stranka aktivno legitimirana zahtevati dolg sedaj pokojnega kreditodajalca.

Vpis v delniško knjigo (232. čl. ZGD) je pomemben za razmerje med družbo kot izdajateljico delnic in njenimi delničarji, torej je pomemben pri vprašanju, komu je družba dolžna izpolniti obveznosti, ki so zanjo nastale z izdajo delnic (torej komu mora opraviti izplačilo dividend in komu mora omogočiti uresničevanje upravljalskih pravic).

Na veljavnost izpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke družbi U. GmbH, glede na določilo 2. odst. 438. čl. takrat veljavnega ZOR, pogodba o odstopu terjatve z dne 16.2.2000 ni imela učinka, ker je tožena stranka svojo obveznost že izpolnila odstopniku preden je bila obveščena o odstopu.

Tožena stranka je z izjavo (dopisom) priznala učinke sklenjene prodajne pogodbe, ne glede na pogoj o predložitvi bančne garancije. Prevzela pa je tudi blago, ki ji ga je dobavil prodajalec, kar oboje kaže, da se je na konkludenten način odrekla dogovorjenemu odložnemu pogoju oziroma da je prodajna pogodba začela veljati. Ker pa je kupnino kljub obvestilu o pogodbenemu odstopu terjatve poravnala prvotnemu upniku (odstopniku), se glede na drugi odstavek 438. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni oprostila obveznosti poravnati kupnino novi upnici (prevzemnici). Ni namreč šlo za odstop bodoče terjatve, saj je tožeča stranka terjatev pridobila pred začetkom stečajnega postopka nad prodajalcem.

Za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku je odločilo, da dolžnik ve za to, da je bila terjatev odstopljena in da je namesto staremu zavezan novemu upniku, ne pa, od kod to vedenje izvira.

Uredba o ukrepih proti ZR Jugoslaviji (v nadaljevanju Uredba; Ur.l. RS 33/2002) kot podzakonski akt ne more poseči v status podjetij s sedežem v ZRJ kot upnikov. S podzakonskimi akti namreč že v načelu ni moč ukinjati obligacijskih pravic. Ob takšnem izhodišču bi Uredba morda lahko stečajnemu upravitelju, seveda le v času njene veljavnosti, preprečevala izpolnitev dolžnosti iz 1. odst. 146. čl. ZPPSL/89. Stečajni dolžnik bi se tako lahko izpostavil morebitnemu izvršilnemu postopku, ki bi ga na podlagi sklepa o naknadni razdelitvi stečajne mase (ta sklep je obenem izvršilni naslov) sprožil upnik, in v katerem bi se o vprašanju preprečevanja izplačila po Uredbi šele vsebinsko odločalo. Če ni naznanitve neveljavnosti zavezovalnega posla in s tem povratne cesije, ki jo opravi bivši cesionar - tokrat v vlogi cedenta (prim. 1. odst. 438. čl. ZOR), cesus izpolnitev usmerja, skladno zavedanju o ponovni spremembi upnika, ki temelji na primerni podlagi in 438. čl. ZOR), pri čemer pa se že po naravi stvari lahko sklicuje le na dobroverno izpolnitev ZPPSL/89 nima določb o dokazovanju uresničitve pogoja. V kontradikotornem pravdnem postopku se uresničitev pogoja dokazuje v d

Po določbah pravnega odstavka 328. člena ZPP je mogoče izdati popravni sklep kadarkoli, s čimer je mišljeno ves čas pravdnega postopka. Sklenitev cesijske pogodbe (sama po sebi) ni dejanje, ki bi bilo storjeno v korist odstopnika terjatve. S tem, ko je stečajni dolžnik prenesel svoj dolg na prejemnika, stečajna masa ni mogla biti zmanjšana.

Odločilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka vedela za sporni odstop terjatve pred izpolnitvijo cedentu (2. odst. 438. čl. ZOR), temelji na dokazih o posrednih dejstvih: na obvestilu z dne 23.9.1997 (priloga A 3), iz vsebine katerega sledi, da tožeča stranka toženo obvešča o odstopu sporne terjatve, in podpisani poštni povratnici, naslovljeni na toženo stranko z dne 24.9.1997 (l.št.11). Vendar na tej povratnici vsebina poštne pošiljke ni navedena. Zato omenjeni posredni dejstvi (sestavljen dopis in povratnica z opisano vsebino) ne izključujeta obrambe tožene stranke, da ni vedela za odstop sporne terjatve. Trditev, ki naj temelji na posrednih (dokazanih) dejstvih, se namreč lahko šteje za dokazano le v primeru, če se njena resničnost izraža kot nujna logična posledica celote posrednih dejstev, ki prav zato izključujejo možnost resničnosti druge verzije.

Če je v zavarovanje denarne terjatve zastavljena denarna terjatev, jo mora zastavni upnik (ki je hkrati cesionar) ob zapadlosti izterjati, dolžnik (ki je obenem tudi cessus) pa jo lahko veljavno izpolni samo njemu. Obstoj zavarovane terjatve na njuno razmerje ne vpliva, ker ima njeno prenehanje za posledico samo zahtevo zastavnika proti zastavnemu upniku na vrnitev zastavljene terjatve.

Po tej določbi lahko stečajni senat po zaključku stečajnega postopka odloči, da se posamezne stvari iz razdelitvene mase ali posamezne terjatve prenesejo na posamezne upnike, pri čemer upošteva višino njihovih ugotovljenih terjatev. Pooblastilo v tej odločbi ne odkazuje na prenos terjatve vsem upnikom stečajnega dolžnika, pač pa prepušča glede tega odločitev stečajnemu senatu.

Glede na pravno ureditev cesije v ZOR ni bilo nobenih zadržkov za veljaven odstop terjatve banke iz pogodbe o investicijskem kreditu s tožencema.

V zvezi s prenosljivostjo delnic in načelno njihovo prenosljivostjo pravna teorija (glej dr. Marjan Kocbek, Prenosljivost delnic in predkupne pravice delničarjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 20.6.1995, št. 4, stran 472 in dr. Nina Plavšak, Izdaja in prenos vrednostnih papirjev, Podjetje in Delo, Gospodarski vestnik d.d. z dne 4.3.1997, št. 1 stran 12) nasprotuje ureditvi predkupne pravice v statutu delniške družbe. Obligacijska razmerja udeleženci v prometu svobodno urejajo (10. čl. ZOR). Pri prodaji delnic za promet v smislu 10. čl. ZOR nedvomno gre. Zato sodišče druge stopnje ne vidi posebne razlike med tem, da bi se delničarji med seboj (inter partes) dogovorili o predkupni pravici ustno ali pa v posebni listini v smislu 527. čl. ZOR, ali v statutu.

Če tožeča stranka po nastopu litispendence cedira terjatev tretji osebi, ima po določbi 1. odst. 190. člena ZPP pravico dokončati pravdo, tožbeni zahtevek pa lahko prilagodi novi situaciji tako, da predlaga, da sodišče obveže toženo stranko na plačilo tretji osebi, singularnemu nasledniku v materialnem razmerju, s tem pa ni pravni položaj tožene stranke ne v procesnem in ne v materialnopravnem pogledu v ničemer poslabšan.